Jedro

Vložnik uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaradi nepravilne uporabe 492. člena ZKP, torej ker sodišče ni izdalo sklepa o zavrženju predloga za izrek varnostnega ukrepa, povezuje izključno s pravico do pravnega sredstva.

Dejanske ugotovitve o obsojenčevi (ne)prištevnosti, ki so bile podlaga za umik predloga za izrek varnostnega ukrepa in vložitev obtožnice, je obramba lahko (in jih tudi je) izpodbijala v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Ob upoštevanju namena pravnega sredstva, na katerega opozarja vložnik, se pokaže, da je pritožbeno sodišče na pomisleke obrambe odgovorilo v postopku pritožbe zoper sodbo in obrazloženo zavrnilo stališče o obsojenčevi neprištevnosti, v čemer se je odrazila tudi upravičenost umika predloga za izrek varnostnega ukrepa. V danih okoliščinah, ko je obramba v nadaljevanju postopka dejansko imela možnost učinkovitega izpodbijanja dejanskih ugotovitev o obsojenčevi (ne)prištevnosti, do kršitve pravice do pravnega sredstva ni prišlo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1 in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen sedem let in pet mesecev zapora. V izrečeno kazen je vštelo čas trajanja pripora. Na podlagi prvega odstavka 70.a člena KZ-1 v zvezi s 494. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se bo izvajal v Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo, UKC Maribor. Na podlagi petega odstavka 70.a člena KZ-1 se obsojencu čas, ki ga bo prestal v zdravstvenem zavodu, všteje v čas prestajanja kazni. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo solzivec in lesen kij. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke.

2.Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji - kazni zapora spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen trinajst let zapora. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih sodbo potrdilo. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

3.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve ustavnih pravic (25. in 29. člen Ustave RS). Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

4.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala njeno zavrnitev. V zvezi z očitki nepravilne uporabe 492. člena ZKP je opozorila na vprašljiv pravni interes obrambe do pravnega sredstva zoper sklep o zavrženju predloga za izrek varnostnega ukrepa. Ocenila je, da je imel obsojenec v nadaljnjem postopku možnost uveljavljati ugovore v zvezi z ugotavljanjem njegove prištevnosti, s čimer mu je bil zagotovljen pošten postopek. Glede prekvalifikacije kaznivega dejanja je ocenila, da vložnik nasprotuje zgolj dejanskim zaključkom sodišča glede subjektivnih elementov, kar predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve. Pritrdila je tudi presoji in razlogom sodišč, ki sta zavrnili dokazne predloge za zaslišanje zdravnikov in postavitev izvedenca nevrologa.

5.Z odgovorom sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki je v izjavi izrazil nestrinjanje z navedbami tožilke in vztrajal pri svojem predlogu.

6.Zagovornik je poslal več dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki pa jih Vrhovno sodišče pri presoji ni moglo upoštevati, saj so bile podane po izteku roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP.

B.

7.Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s kršitvijo pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Prepozna jo v ravnanju sodišča prve stopnje, ki zatem, ko je državna tožilka prvotno vloženi predlog za izrek varnostnega ukrepa nadomestila z obtožnico, v nasprotju s šestim odstavkom 492. člena ZKP ni izdalo sklepa o zavrženju predloga. Če bi sodišče sklep izdalo, bi obsojenec lahko izkoristil možnost vložitve pravnega sredstva. Nadalje pojasnjuje, da je bilo v postopku postavljenih več izvedencev, pri čemer se mnenje izvedenca dr. Preglja razlikuje od mnenja mag. Vrabiča, ki je ugotovil neprištevnost obsojenca. Izvedenec travmatolog dr. Čretnik ni pristojen za ugotavljanje duševne abnormalnosti, mnenje dr. Švab, ki se nanj sklicuje, pa zato ne more biti upoštevno, kar vse so razlogi, da bi sklep moral biti izdan, obsojencu pa zagotovljena možnost pravnega sredstva. Vložnik ob tem poudarja smisel pravice do pravnega sredstva, ki je v tem, da pritožbeno sodišče preizkusi odločbo prvostopenjskega organa, odpravi napačne odločitve in se ob tem vsebinsko opredeli do pritožbenih navedb, s čimer posameznik učinkovito brani in varuje svoje pravne interese.

8.Iz podatkov spisa je razvidno, da je državna tožilka zoper obsojenca prvotno vložila predlog za izrek varnostnega ukrepa, ki ga je med postopkom na prvi stopnji nadomestila z obtožnico. Stališče prvostopenjskega sodišča, da s tem ni prišlo do umika predloga, temveč zgolj do nadomestitve tožilskega akta, ki ne terja izdaje posebnega sklepa, ni pravilno in ni v skladu z zakonskimi določbami. Čeprav državna tožilka predloga ni izrecno umaknila, bi sodišče njeno ravnanje moralo šteti kot umik predloga za izrek varnostnega ukrepa in bi v skladu s šestim odstavkom 492. člena ZKP moralo izdati sklep o zavrženju predloga. Ker tega ni storilo, je ravnalo v nasprotju s citirano določbo. Sodišče druge stopnje je v izostanku izdaje sklepa ugotovilo kršitev obsojenčeve pravice do pravnega sredstva, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, vendar pa Vrhovno sodišče, iz razlogov, ki so pojasnjeni v nadaljevanju, tudi stališča drugostopenjskega sodišča ne sprejema.

9.Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s kršitvijo pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Prepozna jo v ravnanju sodišča prve stopnje, ki zatem, ko je državna tožilka prvotno vloženi predlog za izrek varnostnega ukrepa nadomestila z obtožnico, v nasprotju s šestim odstavkom 492. člena ZKP ni izdalo sklepa o zavrženju predloga. Če bi sodišče sklep izdalo, bi obsojenec lahko izkoristil možnost vložitve pravnega sredstva. Nadalje pojasnjuje, da je bilo v postopku postavljenih več izvedencev, pri čemer se mnenje izvedenca dr. Preglja razlikuje od mnenja mag. Vrabiča, ki je ugotovil neprištevnost obsojenca. Izvedenec travmatolog dr. Čretnik ni pristojen za ugotavljanje duševne abnormalnosti, mnenje dr. Švab, ki se nanj sklicuje, pa zato ne more biti upoštevno, kar vse so razlogi, da bi sklep moral biti izdan, obsojencu pa zagotovljena možnost pravnega sredstva. Vložnik ob tem poudarja smisel pravice do pravnega sredstva, ki je v tem, da pritožbeno sodišče preizkusi odločbo prvostopenjskega organa, odpravi napačne odločitve in se ob tem vsebinsko opredeli do pritožbenih navedb, s čimer posameznik učinkovito brani in varuje svoje pravne interese.

10.Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje sicer prekršilo določbo šestega odstavka 492. člena ZKP, kar pa ni vodilo v kršitev pravice do pravnega sredstva. Vložnikovo uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitve ustavne pravice iz 25. člena Ustave RS zato ni utemeljeno. Vložnik v uvodu zatrjuje tudi kršitev četrtega odstavka 492. člena ZKP, ki pa je v zahtevi ne obrazloži.

Konkretizacija zakonskega znaka grozovitosti v opisu dejanja

11.Sodišče druge stopnje je obsojencu očitano dejanje pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor koga umori s tem, da mu vzame življenje na grozovit ali zahrbten način. Obsojencu se očita poskus odvzema življenja na grozovit način.

12.Vložnik meni, da je sodišče druge stopnje obsojenčevo ravnanje napačno pravno opredelilo, saj v izreku sodbe ni podan grozovit način izvršitvenega ravnanja, zato uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Navaja, da v predmetnem primeru ni šlo za mučenje oškodovanke, ki bi preseglo okvir trpljenja, ki spremlja vsak odvzem življenja. Bistvo vložnikovih navedb v tem delu pa je predvsem v pojasnjevanju, da se obsojenec ni zavedal, kakšno trpljenje povzroča oškodovanki, in ji ga tudi ni želel povzročiti.

13.Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov v izreku sodbe se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih znakov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Subjektivni elementi so tako stvar dokazne ocene in zato spadajo v obrazložitev in ne izrek sodbe.

14.Glede objektivnih znakov kaznivega dejanja so v konkretnem primeru v opisu dejanja zatrjevane naslednje okoliščine: (i) da je obsojenec do oškodovanke pristopil izza hrbta, ko ga ni mogla pričakovati in ne zaznati, (ii) jo z bejzbolskim kijem udaril po glavi, predelu tilnika in roki, (iii) jo zatem, ko se je želela ubraniti, onesposobil z uporabo solzivca (iv) ter jo nato ležečo in zaslepljeno od solzivca še večkrat s kijem udaril po vitalnih delih telesa (hrbtu, nogah, rokah in glavi), (v) zaradi česar je oškodovanka na kraju večkrat izgubila zavest in utrpela številne poškodbe glave (med njimi razpočne rane, zlom lobanje, udarnino možganov) in udarnine po telesu, zaradi katerih bo vselej v manjši meri okvarjeno njeno zdravje.

15.Ker okoliščine iz opisa dejanja izkazujejo kontinuirane in močne udarce s kijem predvsem po glavi oškodovanke, ki so rezultirali v številnih poškodbah in večkratni izgubi zavesti, hkrati pa tudi stopnjevanje obsojenčevega nasilja še z uporabo solzivca, s katerim je oškodovanko dodatno onesposobil za obrambo, ni mogoče pritrditi skopi navedbi vložnika, da oškodovankine bolečine ne presegajo običajnega trpljenja, ki se pojavi pri storitvi temeljne oblike kaznivega dejanja uboja. Kršitve kazenskega zakona v zvezi s konkretizacijo zakonskih znakov očitanega dejanja zato ne more utemeljiti.

16.Subjektivne elemente pa je sodišče druge stopnje presodilo v okviru obsojenčevega krivdnega odnosa do dejanja. Ugotovilo je, da je obsojenec zaznal oškodovankino trpljenje, kričanje in krvavitve, pa je kljub temu vztrajal z močnimi udarci, s čimer je izkazal brezbrižnost do njenih bolečin in željo, da ji povzroči dodatno trpljenje (27. točka drugostopenjske sodbe). Vložnik v zahtevi zatrjuje, da obsojenec ni ravnal naklepno in se ni zavedal, kakšno trpljenje povzroča, da v svojem ravnanju ni mogel brezčutno uživati, kar utemeljuje z obsojenčevim zdravstvenim stanjem in sklicevanjem na zdravniško odpustno pismo in ugotovitve izvedenke. S takšnimi navedbami izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami iz pravnomočne sodbe, s čimer ne uveljavlja več kršitve zakona, temveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ta v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopusten (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Prištevnost in zavrnitev dokaznih predlogov

17.Vložnik nadalje uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 17. člena ZKP v povezavi s pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje zdravnikov psihiatrov z oddelka za psihiatrijo UKC Maribor in za postavitev izvedenca nevropsihiatra ter po potrebi nevrokirurga in nevrologa. V zavrnitvi dokaznih predlogov prepozna tudi kršitev 258. člena ZKP.

18.Zavrnitev predloga za zaslišanje zdravnikov psihiatrov iz zdravstvenega zavoda, kjer se je obsojenec neposredno pred dejanjem zdravil na oddelku za psihiatrijo UKC Maribor, sta sodišči, v nasprotju s trditvami vložnika, obrazložili z jasnimi in podrobnimi razlogi v 7. točki prvostopenjske in 13. točki drugostopenjske sodbe. Iz razlogov izhaja, da zagovornik ni utemeljil relevantnosti predlaganega dokaza in da zaslišanje zdravnikov ni potrebno, saj so vse relevantne podatke zapisali že v medicinsko dokumentacijo, ki so jo pri izdelavi svojih mnenj upoštevali vsi sodni izvedenci. Uvodna vložnikova navedba, da je bila kršena pravica do obrambe zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga, ostaja na ravni abstraktnega zatrjevanja kršitve, saj je v nadaljevanju z ničemer ne konkretizira, in razlogov, s katerimi sta sodišči dokazni predlog zavrnili, ne izpodbija. Vse vložnikove nadaljnje navedbe se namreč nanašajo le na utemeljevanje potrebe po izvedbi dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca nevropsihiatra.

19.Sodišči sta argumentirano obrazložili tudi zavrnitev dokaznega predloga obrambe za postavitev sodnega izvedenca nevropsihiatra, ki bi po potrebi vključil še nevrokirurga in nevrologa. Razloge sta podali predvsem v 7. in 44. točki prvostopenjske ter 16. in 17. točki drugostopenjske sodbe; ti so razumni, notranje skladni ter jasni. Trditve vložnika, v katerih zatrjuje nezadostno argumentacijo zavrnjenih dokaznih predlogov, zato niso utemeljene.

20.Sodišče prve stopnje je glede vprašanja obsojenčeve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja, tudi zaradi poškodbe glave, ki jo je utrpel v letu 2007, izvedlo obsežen dokazni postopek s štirimi sodnimi izvedenci. Prezrlo ni nobenega od izvedenskih mnenj in je prav zaradi nasprotij med mnenjem psihiatra mag. Mladena Vrabiča (ki je ocenil, da je obsojenec zaradi poškodbe možganov razvil organsko duševno bolezen in pomena svojega ravnanja ni bil sposoben razumeti in svojega ravnanja tudi ne obvladati) in mnenjem psihiatra dr. Petra Preglja iz Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (ki je pri obsojencu ugotovil mešano osebnostno motnjo, ne pa tudi psihične motnje, zaradi katere je bila njegova sposobnost razumevanja nebistveno zmanjšana, sposobnost obvladovanja ravnanja pa bistveno zmanjšana) v postopek pritegnilo novo izvedenko psihiatrične stroke, dr. Vesno Švab. S tem je ravnalo v skladu z določbo 258. člena ZKP. Sodišče je novi izvedenki naložilo, da v zvezi z obsojenčevo poškodbo glave pridobi relevantne podatke oziroma naj po potrebi zaprosi za imenovanje izvedenca ustrezne stroke. Izvedenka je sodišču sporočila, naj glede morebitnih posledic možganske poškodbe pregled dokumentacije in diagnostike pri obsojencu opravi specialist kirurgije dr. Andrej Čretnik, čemur je sodišče sledilo.

21.Izvedenec travmatolog je ugotovil, da je obsojenec v letu 2007 utrpel težjo poškodbo glave, med zdravljenjem je opravil več slikovnih diagnostičnih preiskav in imel več kontrolnih pregledov pri travmatologih, nevrologih in psihiatrih. Ob zadnjem CT slikanju glave v letu 2009 nevrolog ni ugotovil nobenih posebnosti, fiziološke oziroma električne spremembe pa so bile izključene že z opravljeno EEG preiskavo leta 2007. Ugotovljeno je bilo, da nadaljnja diagnostika in terapija s strani nevrologa pri obsojencu nista potrebni. Ob upoštevanju mnenja travmatologa je svoje mnenje podala še izvedenka psihiatrinja dr. Vesna Švab in ugotovila, da pri obsojencu ne gre za hudo psihoorgansko oškodovanje. Poškodba je sicer lahko povečala njegovo impulzivnost in agresivne preboje, vendar ni privedla do popolne izgube nadzora nad mišljenjem in vedenjem. Po mnenju izvedenke pri obsojencu ne gre za trajno, shizofreniji podobno motnjo, temveč za mešano osebnostno motnjo, zaradi katere je bila njegova zmožnost razumeti pomen svojega ravnanja nebistveno zmanjšana, sposobnost obvladovanja ravnanja pa bistveno zmanjšana. Pojasnila je še, da obsojenec ni izkazoval psihopatoloških znakov, ki bi kazali na hudo duševno motnjo. Upoštevala je torej tako vpliv ugotovene poškodbe kot tudi siceršnje obsojenčevo vedenje pred obravnavanim dogodkom. Glede na to, da so bili zaključki izvedenke dr. Švab skladni z mnenjem dr. Preglja in da je izvedenka pri svojem mnenju upoštevala tudi mnenje travmatologa, je sodišče njene ugotovitve ocenilo kot strokovno utemeljene, logične in jim v celoti sledilo. Ker se ob vsem navedenem ni porajal dvom v pravilnost mnenja izvedenke dr. Švab, je kot nepotrebnega zavrnilo predlog za postavitev izvedenca nevropsihiatra, zavrnitev predloga pa umestilo v celovito dokazno oceno.

22.Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev pravic obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga ni podana. Ob povzetih ugotovitvah, kot izhajajo iz pravnomočne sodbe, ni mogoče prepoznati položaja, ki bi sodišču narekoval še postavitev sodnega izvedenca nevropsihiatra oziroma nevrologa, za kar se zavzema vložnik. Zadeva I Ips 61321/2011 z dne 16. 2. 2023, na katero se sklicuje, z obravnavanim primerom ni v celoti primerljiva. V citirani zadevi so namreč svoje mnenje podali samo izvedenci psihiatri oziroma psihologi, pri čemer je eden od njih dopuščal možnost, da so bile pri obsojenki povzročene mikropoškodbe možganov, ki bi lahko vplivale na njeno psihično stanje. Vrhovno sodišče je zato ob presoji, da dvom v prištevnost ni bil v celoti ovržen, pritrdilo predlogu obrambe za postavitev izvedenca nevrologa. V obravnavani zadevi pa je sodišče za ugotovitev obsega in posledic obsojenčeve poškodbe glave odredilo dodatno izvedenstvo, pri čemer je specialista ustrezne stroke izrecno predlagala sodna izvedenka psihiatrinja.

23.Potrebe po postavitvi izvedenca nevropsihiatra vložnik ne more utemeljiti z vztrajanjem pri stališču, da bi moral biti postavljen nevropsihiater in da bi se pri obsojencu morala opraviti slikovna diagnostika (CT ali MRI možganov), ker je bilo zadnje slikanje opravljeno leta 2009. Vložnik spregleda, da je izvedenec travmatolog v svojem mnenju predstavil celotno diagnostiko in zdravljenje obsojenca, med drugim s pregledi pri nevrologih, in je pojasnil, zakaj nadaljnje diagnostične preiskave po letu 2009 tudi s strani nevrologije niso bile več potrebne. Če vložnik tem ugotovitvam nasprotuje in se z mnenjem ne strinja, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

24.Prav tako je brez uspeha vložnikovo sklicevanje na izvedensko mnenje nevropsihiatra Jožefa Magdiča, ki je v drugem kazenskem postopku zoper obsojenca ugotovil njegovo neprištevnost ob dejanju v letu 2012. Kot je odgovorilo že višje sodišče, je bilo to mnenje, ki ga zagovornik povzema selektivno in je bilo narejeno v letu 2012, prebrano tudi v obravnavanem postopku, predvsem pa so ga lahko upoštevali vsi postavljeni izvedenci. Za obravnavano zadevo v ničemer niso relevantne ugotovitve hrvaške psihiatrinje o prištevnosti B. B., torej drugega obdolženca iz druge kazenske zadeve, zato vložnik tudi s temi navedbami ne more uspeti. Enako velja za trditve, da je v imeniku sodnih izvedencev vpisan nevropsihiatra, saj to, kljub pripombi sodišča druge stopnje, ni bil ključni razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga.

25.Ostale vložnikove navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje niso bile materialno izčrpane. Vložnik tako v zahtevi zatrjuje nepopolnost in nepravilnost izvedenskih mnenj in utemeljuje predlog za postavitev izvedenca nevropsihiatra tudi z obširnimi navedbami, v katerih nasprotuje ugotovitvam izvedenca dr. Preglja, se sklicuje na ugotovitve iz mnenja mag. Vrabiča in opozarja na neskladja med obema mnenjema; izpostavlja posamezne izjave izvedenca travmatologa dr. Čretnika z naroka dne 30. 5. 2023 in mu očita, da ni upošteval psihiatričnih razlogov za zdravljenje obsojenca in z njim ni opravil anamnestičnega razgovora; ter navaja, da izvedenci niso upoštevali dogodkov pred obravnavanim dejanjem, ko je bil obsojenec odpuščen s psihiatričnega oddelka in je prejemal zdravila, kar bi lahko vplivalo na njegovo prištevnost. Ker zagovornik teh navedb v pritožbenem postopku ni uveljavljal, čeprav za to ni bilo nobenih ovir, se nanje v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more sklicevati. Posledično jih Vrhovno sodišče ni obravnavalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

26.Na tej podlagi Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve 258. člena ZKP in kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave RS, niso podane.

27.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zagovornik pa je uveljavjal tudi nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma materialno neizčrpane očitke. Po prvem odstavku 425. člena ZKP je zato zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

28.Glede na premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje, je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

29.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021, I Ips 41847/2020 z dne 25. 5. 2023 in številne druge.

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.