Jedro

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni preverjala pogojev izjemne brezplačne pravne pomoči v skladu z določili 22. člena ZBPP. Tožnik se je sicer skliceval na Covid-19 kot višjo silo, vendar je navajal, da je ta vplivala na finančno poslovanje njegovih podjetij in ne tožnika kot fizične osebe v smislu določil 22. člena ZBPP. Od organa ni mogoče zahtevati, da ugotavlja morebiten obstoj okoliščin, ki jih tožnik sploh ne zatrjuje oziroma jih zatrjuje tako splošno, da na podlagi njegovih navedb ni mogoče sklepati o tem, za kakšne okoliščine naj bi sploh šlo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju Organ za BPP) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obsegu zastopanja po odvetniku v postopku Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Pg 146/2017. Organ za BPP je najprej ugotavljal finančni položaj tožnika v skladu s prvim odstavkom 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Na podlagi podatkov in navedb tožnika je ugotovil, da je tožnik zaposlen in da je v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP prejel plačo v skupnem znesku 2.882,17 EUR. Pri tem je ugotovil, da mesečni dohodek tožnika presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve in ki je na dan vložitve prošnje za dodelitev BPP znašal 804,36 EUR (na dan odločanja o prošnji je znašal osnovni znesek minimalnega dohodka 402,18 EUR). Pri tem je Organ BPP pojasnil, da se kot odhodki od lastnega dohodka upoštevajo le izplačane preživninske obveznosti, ne pa tudi administrativne prepovedi, krediti, šolnine ipd. Na podlagi navedb tožnika in predloženih dokazov je Organ za BPP ugotovil, da je mesečni povprečni dohodek tožnika v obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje za dodelitev BPP, upoštevaje prejeto plačo tožnika znašal 960,72 EUR, zato niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa 13. člen ZBPP ter je prošnjo za dodelitev BPP zavrnil, kot izhaja iz obrazložitve odločbe.

2. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu in navaja, da se s pavšalno ugotovitvijo tožene stranke ne strinja ter uveljavlja svojo ustavno pravico do pritožbe. Sklicuje se na višjo silo „Covid-19“, na katero ne more vplivati, ki je povzročila izgubo vseh poslov zaradi odpovedi vseh tekmovanj do konca leta 2020. Na podlagi navedenega predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi in podrejeno s sodbo odloči o stvari.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev Organa za BPP Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev BPP na podlagi 13. člena ZBPP.

6. V skladu s 1. členom ZBPP je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva, po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po določbi 7. člena tega zakona, pa se BPP med drugim lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred sodišči. 7. Po določbah ZBPP se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno.

8. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine, brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine, ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. 9. V zvezi z objektivnim pogojem pa 24. člen ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V tretjem odstavku navedene določbe je določeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

10. Tožena stranka ni presojala objektivnega pogoja, ker je ugotovila, da ni izpolnjen subjektivni (finančni pogoj) pogoj.

11. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da se je tožnik v prošnji za dodelitev BPP skliceval na slabo finančno stanje njegovih podjetij in športnega kluba v posledici omejitvenih ukrepov poslovanja za preprečevanje epidemije Covid -19. Osnovne dejavnosti zaradi prepovedi športnih tekmovanj in sejmov tožnik ne more opravljati. Tudi v predmetni tožbi se tožnik sklicuje na izgubljene posle v svojih podjetjih, v posledici višje sile Covid-19, čeprav se prošnja za BPP nanaša na tožnika kot fizično osebo.

12. Sodišče se strinja z razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi s katerimi utemeljuje, zakaj meni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev zaprošene BPP iz 13. člena ZBPP. V obravnavani zadevi je relevanten razlog za presojo upravičenosti tožnika za BPP, mesečni povprečni dohodek tožnika kot fizične osebe, tako kot je vložil prošnjo za BPP in se ne presoja finančnega položaja pravnih oseb v lasti tožnika (njegovih podjetji in športnih klubov). Organ za BPP je ugotovil, da tožnikov mesečni povprečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z Zakonom o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje (prvi odstavek 20. člen ZSVarPre v zvezi s 14. členom ZBPP). Tožnik višine svojega mesečnega povprečnega dohodka v tožbi ne izpodbija.

13. BPP se lahko, ne glede na določbe ZBPP o materialnem položaju prosilca in njegove družine, dodeli tudi, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZBPP in če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (izjemna BPP).

14. Izjemna BPP se lahko med drugim dodeli: zaradi družinskih razmer prosilca, če so stroški za preživljanje družine obremenjeni z izrednimi stroški za potrebno zdravljenje družinskega člana, s stroški za vzdrževanje družinskega člana z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju, s stroški za vzgojo in izobraževanje otrok s prilagojenimi potrebami oziroma drugimi stroški, ki so nastali zaradi višje sile ali zaradi razlogov, ki niso na strani prosilca ali družinskih članov (prva alinea drugega odstavka 22. člena ZBPP); zaradi izrednih finančnih obveznosti, če je prosilcu in njegovi družini nastala izredna finančna obveznost, za katero prosilec ni vedel oziroma z njo ni mogel računati, ker je nastala kot posledica višje sile (npr. potres, poplave; četrta alineja drugega odstavka 22. člena ZBPP).

15. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni preverjala pogojev izjemne BPP v skladu z določili 22. člena ZBPP. Tožnik se je sicer skliceval na Covid-19 kot višjo silo, vendar je navajal, da je ta vplivala na finančno poslovanje njegovih podjetij in ne tožnika kot fizične osebe v smislu določil 22. člena ZBPP. Po presoji sodišča od organa ni mogoče zahtevati, da ugotavlja morebiten obstoj okoliščin, ki jih tožnik sploh ne zatrjuje oziroma jih zatrjuje tako splošno, da na podlagi njegovih navedb ni mogoče sklepati o tem, za kakšne okoliščine naj bi sploh šlo. To nenazadnje izhaja tudi iz jasnih določb 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po pravici in določno (prvi odstavek), za svoje navedbe pa mora predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti (drugi odstavek). Ker tožnik tega ni storil, toženka tudi po presoji sodišča ni imela podlage za to, da bi mu dodelila izjemno BPP oziroma da bi v zvezi s tem izvajala nadaljnji ugotovitveni postopek1. 16. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba zakonita, kot tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

17. O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nobena nova dejstva in novi dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Upravno sodišče RS, sodba opr. št.I U 628/2019 z dne 16. 5. 2019.