Jedro

Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, bi po 19. čl. prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) toženka lahko izgubila stanovanjsko pravico, če bi stanovanje trajno nehala uporabljati, vendar pa v konkretnem primeru do tega ni prišlo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek proti toženi stranki, da je dolžna z njo skleniti kupoprodajno pogodbo za trisobno stanovanje v izmeri 109 m2 za kupnino 931.529,00 SIT in izstaviti listino za vknjižbo tožničine lastninske pravice. Zavrnilo, pa je tudi tožbeni zahtevek proti toženima strankama na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe med njima, ki sta jo sklenili za isto stanovanje dne 30.9.1992. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da njenim zahtevkom ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi. V obrazložitvi revizije navaja, da sodbi sodišč prve in druge stopnje ne vsebujeta razlogov o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe. Do nepravilne odločitve sodišč je prišlo zaradi nepopolno ugotovljenih okoliščin, ker je sodišče prve stopnje kljub dokaznim predlogom izvedlo le zaslišanje strank, Obe sodišči tudi zmotno razlagata Zakon o stanovanjskih razmerjih, saj je imela izselitev toženke za posledico izgubo njene stanovanjske pravice. O tem se druga stopnja ni izjasnila.

Revizija je bila vročena toženima stranka, ki nanjo nista odgovorili, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Revizijske navedbe, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o neutemeljenosti zahtevka na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe za stanovanje, kažejo, da uveljavlja revizija bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Taka kršitev pa po ugotovitvi revizijskega sodišča ni podana. Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta obsežne razloge o tem, da je bila toženka imetnica stanovanjske pravice in da ji ta pravica do sklenitve kupoprodajne pogodbe dne 30.9.1992 ni prenehala. Po stališču obeh sodišč je omenjena pogodba, sklenjena med toženima strankama, v skladu z zakonskimi določbami. Ker je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe iz razloga, da ta nasprotuje prisilnim predpisom, sta sodišči z omenjeno obrazložitvijo navedli razloge o odločilnem dejstvu.

Iz obrazložitve revizije je razvidno, da tožnica ugovarja tudi dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje. S temi navedbami se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je bil prvotno imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju xy. Po njegovi smrti je stanovanjska pravica po zakonu prešla na njegovo ženo (toženko). K njej se je potem z družino preselila njena hči - tožnica. Ko si je toženka našla novega življenjskega partnerja in se je ta preselil v stanovanje, so nastali nevzdržni odnosi med tožničino družino ter toženko in njenim partnerjem. Zaradi takih odnosov se je toženka s partnerjem v septembru 1990 odselila. V sporno stanovanje je toženka še prihajala, dokler ji ni tožnica z zamenjavo ključavnice to onemogočila. Zaradi vseh ugotovljenih okoliščin, ki so privedle do tega, da toženka ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona dne 19.10.1991, spornega stanovanja ni uporabljala, sta sodišči zavzeli stališče, da je prišlo do neuporabe iz opravičenega razloga in da zato toženki stanovanjska pravica ni prenehala. Revizijsko sodišče proti takemu stališču nima pomislekov. Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, bi po 19.čl. prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) toženka lahko izgubila stanovanjsko pravico, če bi stanovanje trajno nehala uporabljati, vendar pa v konkretnem primeru do tega ni prišlo. Zato ni mogoče pritrditi revizijskim navedbam, da je tudi sodišče druge stopnje nepravilno razlagalo določbo 19.čl. ZSR. Ker je bila toženka kot imetnica stanovanjske pravice po uveljavitvi Stanovanjskega zakona upravičena do nakupa stanovanja, so odločitve sodišč, ki sta zavrnili tožničin zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe z njo in ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji stanovanja tožnici, pravilni in uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).