Jedro

Revident s sklicevanjem na konkretno sodbo ni izkazal neenotnosti sodne prakse, saj sodišče s tisto sodbo ni odločalo o v tem upravnem sporu spornem pravnem vprašanju, pač pa je tožbi ugodilo iz procesnih razlogov, torej ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo dne 7. 10. 2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da je dovoljena na podlagi 2. točke 1. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), saj je prvostopenjsko sodišče v zadevi z enakim dejanskim stanjem in ob uporabi enakega materialnega prava odločilo diametralno nasprotno.

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. alinee 2. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo RTV Slovenija z dne 22.11.2001, s katero je bilo odločeno, da je tožeča stranka zavezanec za prispevek za programe Radiotelevizija Slovenija in določeni zneski od meseca decembra 2000 do vključno avgusta 2001 za plačilo prispevkov z določenim datumom zapadlosti ter pripadajočimi obrestmi. Odločba je postala dokončna z odločbo Ministrstva za kulturo RS z dne 25.4.2007, s katero je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Tožeča stranka uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da v sodni praksi sodišča prve stopnje glede spornega pravnega vprašanja ni enotnosti, saj naj bi v zadevi z enakim dejanskim stanjem in ob uporabi enakega materialnega prava odločilo diametralno nasprotno ter se pri tem sklicuje na sodbo, U 120/2006 z dne 9.4.2008, s katero je bilo tožbi ugodeno, izpodbijana odločba pa odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. V posledici te sodbe je po navedbah tožeče stranke bila izdana odločba, da tožeča stranka ni dolžna plačati RTV prispevkov za v tisti zadevi obravnavano obdobje od maja 2004 do oktobra 2004. Po vpogledu v sodbo, na katero se revident sklicuje (U 120/2006-12), vrhovno sodišče ugotavlja, da se navedena sodba nanaša na plačevanje za drugo časovno obdobje (maj 2004 - oktober 2004), kot pa ga obravnava v tem upravnem sporu izpodbijana odločba (december 2000 - avgust 2000). Posledično je bilo uporabljeno tudi drugo materialno pravo, saj je z dnem 21. 7. 2004 začel veljati (nov) Pravilnik o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija (Uradni list RS, št. 75/04). Poleg tega je z navedeno sodbo sodišče prve stopnje tožbi ugodilo iz razlogov po 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1, torej zaradi kršitev pravil postopka. Pojasnilo je, da izpodbijana odločba ne vsebuje odločilnih razlogov, ki so narekovali odločitev in zato ni mogoče opraviti preizkusa odločitve niti v materialnopravnem in tudi ne v vsebinskem pogledu. Tako se revident ne more sklicevati na navedeno sodbo ter uveljavljati revizijski razlog iz 2. točke, da v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, saj sodišče v sodbi, na katero se revident sklicuje, ni odločalo o tem, ali je revident zavezanec za plačilo prispevka na vseh treh naslovih (M. in L., S.K., ter R., M.) glede na takrat veljavne določbe Zakona o Radioteleviziji Slovenija in Pravilnika, pač pa je tožbi ugodilo iz procesnih razlogov.

Glede na to da revident ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo.