Jedro

Oškodovanca imata glede vzročne zveze v predmetni zadevi res dolžnost njenega (zatrjevanja in) dokazovanja, toda tisto, s čimer se pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ukvarja v povezavi z institutom vzročne zveze in kar poenostavljeno tako tudi imenuje, ni pravnorelevantna vzročna zveza. Dejansko gre za ugovor deljene odgovornosti in z njim povezano (morebitno) delno razbremenitev odgovornosti tožene stranke za škodo na stvareh tožnikov, ki sta jo sama povzročila oziroma h kateri sta s svojim neskrbnim ravnanjem prispevala. V skladu z določbama 192. člena ZOR pa trditveno in dokazno breme glede pravno pomembnih dejstev s tem v zvezi ne leži na oškodovancu, temveč na odgovorni osebi. Za predmetno zadevo to pomeni, da zaradi drugačne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena na temelju omenjene materialne norme tožnikoma ni mogoče naprtiti odgovornosti za neuspešno zbiranje procesnega gradiva, nujnega za odločitev sodišča o tem ugovoru. Negativne posledice nekonkretizacije dejstvenih navedb in opustitve ustrezne dokazne ponudbe v tem okviru smejo tako v nasprotju s tistim, kar v obrazložitvi svoje sodbe meni pritožbeno sodišče, bremeniti le toženo stranko, tožnikov pa ne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 991,4 €.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, povzročeno z nedopustno deložacijo, v znesku 86.796,9 € (prej 20.800.000 SIT), kot tudi zahtevek za plačilo uporabnine za aparate in opremo za čas od 6. 5. 1998 do 31. 12. 2001 v višini 1.000 DEM mesečno in za čas od 1. 1. 2002 dalje v višini 500 € mesečno. Presodilo je, da tožnika v zvezi z obstojem vzročne zveze in škode nista ne podala dovolj konkretnih navedb ne predlagala ustreznih dokazov. Pri tem je izpostavilo okoliščino, da postavitve izvedenca, ki bi pojasnil vzroke in opredelil obseg posamezne (vrste) škode, tožnika nista niti predlagala, izhajala sta le iz predpravdnih mnenja in poročila izvedencev, ki sta ju sama angažirala.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Soglašalo je s sodiščem prve stopnje, da sta bila tožnika tista, ki bi morala navesti in dokazati, da so bili njuni predmeti poškodovani ali uničeni pri sami izvedbi deložacije in ne zaradi oziroma v zvezi s shranjevanjem. A tega niti v novem sojenju nista storila, zato sodišče niti ni moglo ugotoviti, kakšna in kolikšna škoda jima je sploh nastala.

3. Zoper to sodbo sta tožnika vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Menita, da že iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 699/2004 z dne 9. 3. 2005 izhaja, da je tožena stranka v zvezi z deložacijo ravnala nedopustno in da jima je zaradi takega ravnanja nastala škoda. S tem je pritožbeno sodišče potrdilo razloge razveljavljene vmesne sodbe v delu, ki se je nanašal na obstoj vzročne zveze med demontažo, prevozom oziroma skladiščenjem in škodo na stvareh tožnikov. Kljub temu je sodišče prve stopnje v novem sojenju zahtevek zavrnilo, ne da bi se z vzročno zvezo, s tem, katere poškodbe so na stvareh tožnikov sploh nastale in kdaj, kakorkoli ukvarjalo. Trdita, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi v nasprotju z vsebino dokumentacije v spisu navedlo, da tožeča stranka nikoli ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem ustrezne stroke, s čimer bi bilo mogoče ugotoviti višino škode. To sta tožnika storila na naroku za glavno obravnavo dne 20. 11. 2003. O tem predlogu je sodišče prve stopnje s sklepom tudi odločilo, in sicer tako, da je dokazovanje z izvedencem pridržalo za obravnavanje o višini odškodnine po izdaji vmesne sodbe. Ne glede na to pa sta tožnika v postopku sama predložila izvedensko mnenje cenilca A.B., ki je ugotovil višino posameznih postavk nastale škode. Sodišče bi jih moralo, če je menilo, da so ocenjene previsoko, pač znižati in ne zavrniti kar celotnega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje tudi ni želelo izvesti dokaza z zaslišanjem priče O. R., četudi bi ta lahko potrdil navedbe tožnikov o tem, katera deložirana oprema jima ni bila vrnjena in katera oprema je bila z deložacijo uničena oziroma poškodovana.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo v bistvenem parafrazira obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje. Meni, da tožeči stranki v ponovljenem postopku ni uspelo dokazati ne pravnorelevantne vzročne zveze ne škode, zato je sodišče na podlagi pravila o dokaznem bremenu tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Poudarja, da je pritožbeno sodišče v sklepu II Cp 699/2004 omenjalo zgolj veliko verjetnost nastanka škode in obstoja škode ni upoštevalo kot ugotovljeno dejstvo.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Nižji sodišči sta zahtevka tožnikov zavrnili z uporabo pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (215. člen v zvezi z 8. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Taka odločitev je upoštevaje okoliščine primera povsem pravilna. Zgolj zaradi vrste revizijskih očitkov, ki polemizirajo s tistimi deli izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na vprašanje vzročne zveze in škode ter s tem povezanim dokaznim bremenom, revizijsko sodišče pojasnjuje, da zadevna argumentacija pritožbenega sodišča tožnikoma res nalaga večje trditveno in dokazno breme, kot bi smela, vendar to na samo odločitev nima nikakršnega vpliva. Najbrž glavni razlog za takšno ravnanje omenjenega sodišča tiči že v njegovem zmotnem izhodiščnem prepričanju, da odločilno vprašanje v zadevi predstavlja vprašanje (ne)dokazanosti obstoja konkretne vzročne zveze med več škodnimi ravnanji (nepravilna, nestrokovna demontaža aparatov in opreme, neustrezen prevoz in vskladiščenje teh stvari ob deložaciji na eni in neustrezno, dolgotrajno skladiščenje na drugi strani) in zaradi vsakega od njih nastalo škodo, v zvezi s čimer naj bi trditveno in dokazno breme v celoti ležalo na tožnikih. To pa drži le delno. Slednja imata kot oškodovanca glede vzročne zveze v predmetni zadevi res dolžnost njenega (zatrjevanja in) dokazovanja, toda tisto, s čimer se pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ukvarja v povezavi z institutom vzročne zveze in kar poenostavljeno tako tudi imenuje, ni pravnorelevantna vzročna zveza. Dejansko gre za ugovor deljene odgovornosti in z njim povezano (morebitno) delno razbremenitev odgovornosti tožene stranke za škodo na stvareh tožnikov, ki sta jo sama povzročila oziroma h kateri sta s svojim neskrbnim ravnanjem prispevala. V skladu z določbama 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (sedaj 171. člen Obligacijskega zakonika) pa trditveno in dokazno breme glede pravno pomembnih dejstev s tem v zvezi ne leži na oškodovancu, temveč na odgovorni osebi. Za predmetno zadevo to pomeni, da zaradi drugačne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena na temelju omenjene materialne norme tožnikoma ni mogoče naprtiti odgovornosti za neuspešno zbiranje procesnega gradiva, nujnega za odločitev sodišča o tem ugovoru. Negativne posledice nekonkretizacije dejstvenih navedb in opustitve ustrezne dokazne ponudbe v tem okviru smejo tako v nasprotju s tistim, kar v obrazložitvi svoje sodbe meni pritožbeno sodišče, bremeniti le toženo stranko, tožnikov pa ne. Zavrnitev zahtevka iz tega razloga je zato izključena.

8. Drugače, kot pri materialnem ugovoru tožene stranke, v okviru katerega jima torej ni mogoče očitati nezadostne procesne skrbnosti, pa za procesno gradivo, s katerim utemeljujeta svoj odškodninski zahtevek, tožnika nosita polno odgovornost. Če bi želela računati na uspeh v pravdi, bi morala pravočasno navesti vse trditve, ki substancirajo njun odškodninski zahtevek tako glede temelja kot glede višine, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). A temu bremenu, zlasti njegovemu dokaznemu delu, kot ugotavljata nižji sodišči, tožnika nista zadostila, zaradi česar o višini škode ni bilo mogoče odločiti. Mnenji oziroma poročili izvedencev (cenitveno poročilo L. B. in poročilo o ugotovljenih poškodbah strojev in opreme M. G.), ki jih je tožeča stranka pridobila pred pravdo, bi lahko imeli pomen za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja le, če bi nanju izrecno pristala tožena stranka(1). Ker ni, sta ju sodišči pravilno upoštevali le kot del tožbene trditvene podlage in ne v okviru predloženega dokaznega gradiva tožnikov. Tudi v reviziji večkrat ponovljeni očitek, da sodišči neupravičeno nista upoštevali predloga tožeče stranke za izvedbo dokaza z izvedencem ustrezne stroke, tožnikoma ne more prinesti uspeha. Temu dokaznemu predlogu, najsi je bil na naroku za glavno obravnavo, dne 20. 11. 2003, v resnici podan ali ne, namreč manjka eden od bistvenih elementov za upoštevnost, in sicer pravočasnost njegove stavitve. Omenjeni narok je bil namreč že četrti narok za glavno obravnavo po vrsti, obstoja morebitnih opravičljivih razlogov za predlagalno zamudo (drugi odstavek 286. člena ZPP) pa tožnika v postopku nista navedla. Ker niti med razlogi za zavrnitev predloga za zaslišanje O. R. ni najti neupravičenih, odpade še zadnji procesni očitek na poti k odločitvi o pravilnosti izpodbijane sodbe.

9. Po obrazloženem se torej izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

10. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost. .

Op. št. (1): Glej npr. sodbo II Ips 278/2004 in sodbo II 651/2005.