Jedro

Šele če je ugotovljena objektivna odgovornost, lahko sodišče na ugovor tožene stranke ugotavlja, ali so podani ekskulpacijski razlogi iz 177. čl. ZOR. Pri tem pa je potrebno izrecno poudariti, da oprostitev odgovornosti zaradi ravnanja oškodovanca mora biti takšna, da je to ravnanje zunaj sfere objektivno odgovornega. V to sfero ne spada oškodovančeva spontana reakcija na nevaren način, ki ga je izzvalo nevarno delovanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 4.979.393,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki jih je v sodbi navedlo, do plačila. Tožečo stranko je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 46.988,00 SIT v 15-tih dneh. S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je za škodni dogodek z dne 8.5.2000, v katerem je bila poškodovana, odgovorna tožena stranka.

Zoper sodbo, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, se je pritožila tožeča stranka. Tožeča stranka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pravno relevantna dejstva napačno ugotovilo, kar je deloma posledica napačnega povzemanja zapisnikov o zaslišanju prič, kot izhaja iz obrazložitve, deloma pa tudi posledica napačne ocene izvedenih dokazov. Nekaterih dokazov pa sodišče niti ni izvedlo, zaradi česar ni moglo ugotoviti pravno relevantnih dejstev oz. jih ni ugotovilo pravilno. Sodišče je svojo odločitev oprlo na pričevanje voznika K., ki v tem postopku ni nepristranska priča, oprlo pa se je tudi na njegove izpovedbe v postopku za prekrške. Sodišče tudi šteje, da je pričevanje K. potrdila priča S., tožeča stranka pa navedene priče na kraju dogodka ni videla. Po lastni izpovedbi pa naj bi bil S. kar na drugem mostu. Glede na oddaljenost od mesta dogodka, zagotovo dogajanja ni mogel niti videti, niti slišati. Tudi v pričevanju policista V. sodišče ni moglo najti opore za svojo odločitev, saj so policisti prišli šele v zdravstveni dom, kjer se je nahajala tožeča stranka po nezgodi, ker jih je poklical zdravnik. Policist pa je izpovedal, da dogodek opisuje po spisu, ki ga je pred obravnavo pregledal in iz izkušenj, ne pa na podlagi dejanskega spomina. Sodišče prve stopnje na podlagi njegove izpovedbe ne more biti prepričano, da do kontakta med kamionom in tožnico ni prišlo. Priča K. je izpovedal na zaslišanju dne 3.6.2004, da je razdalje med prednjimi kolesi kamiona in odbijačem cca. ½ metra. Tudi, če je ustavil tik pred prehodom za pešce, je bil potemtakem z odbijači že na območju prehoda na pešce. Ker pa tožnice ni videl, temveč le njen dežnik, je glede na višino kabine cca. 2 m od tal, nedvomno, da jo je zadel, ali pa se je vsaj dotaknil z vozilom. Iz obrazložitve je razvidno, da je sodišče svojo sodbo oprlo tudi na zaslišanje M.S., ki se je v času nezgode pogovarjala na drugi strani ceste .

Le-ta na zaslišanju ni vedela ničesar, pove pa, da se je v zadevi pred zaslišanjem pogovarjala z že zaslišanimi pričami. Katero od pravdno relevantnih dejstev je sodišče ugotovilo na podlagi njene izjave, tožeči stranki ni znano. Glede zaključkov policije in sodnika za prekrške ter podatkov v spisu ODT, na katere se sodišče sklicuje v obrazložitvi, pa tožeča stranka meni, da je sodba v tem delu neobrazložena. Kateri so ti zaključki, sodišče ni pojasnilo, predvsem ni pojasnilo glede katerih odločilnih dejstev pravdnega postopka, pa so se policija, sodnik za prekrške in ODT opredelili in na kakšen način. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede hitrosti vožnje kamiona. Sodišče bi moralo, če je že ugotavljalo hitrost kamiona, ugotavljati, ali je kamion vozil s prilagojeno hitrostjo. Sodišče ne razpolaga z zadostnim znanjem, da bi tolmačilo zapise na tahografu in tudi ne, da bi lahko ocenjevalo hitrost vožnje in pot ustavljanja glede na podane skice, temveč bi lahko mnenje o tem podal le izvedenec ustrezne stroke. Le-ta bi lahko izračunal hitrost vožnje K. pred nezgodo in s časovno potno analizo podkrepil svoje ugotovitve glede vprašanja, kdo je zakrivil nevarno situacijo in glede vprašanja, ali je K. v času pred nezgodo vozil s prekoračeno hitrostjo oz. ali je vozil s prilagojeno hitrostjo glede na stanje in razmere na cesti. Tožeča stranka meni, da gre v tem delu za dokazno breme tožene stranke, zato bi morala izvedenca cestno prometne stroke predlagati in angažirati tožena stranka. Sodišče je tudi napačno in v nasprotju z izvedeniškim mnenjem ter predloženo zdravstveno dokumentacijo zaključilo, da telesne poškodbe tožnice niso v vzročni zvezi z obravnavano nezgodo. Tudi če do poškodb ne bi prišlo zaradi zadetja, temveč zaradi odskoka tožnice, odskočila pa naj bi zaradi ravnanja voznik kamiona, gre za poškodbe, ki so v neposredni vzročni zvezi z obravnavano nezgodo in je zanje podana odgovornost tožene stranke. Bistveno kršitev določb 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP pa pomeni odločitev sodišča v delu, kjer je ugotovilo, da je tožeča stranka povzročila sama nevarno situacijo, ker ni prečkala cestišča po najkrajši poti temveč se je pri prečkanju ustavila in odskočila pred kamionom. Napačno je tudi povzemanje zaslišanje J.M. v obrazložitev, slednja ni bila enaki situaciji kot tožnica, temveč se je pogovarjala s S. in T., zato bi moralo tudi njeno izjavo sodišče kritično oceniti. Tožeča stranka meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje tudi, ker ni upoštevalo dokazov z zaslišanjem J., ki je povedal, da je tožnico pregledal takoj po nezgodi in da ve, da jo je zbil kamion, ter da je ležala na prehodu na pešce. Da je kamion stal na prehodu za pešce je izpovedala tudi priča S.M. Če so bile na kraju nezgode vidne po daljšem času sledi zaviranja kamiona pomeni, da je voznik na mokri in spolzki cesti močno zaviral. Napačno je sodišče uporabilo povzelo tudi izvedeniško mnenje dr. A., iz katerega nedvomno izhaja, da so telesne poškodbe posledica prometne nezgode in s tem izkazuje vzročno zvezo med nezgodo in škodo tožnice. Napačno pa je sodišče uporabilo tudi materialno pravo, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da so podani pogoji za izključitev objektivne odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo po določbah 177. čl. ZOR, saj tožeča stranka ni dokazala, da škoda izvira iz vzroka, ki bi bil izven nevarne stvari oz. njenega učinka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, niti ni nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se izogniti njegovim posledicam. Odgovornost voznika pa je tudi krivdna, saj je nevarno situacijo on povzročil. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je materialno pravna obravnava spora objektivna odgovornost voznika tovornjaka, kajti v škodnem dogodku sta bili udeleženi tovorno vozilo in tožnica kot peška. Tovorno vozilo v obratovanju je nasproti pešcu nevarna stvar. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo pa se po 173. čl. ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. čl. OZ šteje, da izvira iz te stvari, razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok. V 177. čl. ZOR pa so urejeni primeri razbremenitve objektivne odgovornosti in sicer določeno je, da je imetnik prost, če dokaže, bodisi da izvira škoda iz vzroka, ki je bil izven stvari in njenega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (1. odstavek), bodisi da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki pa ga ni mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek), v 3. odst. 177. čl. ZOR pa je določeno, da je imetnik deloma prost, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Ni pa ugotavljalo, ali je podana krivdna odgovornost tožene stranke, čeprav je tožeča stranka tudi to zatrjevala (154. čl. ZOR).

Sodišče prve stopnje je v tem postopku ugotovilo, da je tožnica prečkala prehod za pešce, ko se je iz leve strani približeval tovornjak, ki ga je upravljal zavarovanec tožene stranke. Ta se je pred prehodom za pešce ustavil, ko je tožnica že prehodila ¾ prehoda. Tožnica poti ni nadaljevala, ampak je dvakrat poskočila nazaj. Tovornjak tožnice ni zadel, ker bi v tem primeru padla, ampak so poškodbe nastale pri padcu na pločniku, ko je že zaključila s prečkanjem. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da škoda, ki jo je utrpela tožnica ne izvira iz nevarne stvari, to je učinkovanja tovornega vozila, poleg tega pa je tožnica nevarno situacijo sama povzročila, zato je siceršnja voznikova objektivna odgovornost ugasnila. Po mnenju pritožbenega sodišča so razlogi sodišča prve stopnje kontradiktorni, saj govorijo, da je voznikova siceršnja objektivna odgovornost ugasnila zaradi dejanja tožnice, ker je ta povzročila nevarno situacijo, po drugi strani pa, da škoda ne izvira iz nevarne stvari. Razlogi so nasprotujoči, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere tudi smiselno opozarja tudi pritožba. Poleg tega pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni popolnoma ugotovilo vseh dejanskih okoliščin, ki so pomembne za odločitev o zadevi, predvsem pa je pomembno vprašanja vzročne zveze med nevarno stvarjo in škodo, to je ali padec tožnice narekuje, da je do škode prišlo v zvezi z nevarno stvarjo. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tovornjak v tožnico ni trčil, kajti v tem primeru bi padla ob trčenju in ne kot sama zatrjuje v tožbi, in takrat ko je bila zaslišana, da je odskočila dvakrat nazaj. Če bi tovornjak v tožnico trčil, ne bi mogla odskočiti, ampak bi padla. Sama situacija, kot jo tožnica opisuje je skladna z izpovedbami prič, ki v tem primeru ne odstopajo od ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ne bi mogla odskočiti, če bi prišlo do trčenja. Pomembna za odločitev pa je ugotovitev, kar pa sodišče prve stopnje ni zanesljivo ugotovilo, kdaj je tožnica padla, ali zaradi nevarnega obratovanja tovornjaka pri odskoku ali šele na pločniku, ko je že končala s prečkanjem.. Če je padla po zaključku prečkanja prehoda, potem ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, saj padec ni bil vzrok delovanja tovornjaka, do padca je prišlo po končanem prečkanju prehoda. Če pa je padla zato, ker je zaradi delovanja tovornjaka dvakrat odskočila, potem je vzrok padca delovanje tovornjaka, kot nevarne stvari in je podana objektivna odgovornost tožene stranke.

Šele če je ugotovljena objektivna odgovornost, lahko sodišče na ugovor tožene stranke ugotavlja, ali so podani ekskulpacijski razlogi iz 177. čl. ZOR. Pri tem pa je potrebno izrecno poudariti, da oprostitev odgovornosti zaradi ravnanja oškodovanca, mora biti takšna, da je to ravnanje zunaj sfere objektivno odgovornega. V to sfero ne spada oškodovančeva spontana reakcija na nevaren način, ki ga je izzvalo nevarno delovanje.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje z napotki, ki izhajajo iz zgornje obrazložitve in sicer predvsem to, ali je podana objektivna odgovornost. Če bo sodišče ugotovilo, da je objektivna odgovornost podana, se bo moralo v nadaljevanju opredeliti do toženčevih ugovorov iz 177. čl. ZOR, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja na pravilno materialnopravno uporabo ekskulpacijskega razloga iz 2. odst. 177. čl.. Da bi se toženec lahko ekskulpiral, mora razloge za oprostitev odgovornosti dokazati. Ni dovolj, da je dejanje nastalo izključno zaradi dejanja oškodovanca, temveč mora biti to dejanje neizogibno in nepričakovano, kriterij za presojo teh dveh elementov pa mora biti strog in objektiven (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 515/2003). V kolikor v obravnavani zadevi elementa neizogibnosti in nepričakovanosti ne bi zadostila opisanim merilom se lahko krivda oškodovanca presoja le kot soprispevek k nastali škodi (3. odst. 177. čl. ZOR). Če pa bi se izkazalo, da ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke, bo moralo sodišče prve stopnje, ker gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na kar opozarja tudi pritožba tožeče stranke, tedaj preizkusiti ali ni morda podana krivdna odgovornost tožene za nastalo škodo, kajti trditveno podlago za krivdno odgovornost je tožnica navedla že v tožbi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).