Jedro

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Maroko skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je med drugim razvidno, da je Berber, da je devet let hodil v šolo v kraju Guelmim, da je Maroko zapustil 20. 1. 2020, ko je odšel z letalom v Turčijo, in da je bila njegova ciljna država Slovenija. Tožena stranka je tožnika seznanila z uvrstitvijo Maroka na seznam varnih izvornih držav.

3. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tožnik navedel, da živi v odročnem kraju Guelmim, kjer so beduini. Gre za obmejno območje, kjer je veliko tihotapcev droge in orožja, ki grozijo z orožjem in trkajo na vrata. Ponoči prihajajo in odhajajo, nimajo miru pred njimi. Ni bilo posebnega dogodka, zaradi katerega je tožnik zapustil državo. Dolgo časa se je odločal, ali bi zapustil Maroko, poskusil je oditi v drug kraj, vendar je tam najemnina zelo visoka. Za mednarodno zaščito je zaprosil tudi zaradi dela, ki ga v Maroku ni. Če bi v Maroku imel delo, bi tam ostal. 4. V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove izjave na osebnem razgovoru, iz katerih je v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države v bistvenem razvidno, da živijo v obmejnem kraju, kjer gre mimo veliko tihotapcev in je tam veliko mafije. Starša sta se nameravala preseliti v Guelmim, vendar je najemnina previsoka. Tihotapci grozijo z orožjem. V njihovem kraju ni policije ali narodne garde. Najbližja policija, ki je pristojna za njihovo okrožje, je v kraju Guelmim. Če so kdaj policijo prosili za pomoč, so jim dejali, naj prinesejo registrsko številko in znamko avtomobila, da bodo našli te ljudi. V Slovenijo je nameraval priti, da bi delal in zaslužil več denarja ter pomagal staršem.

5. Tožena stranka tožnikove istovetnosti ni nesporno ugotovila, saj ni predložil osebnega dokumenta s sliko. Kljub temu je ocenila, da je njegova izvorna država Kraljevina Maroko.

6. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih težav, kar po njenem mnenju ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite. Menila je, da tožnik ni določno opredelil groženj tihotapcev, in na podlagi njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da bi mu policija odrekla pomoč, če bi jo potreboval. Precejšno težo je dala tožnikovi navedbi, da bi ostal v Maroku, če bi tam imel delo. Ocenila je, da tožnik s tem izkazuje, da nima drugih težav, ki bi mu preprečevale življenje v izvorni državi. Poudarila je še, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država.

7. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da obrazložitev izpodbijane odločbe ni skladna z njenim izrekom, saj ne temelji na tretji alineji 52. člena ZMZ-1. Trdi, da tožena stranka ni ustrezno upoštevala njegovih navedb o razmerah v izvorni državi, ki jih povzema. Ne strinja se z uporabo koncepta varne izvorne države, saj v tem okviru naj ne bi bil vprašan o razlogih v zvezi z ugotovitvijo, ali ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna. Navaja, da tožena stranka ni preverila splošnih in posebnih informacij o izvorni državi v povezavi s tožnikovimi navedbami. Ob sklicevanju na sodbo upravnega sodišča v zadevi I U 300/2020 meni, da je tožena stranka kršila 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), saj bi ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo, ker kot posameznik ne bi imel sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb. Predlaga svoje zaslišanje, v katerem bo podrobno pojasnil dejstva in okoliščine glede revščine ter dostopa do dela in kakršnekoli pomoči v izvorni državi.

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka v bistvenem ponavlja razloge izpodbijane odločbe.

9. Dne 24. 9. 2020 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri stranki nista navajali novih dejstev. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz tožbe ni razvidna utemeljitev možnosti njegove drugačne presoje, kot jo je opravila tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.1

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da tožnikova istovetnost ni ugotovljena, saj ni dvomila, da je državljan Kraljevine Maroko. Obrazložitev izpodbijane odločbe je jasna, iz nje pa je razvidno, da ne temelji na tretji alineji 52. člena ZMZ-12, ampak na prvi3 in drugi4 alineji tega člena ZMZ-1. Tožbeni ugovor o neskladnosti izreka z obrazložitvijo torej ni utemeljen, zaradi česar ni podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

13. Tožena stranka stranka je v zvezi s presojo razlogov iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 pravilno ocenila tožnikove navedbe, ki jih ponavlja v tožbi, torej da gre za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Tudi po presoji sodišča je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje5 utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je namreč, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.6

14. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso ESČP za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.7 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.8 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.9 Vendar pa tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom EKČP, ki po stališču Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza določilu 15.b člena (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES10 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.11

15. Zato tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Maroko skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).12 Pri tem ni utemeljen niti tožbeni ugovor, da sodišče tožniku ni pojasnilo uporabe koncepta varne izvorne države. Z navedenim konceptom je bil tožnik seznanjen13, tožbeni ugovor, da mu ni bil pojasnjen, pa je posplošen. Tudi sicer je iz podatkov obravnavane zadeve razvidno, da je bilo tožniku na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve.

16. Na navedeno presojo ne morejo vplivati tožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava, ker tožena stranka naj ne bi upoštevala, da resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 zajema tudi primer, ko posameznik nima sredstev za življenje. Resne škode namreč ne predstavljajo katerekoli posledice vrnitve v izvorno državo, ampak zgolj obstoj utemeljenega razloga, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi katero od taksativno naštetih14 škod. Tožnik teh primerov ne zatrjuje, ampak kot razlog za mednarodno zaščito navaja le ekonomske razloge.

17. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.15 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.16 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

18. Tožnik le z golim ponavljanjem svojih izjav ne pojasni določno tožbenega ugovora glede presoje tožene stranke, da (tožnik) ni konkretiziral groženj tihotapcev, in da ni mogoče zaključiti, da bi mu policija odrekla pomoč, če bi jo potreboval. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. To pomeni, da tožnik ni izkazal (dokazal), da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ-1).17 Že zato je neutemeljeno njegovo mnenje, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

19. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 341/2016 (30. točka obrazložitve). 2 Glasi se: "Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, se šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec zavajal organe tako, da je dajal napačne informacije ali dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, kar bi lahko vplivalo na odločitev." 3 Glasi se: "Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, se šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu." 4 Glasi se: "Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, se šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona." 5 Sodišče zgolj pojasnjuje, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 6 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 7 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 8 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 9 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 10 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 11 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 12 Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi 292/09, Up-1427/09 z dne 8. 1. 2010 je razvidno, da je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti (18. točka obrazložitve). 13 Glej 6. stran zapisnika prošnje za mednarodno zaščito z dne 13. 12. 2019, iz katere je razvidno pojasnilo tožene stranke, da je Vlada Republike Slovenije dne 13. 6. 2019 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi izvorna država tožnika ter na dano pojasnilo navezano vprašanje tožniku, naj navede osebne razloge, zaradi katerih se v izvorno državo ne more vrniti. 14 Iz 28. člena ZMZ-1 je razvidno, da resna škoda zajema tri različne vrste okoliščin: 1) smrtno kazen ali usmrtitev, 2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter 3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. 15 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 16 Ibidem, 13. 17 S tem v zvezi je Ustavno sodišče že presodilo, da je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (odločba Ustavnega sodišča Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve).