Jedro

Čim eden od pogojev po prvem odstavku 39. člena ZDZdr, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, ni podan, prisilna hospitalizacija ni dopustna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se A. A. takoj odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike ...

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom A. A. zadržalo na zdravljenju v oddelku po posebnim nadzorom Psihiatrične klinike ... brez njegove privolitve najdlje do 29. 8. 2022. 2. Zoper sklep se pritožuje odvetnik, ki je bil zadržani osebi postavljen po uradni dolžnosti, sklicuje se na vse predvidene zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa tako, da se osebo odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom. Povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in zakonske pogoje za zadržanje na zdravljenju brez privolitve. Trdi, da ti niso izpolnjeni, ker sposobnost obvladovati svoje ravnanje tudi po ugotovitvah izvedenke psihiatrinje, na katere se je oprlo sodišče, pri g. A. A. ni hudo motena. Pacient nikoli ni izjavil, da ne bi jemal terapije, ki nima stranskih učinkov. Sodišču očita, da ni raziskalo, ali bi zdravljenje s terapijo, s katero se je zdravil 10 let, lahko preprečilo invalidizacijo njegovega stanja. Nadalje kot pavšalno graja navedbo, da so se po opustitvi terapije pojavili v družini spori. Slednji so vsakdanja, običajna stvar in so lahko posledica tudi česa drugega, v konkretnem primeru posledica vrnitve pacientove sestre, ne pa njegove opustitve terapije. Nobene resne in konkretne nevarnosti tudi ni izkazane, da bi komurkoli škodoval. Sestra pač ne prenaša njegove religiozne aktivnosti. Pacientu se tako brez zakonskih pogojev omejujejo ustavne pravice.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Odvetnik v pritožbi pravilno poudarjata, da je prisilno zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice hud poseg v človekove pravice in njegove temeljne svoboščine. Gre za pravice do osebne svobode (1. odst. 19. čl. Ustave RS), do varstva duševne integritete (35. čl. Ustave RS) in do prostovoljnega zdravljenja (3. odst. 51. čl. Ustave RS), ki poleg pravice do prostovoljnega zdravljenja obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Zato je tako zdravljenje dopustno le ob izpolnjenosti vseh v zakonu predpisanih pogojev. Ti so glede na določbo 53. čl. Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) predpisani v 1. odst. 39. čl. istega zakona.

5. Po določbi po 1. odst. 39. čl. ZDZdr je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: (i) če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (ii) če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (iii) če navedenih vzrokov in ogrožanja [...] ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

6. Sodišče prve stopnje to določbo sicer povzame, vendar jo glede na svoje dejanske ugotovitve, ki so oprte na mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke, napačno uporabi, tj. napačno zaključi, da so navedeni zakonski pogoji pri A. A. izpolnjeni.

7. Pritožba pravilno opozarja, da je izvedenka ugotovila, da sposobnost obvladovati svoje ravnanje pri g. A. A. ni hudo motena, kar pa je eden od nujnih (_sine qua non_) pogojev, da se pacienta proti njegovi volji zadrži na zdravljenju. To navaja oz. povzema tudi sodišče prve stopnje (tč. 10 obrazložitve sklepa), ob tem pa navaja, da bi se brez hospitalizacije in ponovne uvedbe farmakoterapije klinična slika še naprej hitro slabšala, kar bi privedlo do hudih motenj obvladovanja ravnanja. Povzeto ne more nadomestiti jasnega zakonskega pogoja, da je lahko prisilno zadržanje na zdravljenju odrejeno le, če ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Čim eden od pogojev po 1. odst. 39. čl. ZDZdr, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, ni podan, prisilna hospitalizacija ni dopustna.

8. Pritožba pa tudi sicer utemeljeno opozarja, da pacient ne odklanja kakršnekoli terapije, pač pa le to z neželenimi stranskimi učinki, kar se ujema z mnenjem izvedenke, da bi bilo v času prisilne hospitalizacije možno najti zanj ustrezno terapijo brez neželenih učinkov. Izvedenka navaja tudi (kar kot svoje ugotovitve očitno povzema sodišče prve stopnje), da bi bil pacient sposoben sodelovati pri milejših oblikah pomoči, kar pa naj bi odklanjal, ker naj bi bil do svojega stanja povsem nekritičen. Navedena ocena je delno nasprotujoča si, predvsem pa iz povzetega razgovora s pacientom ni razbrati popolnega odklanjanja kakršnekoli terapije; pritožba utemeljeno opozarja, da pacient nasprotuje zgolj terapiji, po kateri je zaznaval neželene stranske učinke. Navedba v tč. 13, da naj bi pacient izrecno izjavil, da ne bi jemal niti zdravil brez stranskih učinkov, je brez podlage v sodnem spisu, konkretno zapisnika o razgovoru s pacientom (15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

9. Naposled je utemeljen tudi očitek o pomanjkljivih ugotovitvah glede izpolnjenosti pogoja hujšega ogrožanja lastnega zdravja ali zdravje drugih. Sodišče le povzema navedbo izvedenke, da bo pacient še naprej „hudo ogrožal svoje zdravje in življenje“, ki pa je pavšalna. Izvedenka navaja le, da je dolgoročna prognoza slaba in da se bolezen brez zdravljenja poglablja ter kronificira, zaradi česar se tvega invalidizacija.

10. Prisilna hospitalizacija ni dopustna zaradi ugotavljanja, katera terapija bi morda lahko bila ustrezna glede na pacientovo diagnozo (ta je v konkretnem primeru psihoza iz shizofrenega kroga) in bi mu koristila oz. pomagala (izvedenka niti ne navaja, kako), če ni izpolnjenih prav vseh zakonskih pogojev. Pritožba ob tem utemeljeno opozarja, da je bil pacient na medikamentozni terapiji že okoli 10 let, pa ni bil sposoben samostojnega življenja, kar naj bi grozilo, da se bi dogodilo brez terapije.

11. Končno pa je treba opozoriti, da se zaznamek iz obvestila o pridržanju, da gre za „heteroagresijo“, ni potrdil in da je treba biti kritičen in previden, kadar gre za hospitalizacijo na podlagi navedb družinskih članov, s katerimi je pacient v sporu. Pritožba ima naposled prav tudi glede tega, da so družinski spori nekaj običajnega in da vsi še ne pomenijo povzročanja nenadomestljive škode, kaj šele ogrožanja zdravja ali življenja.

12. Po povedanem se pokaže, da pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve na oddelku pod posebnim nadzorom pri A. A. niso izpolnjeni, zato je bilo treba pritožbi pacientovega odvetnika ugoditi ter izpodbijani sklep spremeniti tako, da se pacienta takoj odpusti iz navedenega oddelka (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 42. čl. ZNP-1).