Jedro

Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že utemeljilo, da se za odločanje v primerih, kakršen je obravnavani – ko za predajo posamezne osebe zaproša država članica EU in hkrati izročitev iste osebe zahteva tudi tretja država – uporablja določba 32. člena ZSKZDČEU-1. Pri odločanju je treba upoštevati tudi prakso Sodišča EU, ki je v luči uresničevanja pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic že večkrat presodilo, da mora zaprošena država, v kateri se nahaja državljan druge države članice EU in kateri tretja država poda prošnjo za njegovo izročitev, obvestiti navedeno državo članico EU in ji glede na okoliščine primera na njeno prošnjo predati njenega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, če je ta država članica EU na podlagi nacionalnega prava pristojna za pregon zahtevane osebe za kazniva dejanja, izvršena zunaj njenega nacionalnega ozemlja. Da bi ohranili namen preprečevanja nevarnosti nekaznovanosti zadevne osebe za dejanja, ki so ji očitana v zaprosilu za izročitev, je pomembno, da se (1) evropski nalog za prijetje nanaša vsaj na ista dejanja, kot se osebi očitajo v prošnji za izročitev, in (2) da je država članica EU pristojna za uvedbo kazenskega postopka zoper navedeno osebo zaradi teh kaznivih dejanj, četudi so storjena zunaj njenega ozemlja.

Izrek

Zahtevana oseba A. A. se preda Republiki Hrvaški.

Obrazložitev

A. 1. Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) v 32. členu določa postopek odločanja v primeru sočasnega naloga za prijetje in predajo države članice Evropske unije (v nadaljevanju EU) in prošnje tretje države za izročitev. Če je zoper isto osebo pravnomočno odločeno, da se preda državi članici EU in izroči tretji državi, odloči o tem, ali se osebo preda državi članici EU ali izroči tretji državi, senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Na tej podlagi je Okrožno sodišče na Ptuju z dopisom z dne 10. 12. 2021 Vrhovnemu sodišču odstopilo spis I Kpd 44529/2021 v odločitev, kateri od obeh držav prosilk naj se A. A. preda oziroma izroči. B-I.

2. Iz podatkov predloženega spisa izhajajo naslednja pravnorelevantna dejstva: ‒ Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom I Kpd 44529/2021 z dne 11. 10. 2021 sklenila, da se dovoli predaja zahtevane osebe A. A. Republiki Hrvaški zaradi kazenskega postopka za kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 122. členu Temeljnega kazenskega zakona Republike Hrvaške, ki naj bi ga zahtevani storil s tem, ko naj bi 14. 6. 1992 v vasi Kulina, občina Derventa, Bosna in Hercegovina, kot pripadnik Hrvatskog vijeća obrane Derventa (tj. Hrvaškega obrambnega sveta Derventa) na območju Glogovica Topuz med krajem Podnovlje in Kulina Gornja, v nasprotju s pravili mednarodnega prava, po zajetju B. B., pripadnika Vučjačke lake pješadijske brigade „Vojske Republike Srpske“ (tj. Voljčje lahke pehotne brigade Vojske Republike Srbske), s streli iz ognjenega orožja navedenega usmrtil in si nato prisvojil tudi njegovo ročno uro. Evropski nalog za prijetje in predajo je izdalo Županijsko državno odvetništvo v Zagrebu dne 2. 10. 2021, na podlagi sklepa o odreditvi preiskovalnega pripora Županijskega sodišča v Zagrebu št. 7 Kir-Rz-8/2021 z dne 2. 10. 2021, v zvezi s sklepom o uvedbi preiskave Županijskega državnega odvetništva v Zagrebu št. Kis-DO-88/2021 z dne 2. 10. 2021, po poprejšnjem obvestilu Okrožnega sodišča na Ptuju, da je bila zahtevani osebi na podlagi mednarodne tiralice Okrožnega sodišča v Doboju dne 23. 8. 2021 odvzeta prostost in da je Bosna in Hercegovina pravočasno zahtevala izročitev tujca zaradi kazenskega postopka za kaznivo dejanje vojnega zločina proti vojnim ujetnikom po prvem odstavku 144. člena KZ SFRJ. Preiskovalna sodnica je predajo zahtevane osebe Republiki Hrvaški dovolila po ugotovitvi, da je predaja glede na 9. člen ZSKZDČEU-1 dopustna in da ni razlogov za njeno zavrnitev iz 10. oziroma 11. člena ZSKZDČEU-1. Sklep o predaji je pravnomočen, saj zoper njega ni bila vložena pritožba.

‒ Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom II Ks 44529/2021 z dne 26. 10. 2021 dovolil izročitev zahtevane osebe A. A.Bosni in Hercegovini zaradi kazenskega pregona za kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 144. členu Kazenskega zakona Socialistične federativne republike Jugoslavije. Očitano dejanje je po vsebini enako (identično) očitku, zaradi katerega je bila dovoljena predaja Republiki Hrvaški. Zahtevi za izročitev je bila med drugim priložena odločba o opravi preiskave Okrožnega javnega tožilstva v Doboju z dne 2. 10. 2018 in sklep o odreditvi pripora z dne 5. 5. 2021. Zunajobravnavni senat je ugotovil, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev iz 522. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in 10. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi (v nadaljevanju BBHI) ter da ni razlogov za zavrnitev izročitve. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom II Kp 44529/2021 z dne 25. 11. 2021 pritožbo zagovornika zahtevane osebe zavrnilo kot neutemeljeno, kar pomeni, da je sklep o izročitvi pravnomočen.

‒ zahtevana oseba je državljan Bosne in Hercegovine (list. št. 158) in državljan Republike Hrvaške (list. št. 9, 190 in druge).

B-II.

3. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi1 že utemeljilo, da se za odločanje v primerih, kakršen je obravnavani – ko za predajo posamezne osebe zaproša država članica EU in hkrati izročitev iste osebe zahteva tudi tretja država – uporablja določba 32. člena ZSKZDČEU-1. Ta določa, da Vrhovno sodišče pri odločanju o tem, kateri državi naj se preda oziroma izroči zahtevana oseba, ustrezno upošteva vse okoliščine primera, zlasti tiste iz drugega odstavka 31. člena ZSKZDČEU-1 (tj. teža kaznivega dejanja, kraj storitve kaznivega dejanja, datume posameznih nalogov in dejstvo, ali so odrejeni zaradi izvedbe kazenskega postopka ali zaradi izvršitve kazni zapora) in tiste, ki so določene z ustreznimi mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo (drugi odstavek 32. člena ZSKZDČEU-1).

4. Pri odločanju je treba upoštevati tudi prakso Sodišča EU, ki je v luči uresničevanja pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic že večkrat presodilo, da mora zaprošena država, v kateri se nahaja državljan druge države članice EU in kateri tretja država poda prošnjo za njegovo izročitev, obvestiti navedeno državo članico EU in ji glede na okoliščine primera na njeno prošnjo predati njenega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ,2 če je ta država članica EU na podlagi nacionalnega prava pristojna za pregon zahtevane osebe za kazniva dejanja, izvršena zunaj njenega nacionalnega ozemlja.3 Da bi ohranili namen preprečevanja nevarnosti nekaznovanosti zadevne osebe za dejanja, ki so ji očitana v zaprosilu za izročitev, je pomembno, da se (1) evropski nalog za prijetje nanaša vsaj na ista dejanja, kot se osebi očitajo v prošnji za izročitev, in (2) da je država članica EU pristojna za uvedbo kazenskega postopka zoper navedeno osebo zaradi teh kaznivih dejanj, četudi so storjena zunaj njenega ozemlja.4

5. V predmetni zadevi je Okrožno sodišče na Ptuju izdalo sklepa, s katerima je pravnomočno odločeno, da se ista oseba, to je A. A., zaradi identičnega življenjskega primera preda državi članici EU (Republiki Hrvaški) in izroči tretji državi (Bosni in Hercegovini). Vrhovno sodišče je pri odločitvi, kateri državi naj se preda oziroma izroči zahtevana oseba, upoštevalo uveljavljeno prakso Sodišča EU in dalo največji poudarek dejstvu, da je Republika Hrvaška kot država članica EU zahtevala predajo zahtevane osebe zaradi identičnega historičnega dogodka kot Bosna in Hercegovina, pri čemer je bil na Hrvaškem zoper zahtevano osebo zaradi kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 122. členu Temeljnega kazenskega zakona Republike Hrvaške tudi odrejen preiskovalni pripor in uvedena preiskava. Glede na to, da je predajo zahtevala država članica EU, katere državljan je zahtevana oseba, je treba ob spoštovanju vzajemnega priznavanja sodnih odločb in sodelovanja med državami članicami EU odločiti, da se zahtevana oseba preda Republiki Hrvaški.

C.

6. Na podlagi prvega odstavka 33. člena ZSKZDČEU-1 je zoper ta sklep dovoljena pritožba v roku treh dni od dneva vročitve sklepa. O pritožbi odloča senat petih sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

1 Sklep Vrhovnega sodišča I Kr 15363/2020 z dne 27. 8. 2020. 2 Okvirni sklep Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ). 3 Zadeva C-182/15 (Petruhhin, sodba Sodišča (veliki senat) z dne 6. 9. 2016), tč. 50; zadeva C-191/16 (Pisciotti, sodba Sodišča (veliki senat) z dne 10. 4. 2018), tč. 51; zadeva C-897/19 PPU (sodba Sodišča (veliki senat) z dne 2. 4. 2020), tč. 37; zadeva C-398/19 (sodba Sodišča (veliki senat) z dne 17. 12. 2020), tč. 43. 4 Zadeva C-191/16 (Pisciotti, sodba Sodišča (veliki senat) z dne 10. 4. 2018), tč. 54; zadeva C-398/19 (sodba Sodišča (veliki senat) z dne 17. 12. 2020), tč. 44.