Jedro

Za presojo v obravnavani zadevi ni pomembno, ali je bil objekt pred dozidavo neskladna ali nelegalna gradnja glede na gradbeno dovoljenje iz leta 1967. Pomembno je le, ali je objekt v zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem že bil priključen na komunalno opremo, ali je bil za to priključitev že plačan komunalni prispevek ter (če je že bil plačan) za kakšno tlorisno površino je bil prispevek plačan.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba župana Občine Žirovnica št. 429-0025/2020 z dne 17. 6. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je tožnikoma kot investitorjema počitniškega objekta in lesene garaže (legalizacije) na parc. št. 60/2 in 60/4 k. o. ... odmeril komunalni prispevek v višini 12.665,54 evrov.

2. Z izpodbijano odločbo je toženka delno ugodila pritožbi, in sicer deloma glede bruto tlorisne površine objekta, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnila (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Hkrati je nadomestila odločitev prvostopenjskega organa tako, da je odločila, da sta tožnika dolžna plačati komunalni prispevek v višini 12.484,71 evrov, ter odločila še o roku in načinu plačila ter drugih okoliščinah, povezanih z odmero komunalnega prispevka (2. do 8. toka izpodbijane odločbe).

3. Toženka v obrazložitvi v zvezi s tlorisno površino objekta navaja, da iz predložene dokumentacije ni razvidna površina objekta, za katerega je bilo v preteklosti izdano dovoljenje, ter da nimajo podatka o tem, ali je bila gradnja skladna z načrtom. Na podlagi odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ugotavlja, da je nekdanji objekt po obliki povsem drugačen od obstoječega, in sicer ne samo po tlorisu, temveč tudi po višini in namembnosti. Ob sklicevanju na občinski prostorski načrt ugotavlja, da gradbena parcela zajema obe v izreku navedeni parceli.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata in zoper njo vlagata tožbo. V njej se sklicujeta na izdano gradbeno dovoljenje za „osnovni del“ objekta in uveljavljata, da organ zato ne bi smel upoštevati celotne površine objekta, temveč samo nelegalno zgrajeni del objekta. Nepravilno naj bi bila upoštevana namembnost objekta, ki sedaj ni več gostinska, temveč enostanovanjska. Nasprotujeta tudi upoštevani površini gradbene parcele. Trdita, da na prac. št. 60/4 k. o. ... poteka manjši del dovoza, in menita, da je treba uporabiti prvi odstavek 3. člena Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevek za obstoječo komunalno opremo v Občini Žirovnica (v nadaljevanju Odlok).

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

**Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je s sklepom z dne 1. 9. 2022 na podlagi prve alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklenilo, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

**K I. točki izreka**

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet tega upravnega spora je odločba, s katero je bil tožnikoma v zvezi z legalizacijo počitniškega objekta in garaže odmerjen komunalni prispevek v znesku 12.484,71 evra. Med strankami je sporna bruto tlorisna površina objekta in velikost gradbene parcele. Tožnika sicer v tožbi uveljavljata tudi, da naj ne bi bila upoštevana stanovanjska namembnost objekta, kar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, saj je obračunan faktor namembnosti 1 za enostanovanjski objekt, kar izhaja iz predzadnje strani izpodbijane odločbe.

_Glede tlorisne površine objekta_

9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka komunalni prispevek odmerila ob upoštevanju tlorisne površine celotnega objekta. Tožnika temu nasprotujeta z argumentom, da je bil del objekta zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja in da zato v tem delu ne gre za nelegalno gradnjo ter zato menita, da ta del ne bi smel biti upoštevan pri tlorisni površini za odmero komunalnega prispevka. Iz izpodbijane odločbe in navedb tožnikov namreč izhaja, da se v tem primeru komunalni prispevek odmerja zaradi legalizacije objekta, pri čemer pa tožnika trdita, da je le del objekta nelegalen (prizidki). Tožnika zato menita, da se za del objekta, ki je bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega v letu 1967, komunalni prispevek ne bi smel biti odmerjen.

10. Zakonska podlaga za odmero komunalne prispevka je Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2). Komunalni prispevek za novo komunalno opremo je plačilo dela stroškov graditve komunalne opreme (prvi odstavek 216. člena ZUreP-2), komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo pa je prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme (prvi odstavek 217. člena ZUreP-2). Prvi odstavek 221. člena ZUreP-2 določa, da komunalni prispevek za novo in obstoječo komunalno opremo zaradi graditve odmeri pristojni občinski organ z odmerno odločbo na zahtevo zavezanca ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Drugi odstavek istega člena ZUreP-2 določa, da mora biti zahtevi zavezanca ali obvestilu o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja priložen tisti del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je potreben za odmero komunalnega prispevka. Odmera komunalnega prispevka zaradi graditve je torej vezana na izdajo gradbenega dovoljenja in graditev novega objekta, ki pa se lahko izvrši le na podlagi gradbenega dovoljenja in v skladu z njim. Ko gre za legalizacijo obstoječega objekta, je investitor v enakem pravnem položaju kot investitor nove gradnje, za katero pridobiva gradbeno dovoljenje, in je zato na podlagi istih določb ZUreP-2 zavezan k plačilu komunalnega prispevka.

11. Glede na pojasnjeno podlago za plačilo komunalnega prispevka tako za presojo v obravnavani zadevi ni pomembno, ali je bil objekt pred dozidavo neskladna ali nelegalna gradnja glede na gradbeno dovoljenje iz leta 1967. Pomembno je le, ali je objekt v zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem (ob gradnji objekta ali kasneje, ko je bila zgrajena nova komunalna oprema) že bil priključen na komunalno opremo, ali je bil za to priključitev že plačan komunalni prispevek ter (če je že bil plačan) za kakšno tlorisno površino je bil prispevek plačan. Iz razlogov izpodbijane odločbe ni mogoče jasno razbrati, ali je toženka ugotavljala navedene okoliščine ter ali je tožnika opozorila na pomanjkljivost njune vloge v tem pogledu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka namreč zgolj (posplošeno) ugotavlja, da v predloženi dokumentaciji ni dokazil, ki bi izkazovala vlaganja v komunalno infrastrukturo za zemljišči 60/2 in 60/4 k. o. ...

12. Navedeno pomeni, da je toženka zaradi zmotne uporabe določb ZUreP-2 napravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, kar je razlog za odpravo izpodbijane odločbe. V ponovljenem postopku bo toženka morala dati tožnikoma možnost, da izkažeta, ali je bil v zvezi s prvotnim objektom že odmerjen in plačan komunalni prispevek.

_Glede površine gradbene parcele_

13. Površino gradbene parcele stavbe, ki se upošteva pri izračunu komunalnega prispevka, definira prvi odstavek 181. člena ZUreP-2. Ta določa, da gradbena parcela obsega prostorsko medsebojno povezano zemljišče, na, nad ali pod katerim je predvidena ali se nahaja stavba, in drugo zemljišče, ki je trajno namenjeno za redno rabo te stavbe. Gradbena parcela stavbe obsega tudi zemljišče, na, nad ali pod katerim je predviden ali se nahaja pomožni objekt stavbe, in zemljišče, ki je trajno namenjeno redni rabi tega pomožnega objekta.

14. Po četrtem odstavku 180. člena ZUreP-2 se gradbena parcela stavbe določi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v skladu s predpisi, ki urejajo graditev. Tak predpis je tudi občinski prostorski akt, ki ureja pogoje gradnje na območju občine in je podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Žirovnica (v nadaljevanju OPN) opredeljuje gradbeno parcelo v 84. členu. Po prvem odstavku 84. člena OPN je parcela namenjena gradnji (torej gradbena parcela) zemljišče sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt. Velikost mora omogočati normalno uporabo in vzdrževanje objekta z vsemi spremljajočimi prostorskimi potrebami. Za obstoječe objekte (za kar gre tudi v obravnavanem primeru) četrti odstavek 84. člena OPN določa, da se jim parcela za nameravano gradnjo določi na podlagi dejanske rabe zemljišč (zazidanih površin stavb, ustreznega deleža odprtih bivalnih površin, pripadajočih manipulativnih površin ter površin za mirujoči promet), tako da je omogočena raba vseh stavb in da se ohrani funkcija vseh javnih površin.

15. Kot izhaja iz prvega odstavka 181. člena ZUreP-2 in tudi citiranega prvega odstavka 84. člena OPN, gradbena parcela pojmovno ni enaka zemljiški parceli, kot jo opredeljujeta prvi odstavek 18. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 2. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).1 Toženka zato s tem, ko je ugotovila, da objekt tožnikov sega na obe zemljiški parceli (št. 60/2 in 60/4 k. o. ...), še ni ugotovila vseh pravno relevantnih okoliščin za določitev površine gradbene parcele in zato tudi ni imela podlage za sklep, da je velikost gradbene parcele enaka površini obeh zemljiških parcel. 16. Kot že rečeno, se gradbena parcela, na kateri bo stala nameravana gradnja, določi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tudi ob upoštevanju občinskega prostorskega akta. Ko pa gre za legalizacijo objekta, torej za objekt, zgrajen brez gradbenega dovoljenja, bo treba, če površina gradbene parcele ni določena v projektni dokumentaciji za legalizacijo objekta (kar naj organ preveri) ter se površine gradbene parcele ne bo dalo ugotoviti drugače, uporabiti določbe prvega odstavka 3. člena Odloka, na kar v tožbi utemeljeno opozarjata tožnika.

17. Po povedanem je toženka zaradi zmotne uporabe določb ZUreP-2 in OPN zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje glede velikosti gradbenih parcel, kar je prav tako razlog razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

_Sklepno_

18. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in na podlagi tretjega odstavka istega člena zadevo vrnilo drugopenjskemu organu v ponoven postopek. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

19. Ker je po povedanem že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona in ker v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 64. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

**K II. točki izreka**

20. Ker je sodišče ugodilo tožbi, sta tožnika v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo in tožnika sta se v postopku zastopala sama, zato sta po prvem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 15,00 evrov. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnikoma vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

1 O tem se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa tega sodišča, gl. npr. sodbi I U 311/2017 in III U 274/2016.