Jedro

352. člen obligacijskega zakonika je pravna podlaga za presoja zastaranja odškodninske terjatve, a je treba predhodno ugotoviti kdaj je zastaranje pričelo teči. Zastaranje prične teči po dnevu, ko se je obseg premoženjske škode stabiliziral, v kolikor je škoda na stanovanjski hiši v vzorčni zvezi z gradnjo nadomestnega mosta v njeni neposredni bližini.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter vrne sodišču v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prva in druga tožena stranka dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati odškodnino v višini 8.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala odškodnino za premoženjsko škodo, ki ji je nastala na različnih delih stanovanjske hiše v obliki razpok, zaradi gradnje nadomestnega mostu v njeni neposredni bližini. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo zaradi zastaranja.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s tem pa je zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Sodbo je sodišče izdalo brez izvajanja predlaganih dokazov, njegovi zaključki so zmotni in netočni, saj so bile navedbe tožnika nepopolno povzete, sodišče je tožbene navedbe izpustilo iz obrazložitve in se v dokazni oceni do njih sploh ni opredelilo, zato uporaba materialnega prava ne odraža dejanskega stanja. Tožnik je v dokazne namene predlagal ustreznega izvedenca, ki bi lahko preizkusil tožbene navedbe glede vzročne zveze samih razpok, kakor tudi čas nastanka razpok, kdaj so se ustalile in v kakšnem obsegu. Tožnik objektivno ni mogel izvedeti za višino škode takoj v maju, saj so takrat nastale le ožje razpoke, ki so se postopoma širile in večale vse do oktobra in novembra 2004. Takšne navedbe bi lahko potrdil le izvedenec, a se je sodišče samo postavilo v vlogo strokovnjaka.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je glede na to, da sta obe toženi stranki podali ugovor zastaranja, najprej opredelilo do slednjega in pri tem uporabilo 352. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa relativni in absolutni zastaralni rok odškodninske terjatve.

Relevantna oškodovančeva vednost o škodi in njenem povzročitelju, ki predstavlja začetek teka relativnega (triletnega) zastaranja terjatve, je rezultat pravne presoje sodišča na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev. Predpostavka vednosti o škodi je podana takrat, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Praviloma je to takrat, ko se škoda oz. njen obseg stabilizira, saj zastaralni rok prične teči, ko ima oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Tožeča stranka ni strokovnjak gradbene stroke, zato ne more vedeti za podatke, ki jih lahko odkrije izvedenec gradbene stroke. Očitno je, da je tožeča stranka po zaključku del v maju 2004 opazila razpoke in o njih že julija 2004 obvestila izvajalca gradbenih del. Nepravilen je zaključek sodišča, da se tožeča stranka ni opredelila glede sprememb razpok na stanovanjski hiši, saj je bilo že v tožbi navedeno, da se je obseg slednjih spreminjal, stabiliziral pa se je v oktobru in novembru leta 2004. Prvostopenjsko sodišče teh tožbenih navedb v obrazložitvi sicer ni popolnoma izpustilo, a jih je pomanjkljivo dokazno ocenilo. Sodišče se ne sme postavljati v vlogo strokovnjaka glede časa nastanka razpok, vzroka njihovega nastanka in ugotovitve časa stabilizacije njihovega obsega. Vse to so odločilna dejstva v zvezi z zastaranjem terjatve, ki jih sodišče sploh ni ugotavljalo. 352. čl. OZ je sicer pravilna pravna podlaga za presojo zastaranja odškodninske terjatve, a pritožbeno sodišče opominja, da je treba predhodno ugotoviti kdaj je zastaranje pričelo teči. I. odst. 336. čl. OZ določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik (tožnik) imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. V konkretnem primeru torej po dnevu, ko se je obseg škode na stanovanjski hiši stabiliziral, če je v konkretni zadevi škoda v vzročni zvezi z gradnjo nadomestnega mostu. Ta dejstva pa bo moralo sodišče ugotavljati s pomočjo strokovnjaka. V izpodbijani sodbi prvostopenjsko sodišče ni navedlo razlogov o tem, kdaj je zastaranje pričelo teči, zato sodbe v tem segmentu ni bilo mogoče preizkusiti, s tem pa je prvostopenjsko sodišče storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP.

Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožnik pravočasno predlagal, da sodišče prve stopnje v postopek pritegne izvedenca gradbene stroke, da bi odgovoril ali je možno, da so razpoke nastale zaradi izvajanja del, a ga je sodišče nepravilno zavrnilo zaradi odločitve, da je tožbeni zahtevek zastaral. Prvostopenjsko sodišče je nedopustno zavrnilo primeren dokazni predlog, s katerim bi bilo mogoče ugotoviti pravno relevantno dejstvo, saj bi bilo s pojasnitvijo vzroka nastalih razpok, omogočeno odločanje o začetku teka triletnega zastaralnega roka. S tem je sodišče tožniku omejilo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Zaradi opustitve izvedbe predlaganega dokaza je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje (340. čl. ZPP).

Pritožnik prvostopenjskemu sodišču utemeljeno očita, da je sodišče izdalo sodbo po končanem prvem naroku ne da bi izvedlo predlagane dokaze. Prvostopenjsko sodišče je po sprejetju dokaznega sklepa, ki je primarna faza dokaznega postopka, obravnavo zaključilo brez izvedbe dokazovanja. Takšna kršitev določb pravdnega postopka je bistvena kršitev, ki je vplivala na pravilnost odločitve, saj stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in je tudi s tem podana kršitev po 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP.

Glede na ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka, ter posledično zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odst. 354. čl. in 355. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče zaradi narave storjenih kršitev (sodišče v prvostopenjskem postopku pravno odločilnih dejstev še ni ugotavljalo), slednjih ne more odpraviti samo, v okviru pritožbene obravnave. V obravnavani zadevi ni potrebna zgolj dopolnitev postopka, ampak je treba ponoviti celoten postopek in zadevo vsebinsko obravnavati, takšno naravo kršitev pa lahko odpravi le sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku.

V novem sojenju bo sodišče moralo izvesti dokazni postopek v skladu s procesnimi pravili, torej sprejeti dokazni sklep ter pri tem navesti posamezna sporna dejstva in dokazila za njihovo dokazovanje (287. čl. ZPP), v postopek bo moralo pritegniti izvedenca gradbene stroke, ki bo podal mnenje o vzroku nastale škode in pojasnil kdaj se je obseg razpok stabiliziral. Ta časovni trenutek je pomemben za začetek teka triletnega zastaralnega roka, v kolikor je škoda na hiši nastala zaradi gradnje nadomestnega mostu v njeni neposredni bližini. Vse dokaze bo moralo prvostopenjsko sodišče tudi izvesti ter vestno in skrbno oceniti vsak dokaz posebej, vse dokaze skupaj in glede na uspeh celotnega dokaznega postopka odločiti, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. čl. ZPP).

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka predstavljajo nadaljnje stroške tega postopka in bo o njih odločeno s končno odločbo v skladu s III. odst. 165. čl. ZPP.