Jedro

Ker je komisija, ki je obravnavala tožnikov ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, odločila šele po poteku šestih mesecev od tedaj, ko je oseba, upravičena za podajo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, izvedela za kršitev delovne obveznosti in storilca, je prišlo do zastaranja vodenja disciplinskega postopka.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo sklep disciplinske komisije tako, da je spoznalo tožnika za odgovornega, da je dne 14.10.2002 onemogočil izvedbo predavanja pri predmetu Človeški viri v prometu študentom tretjega letnika visokošolskega študija programa Tehnologija prometa-redni študij tako, da je nosilcu magistru I.O., višjemu predavatelju onemogočil začetek predavanj, čeprav je vedel, da je bil z ustreznim sklepom Katedre za ekonomiko v prometu in senata fakultete, kot nosilec predmeta določen mag. I.O. in je s tem motil delavca v delovnem procesu, kar je izrazito otežilo izpolnjevanje delovnih obveznosti in ni upošteval sklepov sprejetih na univerzi. Z navedeno kršitvijo pa je tožnik kršil delovne obveznosti po 2. točki prvega odstavka 4. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti zaposlenih na Univerzi ..., za kar mu je sodišče izreklo disciplinski ukrep denarne kazni v višini 10% njegove mesečne plače, obračunane za mesec november 2003 (I/1. točka). Disciplinski postopek zaradi sodelovanja pri pedagoškem delu na Visoki šoli ..., je sodišče zaradi zastaranja ustavilo (I/2. točka). Razveljavilo je sklep komisije za delovna razmerja z dne 14.4.2003 (II. točka). Ker je zahteval tožnik več, in sicer celotno razveljavitev sklepa disciplinske komisije z dne 5.3.2003 je sodišče zavrnilo (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 181.170,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude, pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (IV. točka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper točko I., II. in IV. izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi ter zadevo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajal je, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti razveljaviti izpodbijane sklepe, s katerimi je tožena stranka tožnika spoznala za odgovornega kršitve delovnih obveznosti. V obrazložitvi je tožnik navedel, da se pritožuje zoper I., III., in IV. točko izpodbijane sodbe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče postavilo na stališče, da je tožnik z vstopom v učilnico, v času ko so bila predvidena predavanja drugega profesorja s predstavitvijo konfliktne situacije in pojasnjevanjem razlogov in morebitnih posledic konflikta, ki je nastal, storil lažjo kršitev delovnih dolžnosti po 2. točki prvega odstavka 4. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti zaposlenih na univerzi. Tožnik ni kršil nobenih delovnih ali drugačnih dolžnosti, saj je kritičnega dne o situaciji obvestil študente, saj je menil, da je nastali konflikt vplival tudi na študente, tožnik jim je le razložil nastalo situacijo. Zaradi navedenega mu ni moč očitati neprimernega odnosa do študentov, prav pa tako ne neprimernega odnosa do sodelavcev. Iz predavalnice se je tudi sam odstranil, ko je videl, da je prišel g. I.O.. Nedopustno je sodišče prve stopnje predrugačilo opis dejanskega stanja kršitve, ki se očitajo tožniku. V sklepu se mu je namreč očitalo, da je mag. I.O. naročil, da zapusti učilnico, medtem ko je sodišče navedlo, da je svoje obveznosti kršil s tem, da je mag. I.O. onemogočil začetek predavanj. Izhajati je namreč potrebno iz opredelitve dejanskega stanja očitane kršitve. Tožnik I.O. ni niti naročil naj zapusti učilnico, niti mu ni onemogočil začetka predavanj. Pojasnil je, da je učilnico zapustil in bi tedaj I.O. svoje predavanje lahko izpeljal. Prav tako je izrečena denarna kazen v višini 10% tožnikove mesečne plače obračunane za mesec november 2003 povsem neprimerna in nesorazmerna z očitano kršitvijo. Tudi če bi tožnik disciplinsko kršitev res storil bi bila eventualno primerna sankcija izrek opomina. Tožnik je priglasil tudi pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred spremenjenim senatom. Navajala je, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da tožnik dne 14.10.2002 ni magistru I.O. naročil, da zapusti predavalnico. Tožnik je v disciplinskem postopku izrecno priznal, da je prišel v letnik, da bi predaval predmet Človeški viri v prometu, prav tako je navedel, da je bil sam moten pri izvajanju svojega predmeta. Z navedenim je sodišče storilo kršitev načela kontradiktornosti po določilih drugega odstavka 338. člena ZPP. V izpodbijani sodbi so tudi nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar sam navaja kot vsebina izpovedbe dr. I.O. in zapisnikom o njegovi izpovedbi, s čimer je podana kršitev po določilih 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je tožnik onemogočil le začetek predavanj, saj je bila zaradi ravnanja tožnika onemogočena izvedba celotnega predavanja. Na zaslišanju dne 11.11.2003 je priča dr. I.O. izrecno povedal, da je tožniku poskušal večkrat odvzeti besedo, vendar mu je to uspelo le toliko, da je študentom pojasnil, da ne more delati pod takšnimi pogoji in je zato tudi zapustil predavalnico. Onemogočanje izvedbe predavanj in nespoštovanje organov fakultete ni in ne more biti samo lažja kršitev delovnih obveznosti po 2. točki 4. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti zaposlenih pri toženi stranki, ki se kaže kot neprimeren odnos zaposlenih do sodelavcev in študentov. V 11. točki 5. člena Pravilnika je izrecno navedena kot hujša kršitev delovnih obveznosti neizpolnjevanje dolžnosti in delovnih obveznosti ali neupoštevanje sklepov, sprejetih na univerzi oziroma tistega kar je pooblastila pooblaščena oseba. Sodišče bi moralo tožniku izreči prenehanje delovnega razmerja na podlagi določil 18. člena Pravilnika, saj gre za kršitev iz 12. točke 58. člena ZTPDR oziroma 12. točke 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Sodišče je tudi o zastaranju odločilo na podlagi dejstev, ki jih ne bi smelo upoštevati (četrti odstavek 286. člena ZPP). Tožnik je namreč pravno pomembna dejstva navedel šele na naroku za glavno obravnavo dne 11.11.2003, ki je bil že tretji narok. Do tedaj pa je le pavšalno zatrjeval, da je disciplinski postopek že zastaral. ZPP v prvem odstavku 286. člena določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so pomembna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti v navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tako se smejo navajati novi dokazi le izjemoma, vendar le, če je do svoje krivde stranke niso mogle navesti na prvem naroku. Sodišče je tudi napačno odločilo o stroških postopka, saj predmet obravnavanega spora ni bilo prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka je priglasila tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožbi tožnika in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.-ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Ugotoviti je, da ni podan pritožbeni ugovor, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka po določilih 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je sodišče izvedlo dokaze, za katere je ocenilo, da so za izvedbo postopka potrebni, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo, kot to določa 285. člen ZPP. Poudariti je tudi, da sodišče ne izvaja vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo, saj ga veže tudi načelo ekonomičnosti, ki ga določa 11. člena ZPP in določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, in onemogoči vsaka zloraba pravice, ki jih imajo stranke v postopku. O tem katera dejstva pa se štejejo za dokazana odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kot to določa 8. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP (pravilno 339. člena ZPP), ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali o njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik storil kršitev delovnih obveznosti po določilih druge točke prvega odstavka 4. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti zaposlenih na Univerzi ..., za kar mu je sodišče tudi izreklo primeren ukrep denarne kazni v višini 10% njegove mesečne plače, obračunane za mesec november 2003, upoštevaje pri tem težo storjene kršitve. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti in da bi mu moralo sodišče izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Iz pritožbe tožnika je ugotoviti, da tožnik v svoji pritožbi navede, da se pritožuje zoper točko I., II. in IV. nato pa nadaljevanju, da se pritožuje zoper točko I., III. in IV. izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da gre za pisno pomoto in je tako obravnavalo pritožbo v delu, kjer tožnik s svojim zahtevkom ni uspel. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem dne 14.10.2002 storil lažjo kršitev delovnih dolžnosti po določilih 2. točke prvega odstavka 4. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti (neprimeren odnos zaposlenih do sodelavcev in študentov), saj je navedenega dne študentom pojasnjeval konflikt, ki je bil prisoten med dr. I.O. in vodstvom fakultete v preteklosti (gladovna stavka dr. I.O. zaradi kršitve pravic visokošolskega učitelja), pri čemer je onemogočil tako začetek kot izvedbo predavanj navedenega dne. Glede na navedeno je brezpredmeten pritožbeni ugovor tožnika o tem, da je sodišče predrugačilo opis kršitve saj tožnik naj ne bi „onemogočil začetek predavanj“, pač pa naj bi dr. I.O. „le naročil , da zapusti učilnico“. V obeh primerih dejanskega stanu je podana disciplinska kršitev po določilih 2. točke prvega odstavka 4. člena Pravilnika , glede na težo storitve pa je sodišče tožniku izreklo tudi primeren disciplinski ukrep denarne kazni v višini 10% njegove mesečne plače, obračunane za mesec november 2003. Po oceni pritožbenega sodišča je tako navedeni ukrep zakonit in primeren.

Glede vprašanja zastaranja kršitve zaradi sodelovanja pri pedagoškem delu na Visoki šoli ..., pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora na zastaranje paziti sodišče po uradni dolžnosti, navedeni ugovor pa je tožnik sicer pavšalno tudi uveljavljal že od začetka postopka, pri čemer pa je ugotoviti tudi, da je šlo za nepopolno zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka, saj ni mogoče razbrati, kaj je tožniku bilo očitano. Časovna nedoločenost očitanih kršitev pa ima za posledico, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo. Pri presoji navedenega vprašanja je bilo potrebno izhajati iz določil 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), ki v tretjem odstavku določa, da vodenje postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilcev oziroma po enem letu ko je bila kršitev storjena (subjektivni in objektivni rok). Dekan fakultete je bil s kršitvijo seznanjen že 9.10.2002, kot to izhaja iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, disciplinski postopek pa je zaključen takrat, ko postane odločitev komisije dokončna. Komisija je obravnavala tožnikov ugovor dne 14.4.2003, kar pomeni šest mesecev in pet dni od dneva, ko je tožena stranka izvedela za kršitev in storilca. Tako je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je tožnik šele na glavni obravnavi dne 11.11.2003 navajal, zakaj šteje da je disciplinski postopek zastaran. Navedene okoliščine bi sodišče moralo ugotoviti tudi ne glede na to, ali je tožnik navedenemu ugovarjal. Roke zakonodaja določa ravno iz razloga, da se varuje pravna varnost delavcev, da jim delodajalec ne more očitati eventualnih kršitev v nerazumnem roku. V kolikor pa zamudi delodajalec roke, ki jih predpisuje zakonodaja, gre to na njegovo škodo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede odločitve o stroških postopka. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik izpodbijal odločitev delodajalca, s katero mu je bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja – pogojno, kar pa nedvomno pomeni, da gre za disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja vendar s pogojno odložitvijo za primer, če bi tožnik v preizkusni dobi ponovno storil hujše kršitve delovnih obveznosti. V postopkih glede prenehanja delovnega razmerja pa nosi svoje stroške vedno delodajalec, prav tako pa je ugotoviti, da je tožnik v sodnem postopku uspel, vsaj do 50%, zaradi česar mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi potrebne stroške postopka, kot to določa 154. in 155. člen ZPP.

Na ostale pritožbene ugovore pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj so za rešitev zadeve brezpredmetni.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in tožene stranke kot neutemeljena zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

izvor: VDSS sodba Pdp 994/2006 zveza: ZTPDR člen 67, 67/3.