Jedro

Tožnica sicer ni javna oseba, vendar to ne pomeni, da zato o dogodku, v katerega naj bi bila vpletena, policija ne bi smela seznaniti novinarjev. Zakon o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/80 in naslednji), ki je veljal v času, ko je bila informacija posredovana novinarjem, je določal, da morajo organi za notranje zadeve seznanjati javnost z družbeno škodljivimi in negativnimi pojavi. Zato tiskovna konferenca, na kateri je policija novinarje informirala o kazenski ovadbi zoper tožnico, ni bila protipravna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničina zahtevka, da ji mora tožena stranka plačati 3.000.000 SIT zadoščenja za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe ter 1.250.000 SIT odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1997. Tožnico je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 250.108 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2002. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da posredovanje informacije o vloženi ovadbi zoper tožnico ni pomenilo nedopustnega posega v njeno pravico do zasebnosti in domnevo nedolžnosti.

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da bi morala policija paziti, da javnosti ne posreduje podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati tožnico kot osumljenko. Na tiskovni konferenci je bila novinarjem posredovana vrsta podatkov, ki so omogočali prepoznavo tožnice. Sodišči prve in druge stopnje sta napačno presodili, da je interes javnosti do obveščenosti pomembnejši od tožničine pravice do zasebnosti. Tožnica namreč ni javna oseba in nikoli ni iskala javne pozornosti. Pomembna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šele z objavo informacije v časopisu prišlo do posega v čast in dobro ime tožnice. Tako stališče je napačno. Novinarji so namreč zgolj posredovali podatke, do katerih so prišli na tiskovni konferenci, ki jo je organizirala policija. Brez teh podatkov ne bi bilo objave člankov. S tem se nakazuje, da so za tožničine težave krivi novinarji in ne policija. To pa je v nasprotju s stališčem, da je v tem primeru pravica javnosti do obveščenosti tehtnejša od tožničine pravice do zasebnosti. Končno je napačno tudi stališče, da dejstvo, da je bila ovadba kasneje zavržena, ne daje podlage za zaključek, da bi bilo delo policije protipravno. Tožnica je namreč navedla, da ni bilo nobenih razlogov za poročanje o izmišljenem kaznivem dejanju. Predlagala je številne dokaze, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo, da policija ni imela razlogov za sum. Sodišči bi torej morali ugotavljati, ali so sploh obstajali kaki razlogi, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na sum, da je tožnica storila kaznivo dejanje. Glede tega je izpodbijana sodba neobrazložena, saj le pavšalno navaja, da zavrženje ovadbe ne pomeni, da je bilo ravnanje policije nedopustno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je pravica javnosti do obveščenosti (prvi odstavek 39. člena Ustave Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 33/91-I - URS) v tem primeru tehtnejša od pravice posameznika (osumljenca) do zasebnosti (35. člen URS). Revizijsko stališče, da o negativnem družbenem dogodku ne bi bilo dovoljeno objavljati uradnih informacij v zvezi s predkazenskim postopkom na način, ki omogoča prepoznavnost osumljenca določenemu krogu ljudi, je v nasprotju z ustavno pravico do svobodnega izražanja in pravico javnosti do obveščenosti, in tudi v nasprotju z realnostjo in splošno prakso uresničevanja teh ustavnih pravic (o tem se je mogoče prepričati z branjem kateregakoli časnika, ki objavlja tudi tako imenovano črno kroniko /teh pa je večina/). Pri obveščanju o določenem dogodku s še tako okrnitvijo ali opuščanjem osebnih, za prepoznavnost potrebnih podatkov, ni mogoče izključiti možnosti, da določen krog ljudi (pač z večjim ali manjšim naporom) prepozna posamezne vpletene osebe. Tožnica sicer ni javna oseba, vendar to ne pomeni, da zato o dogodku, v katerega naj bi bila vpletena, policija ne bi smela seznaniti novinarjev. Zakon o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/80 in nasl.), ki je veljal v času, ko je bila informacija posredovana novinarjem, je določal, da morajo organi za notranje zadeve seznanjati javnost z družbeno škodljivimi in negativnimi pojavi. Zato tiskovna konferenca, na kateri je policija novinarje informirala o kazenski ovadbi zoper tožnico, ni bila protipravna. Tako ravnanje je bilo v skladu tudi s tedaj veljavnim Zakonom o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94), ki je v 24. členu poudarjal obveznost državnih organov, da z dajanjem pravočasnih, popolnih in resničnih informacij o vprašanjih iz svojega delovnega področja zagotavljajo javnost svojega dela ter njihovo odgovornost za resničnost in točnost v javnost danih informacij.

Pravilno je tudi stališče, da poznejše zavrženje vložene ovadbe na tožilstvu ne daje podlage za zaključek, da je bilo delo policije protipravno. Tožnica namreč ni zatrjevala, da bi ovadba predstavljala sredstvo za njeno diskreditiranje ali da je policija v zvezi s predkazenskim postopkom ali ovadbo zlorabila kakšna zakonska pooblastila. Zato je neutemeljen tudi revizijski očitek, da je izpodbijana sodba glede tega neobrazložena.

Pritožbeno sodišče je sicer res navedlo, da "ugotovitev sodišča prve stopnje, da so novinarji podatke, ki so jih dobili na tiskovni konferenci, posredovali (na svoj način) javnosti in je šele z objavo informacije v časopisu (trditev tožnice) prišlo do posega v čast in dobro ime tožnice". Vendar to ni v nasprotju z nosilnimi razlogi izpodbijane sodbe: da v fazi predkazenskega postopka pravica do zasebnosti ni nad interesom javnosti do popolnega informiranja, zaradi česar je dovoljeno objavljanje uradnih informacij o predkazenskem postopku na način, ki omogoča prepoznavnost osumljenca določenemu krogu ljudi. Če je bilo nadaljnje (novinarsko) posredovanje informacije nekorektno in v nasprotju z novinarsko etiko, tožena stranka za tako (tuje) ravnanje ne more biti odškodninsko odgovorna.

Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker ni podana zatrjevana kršitev postopka (razlogi sodbe so namreč jasni in konsistentni), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.