Jedro

Sodišče ugotavlja, da 10. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini A ( Uradne objave, št. 25/96, 4/97, 42/99, 1/01 in 54/01), na katerem temelji izpodbijana odločba, v delu, ki določa osnovo za odmero nadomestila za trgovino z naftnimi derivati, ni skladen z načelom enakosti po drugem odstavku 14. člena Ustave. Zato sodišče pri odločanju o utemeljenosti tožbe teh določb odloka ni uporabilo. Prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 do 28/00) skladno s 125. členom Ustave Republike Slovenije, določa namreč, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon, kar pomeni, da sodišče, če ugotovi, da je podzakonski akt (oziroma njegov del, ki bi ga moralo pri odločanju uporabiti) v nasprotju z ustavo ali zakonom, svoje odločitve ne more opreti na podzakonski akt (oziroma njegov del), ampak uporabi neposredno zakon.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije št.... z dne ...se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo št. .... z dne ..., s katero je Davčni urad B, Izpostava B, tožeči stranki za leto 2001 odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od poslovnih površin na naslovu C v izmeri 121 m2, D v izmeri 346 m2 in E v izmeri 188 m2, v skupnem znesku 1.716.540,00 SIT. Izpodbijana odločba je po presoji tožene stranke skladna z določbami VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št.18/84 do 33/89), ki so se po določbi 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97) uporabljale tudi po uveljavitvi tega zakona, ter določbami Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini A (Primorske novice - Uradne objave, št. 25/96, 4/97, 42/99, in 1/01). Pritožbo, s katero je tožeča stranka ugovarjala neskladnost z občinskim odlokom predpisanih meril za odmero nadomestila z Zakonom o stavbnih zemljiščih, tožena stranka zavrača z utemeljitvijo, da je upravni organ pri svojem odločanju vezan na določila veljavnega odloka.

Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Navaja, da odločbe o odmeri nadomestila ni mogoče preizkusiti, ker njen izrek ne vsebuje podatkov o merilih, ki so bila podlaga za točkovanje in načinu izračuna števila točk za posamezne bencinske servise (na območju Občine A ima tri), niti ni iz odločbe razvidno, katero območje po Odloku je bilo za posamezni bencinski servis pri odmeri upoštevano. Uporaba meril pa ni konkretizirana niti v obrazložitvi odločbe. Odločba temelji tudi na zmotni uporabi materialnega prava, saj njegove objekte z vidika opredelitve dejavnosti šteje kot dejavnost bencinskih servisov, kar je v nasprotju s tožnikovo registrirano dejavnostjo, ki je po Uredbi o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti uvrščena v razred G z oznako 50.000 kot trgovina na drobno z motornimi gorivi in na tej podlagi je tožeča stranka tudi zavezanec za plačevanje nadomestila. Sicer pa še pripominja, da Odlok pod označbo, kot jo navaja odločba tožene stranke (Uradne objave-PN ...), ni bil objavljen. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo in odločbo organa prve stopnje odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v upravnem sporu ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka je odmerno odločbo izpodbijala predvsem iz razloga, ker ta temelji na Odloku, ki po mnenju tožeče stranke v nasprotju z ZSZ/84 dejavnost trgovine z naftnimi derivati nesorazmerno obremenjuje s številom točk iz naslova merila izjemnih ugodnosti v zvezi z ustvarjanjem dobička. V zvezi s tem vprašanjem sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-157/02-10 (Uradni list RS, št. 131/03) in odločbi št. U-I-158/02-17 (Uradni list RS, št. 62/04), s katerima je presodilo skladnost podobne ureditve, kot jo glede objektov oziroma dejavnosti tožeče stranke vsebuje Odlok, zavzelo stališče, da je izjemna donosnost dejavnosti, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, po izrecni določbi tretje alinee 61. člena ZSZ/84 okoliščina, ki jo lokalna skupnost utemeljeno upošteva, ko določa višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Neenakost, ki se s tem vzpostavlja med posameznimi zavezanci po presoji Ustavnega sodišča ni sama po sebi v neskladju z določbo 14. člena Ustave, vendar pa načelo enakosti pred zakonom terja upoštevanje sorazmerja med ugodnostjo in s tem zvezanimi bremeni - višina obveznosti mora biti v razumnem sorazmerju z višino dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija. V zvezi s tožbenim ugovorom neustavnosti Odloka je A na poziv sodišča (v zadevi U 157/2003, ki se je nanašala na odmero nadomestila za leto 2002), naj obrazloži dejansko podlago za določitev števila točk, ki jih Odlok za posamezne cone določa za namembnost trgovine z naftnimi derivati oziroma dejansko podlago za določitev bistveno višjega števila točk za navedeno namembnost v primerjavi s številom točk, določenih za druge nestanovanjske namene (10. člen Odloka), navajala, da je Občinski svet v letu 1996 pri oblikovanju predloga za določitev števila točk upošteval lege zemljišča, komunalno opremljenost zemljišč, namembnost zemljišč in izjemne ugodnosti, ki jih imajo določene gospodarske dejavnosti pri ustvarjanju dohodka na določenih lokacijah. ZSZ/84 je občinam dopuščal avtonomno določitev višine nadomestila za posamezno zemljišče. Po teh kriterijih so bila zemljišča, na katerih ležijo bencinski servisi, najvišje ocenjena, ker so po vseh kriterijih daleč najboljša. Sodišče dalje ugotavlja, da Odlok, na katerem temelji izpodbijana odločba, v 9. členu določa, da je stopnja obremenitve odvisna od dveh meril in sicer od cone, v kateri se nahaja stavbno zemljišče, in od namembnosti stavbe oz. zemljišča. Stopnja obremenitve je izražena z določenim številom točk. Cone, ki so določene v 11. členu Odloka, odražajo stopnjo komunalne opremljenosti in dostopnost do centralnih dejavnosti. Po 10. členu Odloka pa so posamezne dejavnosti po conah obremenjene z določenim številom točk. V okviru dejavnosti trgovine je trgovina z naftnimi derivati v I. coni (del naselja E, del naselja D) točkovana s 500 točkami, v II. coni s 450 točkami in v III. coni s 250 točkami. Ostala trgovina na drobno je v I. coni točkovana z 50 točkami, v II. coni s 40 točkami in v III. coni z 0 točkami. Iz navedenega pojasnila Občine A je razvidno, da pri določitvi števila točk za zavezance, ki opravljajo posamezno dejavnost, niso bila predhodno ugotovljena razmerja med zavezanci po kriteriju izjemnih ugodnosti pri pridobivanju dohodka, saj navedene velike razlike v točkovanju trgovine z naftnimi derivati in ostale trgovine na drobno znotraj posameznih con utemeljuje le s sklicevanjem na predpisana merila in s pavšalno trditvijo, da gre za daleč najboljša zemljišča. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da 10. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini A ( Uradne objave, št. 25/96, 4/97, 42/99, 1/01 in 54/01), na katerem temelji izpodbijana odločba, v delu, ki določa osnovo za odmero nadomestila za trgovino z naftnimi derivati, ni skladen z načelom enakosti po drugem odstavku 14. člena Ustave. Zato sodišče pri odločanju o utemeljenosti tožbe teh določb odloka ni uporabilo. Prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 do 28/00) skladno s 125. členom Ustave Republike Slovenije, določa namreč, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon, kar pomeni, da sodišče, če ugotovi, da je podzakonski akt (oziroma njegov del, ki bi ga moralo pri odločanju uporabiti) v nasprotju z ustavo ali zakonom, svoje odločitve ne more opreti na podzakonski akt (oziroma njegov del), ampak uporabi neposredno zakon.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek in odločanje, v katerem tožena stranka pri odločanju o utemeljenosti pritožbe, določb Odloka, ki urejajo odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za namembnost trgovine z naftnimi derivati, na podlagi te sodbe ne bo mogla upoštevati, temveč bo morala v izvrševanju te sodbe upoštevati ureditev, ki jo Odlok predpisuje za drugo, po stopnji obremenitve najbližjo vrsto dejavnosti, to je za prodajo v kioskih (I. cona 150 točk, II. cona 120 točk), saj bo takšna obremenitev glede na določbe 10. člena Odloka še najbolj ustrezala vsebini 3. alinee 61. člena ZSZ/84.