Jedro

Tožeča stranka je, kot edina lastnica vodovodnega omrežja, dolžna nositi stroške investicijskega vlaganja v vodovodno omrežje. Če pa obstoji dolžnost tožeče stranke, ji iz tega naslova ne more nastati škoda, toženi pa ne korist. Tožena stranka le uporablja vodovodno omrežje, ki je last tožeče stranke, in le iz tega naslova bi tožeča stranka do nje lahko uveljavljala terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, prav tako tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 26504/2008 z dne 19.5.2000 tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevku, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo sorazmernega dela stroškov prenove vodovodnega in hidrantnega omrežja.

Tožeča stranka je v pritožbi ponovno obširno pojasnila razloge, zaradi katerih je prenovila vodovodno in hidrantno omrežje. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da ni pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da med tožečo in toženo stranko glede uporabe vodovodnega omrežja obstaja najemno razmerje. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje do navedenega zaključka prišlo zaradi zmotne dokazne ocene. Gre le za sklepanje prvostopnega sodišča, zaradi katerega je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ni vplivalo na pravilnost odločitve v tej zadevi.

Tožeča stranka je lastnica nepremičnine, na kateri je vodovodno omrežje in lastnica glavnega vodovodnega števca, tožena stranka pa je solastnica prostorov v Industrijski coni S.. Tožeča stranka trdi, da je sanirala vodovod v korist vseh solastnikov, ki so porabniki vode. Od tožene stranke zahteva povrnitev dejanskih stroškov prenove vodovoda, Tožena stranka ni plačevala nobenega prispevka za vzdrževanje vodovodnega omrežja, zato je ta prispevek dolžna plačati zdaj kot povračilo stroškov. Tožeča stranka zatrjuje, da je imela tožena stranka od prenove vodovodnega omrežja korist, tožeči stranki pa je nastala škoda v višini zneskov, vloženih v obnovo.

Pritožba ni konkretizirala očitane kršitve iz 14. točke 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa je že pojasnilo svoje stališče v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da gre v spornem primeru za najemno razmerje. Prvostopno sodišče je ustrezno utemeljilo, da je tožeča stranka kot edina lastnica vodovodnega omrežja dolžna nositi stroške investicijskega vlaganja v vodovodno omrežje. Če pa obstoji dolžnost tožeče stranke, ji iz tega naslova ne more nastati škoda, toženi pa ne korist. Tožena stranka le uporablja vodovodno omrežje, ki je last tožeče stranke, in le iz tega naslova bi tožeča stranka do nje lahko uveljavljala terjatve.

Da bi tožeča stranka uspela s svojim zahtevkom na podlagi neupravičene obogatitve po 190. členu OZ, bi morala zatrjevati in dokazati svoje prikrajšanje, obogatitev tožene stranke, vzročno zvezo med obogatitvijo in prikrajšanjem ter odsotnost pravnega temelja za prikrajšanje in obogatitev. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopno sodišče prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da tožeča stranka z izvedbo del ni bila oškodovana, tožena stranka pa ne obogatena. Teh ugotovitev tožeča stranka ni uspela izpodbiti.

Tožeča stranka je trdila tudi, da ima pravico do plačila vtoževanega zneska na podlagi določb OZ o poslovodstvu brez naročila. Pri navedeni zakonski določbi gre za opravljanje tujega posla, v obravnavanem primeru pa je tožeča stranka opravljala popravila na svojem vodovodu (ki ga je uporabljala tudi tožena stranka), zato navedene določbe za odločitev v tej zavedi ne pridejo v poštev.

Prvostopno sodišče je utemeljeno kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje pravdnih strank in prič ter za postavitev izvedenca, saj izvedba teh dokazov, ki naj bi potrdili nujnost obnove obstoječega vodovodnega omrežja in udeležbo pri stroških več kot 60 % uporabnikov vodovoda, glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da v sporni zadevi ne gre za neupravičeno obogatitev, ne bi mogla vplivati na odločitev v zadevi. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, saj 213. člen ZPP določa, da dokazovanje obsega samo dejstva, ki so pomembna za odločitev. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa določa sodišče. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se njimi ugotavljajo, za odločitev v sporu niso odločilna ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav ima prvostopno sodišče, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in zato upravičeno ni sledilo dokaznim predlogom pritožnika.

Pritožbenemu stališču, da je zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem prič in postavitvijo izvedenca dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato ni mogoče slediti.

Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), saj tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (1. odst. 155. člena ZPP).