Jedro

Sklep o (ne)izločitvi uradne osebe ni upravni akt, ki bi ga bilo v skladu z 2. in 5. členom ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke št. U3448-4/2017/4 z dne 9. 2. 2018 (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), s katerim je bil zavržen predlog za izločitev uradne osebe v inšpekcijskem upravnem postopku. Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da navedeni sklep tožene stranke predstavlja odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo inšpekcijskega postopka. Zato je presodilo, da ne gre za akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnik) je zoper ta sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, uveljavlja pa tudi kršitev ustavnih pravic iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Navaja, da s tožbo ne izpodbija sklepa o neizločitvi uradne osebe, kot naj bi bilo razvidno iz 8. točke izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, ampak sklep, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za izločitev uradne osebe, kot naj bi bilo razvidno iz 7. točke izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Glede na navedeno meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj naj bi bili razlogi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v 7. in 8. točki med seboj v nasprotju. Opozarja še, da je iz pravnega pouka odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 3449-1/2018/2 z dne 16. 4. 2018, s katero naj bi bila zavrnjena njegova pritožba zoper izpodbijano odločbo tožene stranke, razvidno, da je zoper odločbo organa prve stopnje dopustno sprožiti upravni spor. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V upravnem sporu je s tožbo izpodbijan sklep, s katerim je tožena stranka zavrgla pritožnikovo zahtevo za izločitev uradne osebe.

7. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, ki ga v obravnavani zadevi ne spreminja, da sklep o (ne)izločitvi uradne osebe ni upravni akt, ki bi ga bilo v skladu z 2. in 5. členom ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu.1 Podlage za vložitev obravnavane tožbe pritožniku ne bi mogel dati niti morebitni napačni pravni pouk,2 ki bi bil razviden iz odločbe organa druge stopnje.3 S tem povezana zatrjevana kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 23. člena Ustave RS, ki ni konkretizirana do te mere, da je nanjo sploh mogoče odgovoriti, zato že po splošni presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Kolikor pa želi s tem pritožnik zatrjevati, da mu v zvezi z zavrženjem njegovega predloga za izločitev uradne osebe ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo, Vrhovno sodišče le dodaja, da je po ustaljeni sodni praksi tako kršitev mogoče uveljavljati v upravnem sporu zoper dokončni upravni akt kot enega izmed tožbenih razlogov, tako da je sodno varstvo le odloženo do končne odločitve.

8. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o medsebojnem nasprotju razlogov v 7. in 8. točki izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Povsem jasno je namreč, da imata besedni zvezi "sklep o zavrženju tožnikove zahteve za izločitev uradne osebe" (7. točka) in "sklep o neizločitvi uradne osebe" (8. točka) popolnoma enak pomen, saj je v obeh primerih govora o izpodbijanem sklepu tožene stranke (glej 1. točko te obrazložitve). Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, torej ni podana.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je Vrhovno sodišče odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017 pojasnilo, da iz določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. To pomeni, da so akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerim ji je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker sklep o neizločitvi uradne osebe ne sodi med takšne sklepe, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu (18. točka obrazložitve). 2 V zadevi I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017 je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da napačni pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom (7. točka obrazložitve). 3 Pritožnik ni predložil odločbe organa druge stopnje, s katero naj bi bilo odločeno o pritožbi zoper izpodbijani sklep tožene stranke.