Jedro

Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje o urbanističnem in dejanskem vidiku pripadajočega zemljišča k stavbi pravilno uporabilo materialno pravo 43. člena ZVEtL-1.

Kot javna zemljišča s prostorskimi akti niso bila opredeljena zemljišča, ki so načrtovana kot javno dobro, pač pa zemljišča, ki imajo značaj skupne uporabe za eno ali več zaključenih stanovanjskih enot. Zelenice niso bile načrtovane kot javno dobro, pač pa kot skupne za rabo ene ali več stanovanjskih enot.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo pripadajoče zemljišče na 14-tih parcelah, navedenih v točki I izreka in jih določilo kot splošni skupni del stavbe ID ...-1111, z naslovom Ulica 2 in 4, v X., v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe, kar se po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo. V presežku je predlog zavrnilo (za v točki II izreka naštete parcelne številke). V točki III do IX je ugotovilo posebne skupne dele stavbe (atriji), kar v pritožbenem postopku ni izpodbijano.

2.Zoper sklep v točki I izreka vlaga pritožbo tretja nasprotna udeleženka - Občina A. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 v zvezi s 37. členom ZNP2 in 3. členom ZVEtL-13 . Predlaga spremembo tako, da se predlog v celoti zavrne. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponavlja svoje pripombe na izvedeniško mnenje in odgovore izvedenke. Očita kršitve postopka (234. člena ZPP), ker sodišče ni postavilo drugega izvedenca, nepravilno ugotovljeno dejansko stanje (vztraja, da so bile zelenice načrtovane kot javne v današnjem pomenu) in napačno uporabo materialnega prava (ker je treba utemeljiti namembnost zemljišča z urbanističnega in dejanskega vidika). Uveljavlja še kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo ugotovljeno pripadajoče zemljišče na parcelni številki 477/44, kar v naravi predstavlja pešpot in je v nasprotju z razlogi sklepa.

3.Predlagatelji v odgovoru na pritožbo predlagajo, naj jo višje sodišče zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeni očitki v smeri kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in relativne kršitve 254. člena ZPP pri izvajanju dokaza z izvedencem urbanistične stroke so neutemeljeni. Na vse ponavljajoče se (istovrstne) pripombe zoper izvedeniško mnenje, ki jih pritožnica ponavlja tudi v pritožbi, je dobila obširne, strokovno utemeljene in popolne odgovore izvedenke. Sodišče jim je utemeljeno sledilo. Dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca je s pravilnimi razlogi v točki 13 zavrnilo. Dokazovanje z izvedenci je bilo izvedeno skladno s procesnimi pravili 251 do 254. člena ZPP. Pisno mnenje je bilo zaradi istovrstnih ponavljajočih se pripomb nasprotne udeleženke trikrat pisno dopolnjeno. Izvedenka je na ogledu na kraju samem podala še ustno mnenje. Pritožnica priznava, da je kljub temu vztrajala (le) pri svojih ugotovitvah oziroma svojem tolmačenju urbanistične dokumentacije, na katero pa je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izvedenka strokovno argumentirano odgovorila in pojasnila, da nima opore v pravilih stroke. Potreba po imenovanju novega izvedenca v postopku mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Zgolj nezadovoljstvo ali nestrinjanje udeleženca z mnenjem prvega izvedenca, ni tak razumen razlog. Predlog za postavitev novega izvedenca je bil upravičeno in pravilno zavrnjen.

6.Tudi ne drži pritožbena graja, da se je sodišče oprlo (le) na izvedeniško mnenje. Slednjega je skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP pravilno in celovito ocenilo z drugimi dokazi (ogled na kraju samem, izjave etažnih lastnikov). Smiselni pritožbeni očitki o kršitvi 8. člena ZPP so odveč.

7.Procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s parcelno številko 477/44 (v naravi: pešpot) ni. Pri natančnem branju sklepa se izkaže, da je bil predlog za določitev pripadajočega zemljišča na parcelni številki 477/44 (prej del parcele 477/21) zavrnjen. Točka II izreka je povsem skladna z razlogi na strani 9, ker je pojasnjeno, da so kot pripadajoče zemljišče določeni deli (prejšnje) parcele, ki ne posegajo v pešpoti, namenjene povezovanju soseske.

8.Pravilno je ugotovljeno dejansko stanje in pravna presoja o obsegu pripadajočega zemljišča k obravnavani stavbi. Sodišče je odločalo o pripadajočem zemljišču k večstanovanjski stavbi na naslovih Ulica 2 in 4 v X. Ugotovilo je, da je bila stavba zgrajena v letu 1976 v soseski Y. kot del četrtega niza v grupi A, in sicer v prvi fazi izgradnje soseske. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke urbanistične stroke je ugotovilo, da je bila celotna soseska načrtovana po enotnih (urbanističnih) kriterijih, ki so bili upoštevani pri izdaji upravnih dovoljenj in pretežno tudi pri izgradnji soseske. Zunanje površine so bile namenjene rabi prebivalcev soseske, posamezne površine so bile namenjene rabi posameznih stanovanj (vrtovi - atriji pritličnih stanovanj, kar za pritožbo ni sporno), zelenice okoli blokov, ki so za pritožbo sporni, pa posameznemu členjenemu bloku. Zakaj v parcelacijskem načrtu, na katerega se opira pritožba, navedeno "javno" zemljišče po urbanistično - strokovnih načelih ne ustreza današnji opredelitvi "javnega dobra", je bilo jasno in strokovno pojasnjeno že v osnovnem pisnem izvedeniškem mnenju in v ugotovitvah sodišča v točkah 8 obrazložitve in 12 sklepa. Izvedenka je pojasnila tedanje urbanistične standarde in je sodišče na tej podlagi pravilno ugotovilo (urbanistični vidik), da kot javna zemljišča s prostorskimi akti niso bila opredeljena zemljišča, ki so načrtovana kot javno dobro, pač pa zemljišča, ki imajo značaj skupne uporabe za eno ali več zaključenih stanovanjskih enot. Zelenice niso bile načrtovane kot javno dobro, pač pa kot skupne za rabo ene ali več stanovanjskih enot.

9.Sodišče se je na ogledu tudi v dejanskem pogledu zanesljivo prepričalo, da pri zelenici, ki jo izpodbija pritožba, ne gre za javne površine, pač pa za zemljišče, ki je funkcionalno povezano le z obravnavano stavbo. Pritožba z ničemer ne omaje njegovih ugotovitev, da gre za zelenico, ki predstavlja izrazito okrasno in emisijsko zamejitev stavbe, da sega le do skupnih pešpoti in do skupne ploščadi s parkiriščem, ki služijo tudi preostalim stanovalcem v soseski, da je v naravi deloma zamejena s kovinskimi količki in na ta način skupaj s stavbo tvori enotno zaključeno celoto. Po zaslišanju stanovalcev stavbe je ugotovljeno, da vse od izgradnje stavbe in ureditve njene okolice zelenico dejansko rabijo le stanovalci stavbe in da je bila vedno namensko vezana le na obravnavano stavbo. Po takih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, saj imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je skladno z vsemi kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEt-L4 , z urbanističnega in dejanskega vidika, pravilno presodilo in v točki 19 obrazložilo, da so sporne zelenice pripadajoče zemljišče obravnavane stavbe in ne javne površine, kot je pavšalno trdila nasprotna udeleženka.

10.Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, bi bil lahko utemeljen le, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine - to je dobrine, namenjene splošni rabi v času pred 1. 1. 2003. Pritožnica, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme za ugovor javnega dobra, pa niti ni zatrjevala javne/splošne uporabe obravnavane zelenice, s sklicevanjem na svoje zmotno tolmačenje zapisa v parcelacijskem načrtu iz leta 1976, pa ga tudi ni dokazala.

11.Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje o urbanističnem in dejanskem vidiku pripadajočega zemljišča k stavbi pravilno uporabilo materialno pravo 43. člena ZVEtL-1. Očitanih in uradno upoštevnih procesnih kršitev ni zagrešilo. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

-------------------------------

1

Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

2

Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986 s spremembami; uporaba na podlagi prvega odstavka 216. člena ZNP-1, Uradni list RS, št. 16/2019.

3

Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS, št. 34/2017.

4

Po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti: (1) katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali je opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo; (2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrij in podobno; (3) preteklo redno rabo zemljišča in v (4) merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču.