Jedro

Sodna praksa razlikuje med primeri, ko se z določeno preživnino krijejo le nujni stroški preživljanca, od primerov, ko zavezančeve finančne sposobnosti omogočajo kritje tudi nadstandardnih potreb, vendar v razumnem razmerju. Razumno razmerje pa je pravdni standard, ki ga sodna praksa polni skozi odločanje v podobnih primerih. Pri tem pa ne gre le za vprašanje cenovne opredelitve razumnega razmerja do nadstandardnih potreb preživljanca, gre tudi za oceno okoliščin, ki morajo ob sicer izkazanih nadpovprečnih finančnih sposobnosti preživninskega zavezanca, opravičevati priznanje nadpovprečno visoke preživnine, saj bi v nasprotnem primeru tako določena preživnina pomenila negacijo zakonske dolžnosti staršev, ki so dolžni zagotoviti otroku (še posebej polnoletnemu otroku) pogoje za usposobitev za samostojno življenje (102. člen ZZZDR).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan od 5. 5. 2011 plačevati preživnino tožniku v višini 500,00 EUR (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožniku naložilo, da povrne tožencu pravdne stroške v višini 339,00 EUR (III. točka izreka).

2.Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ustava RS v 54. členu in zakonodaja ne omogočata razlage, da je preživninska obveznost, ki jo je starš dolžan nuditi polnoletnemu otroku, manjša kot pri preživljanju mladoletnega otroka. Kritje nadstandardnih potreb tožnika omogoča izkazan dohodek toženca. Toženec bi lahko iztržil tudi 250 EUR mesečno več za najem garsonjere in oddajal stanovanje za 600 EUR mesečno. Toženec je dolžan za mladoletno sestro tožnika plačevati 450 EUR mesečne preživnine, kar je le 50 EUR manj kot za tožnika, ki ima kot študent izven kraja bivanja bistveno višje stroške. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da so mesečne preživninske potrebe tožnika le 650,00 EUR. Glede na dobre premoženjske sposobnosti toženca ima tožnik pravico do kvalitetnejših artiklov blagovnih znamk, prav tako je tudi upravičen do pokritja nadstandardnih potreb. Prisojenih 100 EUR mesečno za potrebe obleke in obutve ne pokrije vseh potreb tožnika. Tožnik se ukvarja s športom, zaradi česar potrebuje več športnih oblačil. Z ocenjenimi 15 EUR mesečno za potrebe osebne higiene, frizerja, zdravil in čistil, upoštevajoč splošno znane visoke cene tovrstnih izdelkov, tožnik ne more pokriti svojih potreb. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo realno ocenjenih 15 EUR za izdatke za darila prijateljem. Prenizko so priznani stroški v višini 40,00 EUR mesečno za prostočasne aktivnosti, ki zajemajo tečaj tujega jezika, fitnes, vstopnice za kino predstave in druženje s prijatelji. Glede na visoke premoženjske zmožnosti toženca, ni utemeljenih razlogov, da tožnik ne bi imel pravice do obiska tečajev tujih jezikov in fitnesa. Mesečna karta za fitnes znaša 45 EUR. Za druženje s prijatelji tožnik potrebuje 30,00 EUR tedensko oz. 120,00 EUR mesečno. Šolske knjige letno stanejo od 220,00 EUR do 330,00 EUR letno, potrebuje pa tudi pisala, zvezke in torbo, teh potreb pa z ocenjenimi 20,00 EUR mesečno ne more pokriti. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni pojasnil, kako pogosto potrebuje nova očala, saj je povedal, da jih potrebuje na leto in pol, ker se mu dioptrija spreminja, ker se očala obdrgnejo in ker so očala modni dodatek. Mesečni strošek z očali znaša 25,00 EUR. Realno je postavljen zahtevek za stroške mobilnega telefona, saj 30,00 EUR mesečno zajema tudi malo boljši telefon. Stroški povprečnega letnega dopusta znašajo 360 EUR, enak znesek ob splošno znanih visokih cenah dnevnih smučarskih kart ne omogoča tožniku zimskega dopusta. Avtomobil je danes splošno potreben. Pešačenje in čakanje na javni prevoz pomeni veliko izgubo časa. Sodišče pa je tudi spregledalo izdatke za lokalni prevoz po Kranju in Novem mestu. Potreben je tudi tožnikov izdatek za nakup novega računalnika vsaki dve leti, ki ga tožnik potrebuje zaradi narave svojega študija.

3.Toženec je vložil odgovor na pritožbo, v katerem je predlagal, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izpodbijani sodbi je navedlo razloge, na podlagi katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, oziroma razloge zaradi katerih je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitev postopka, ki bi vplivale na zakonitost in pravilnost končne odločitve.

6.Pritožbenih novot o dodatnih pridobitnih zmožnostih toženca pritožbeno sodišče ni upoštevalo skladno s 337. členom ZPP. Obravnavani spor namreč ni eden od sporov iz 27. poglavja ZPP, za katere zakon dopušča, da stranke lahko navajajo nova dejstva in dokaze tudi po prvem naroku in še tudi kasneje v pritožbi. Poleg tega pa dodatni dohodek toženca iz naslova oddaje stanovanja v konkretnem primeru ne bi imel vpliva na odločitev, saj je sodišče prve stopnje višji tožbeni zahtevek zavrnilo, ker glede na potrebe tožnika ni utemeljenega razloga za določitev višje preživnine, ne pa zato, ker toženec ne bi zmogel večjega bremena brez škode za svoje preživljanje.

7.Pri določitvi preživnine je sodišče pravilno uporabilo določbi 129. in 129a. člena ZZZDR (1). Za določitev preživnine ni zgolj pomembna materialna in pridobitna zmožnost zavezanca, ampak tudi potrebe upravičenca. Pri odmeri preživnine je vodilo otrokova korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.

8.Sodna praksa razlikuje med primeri, ko se z določeno preživnino krijejo le nujni stroški preživljanca, od primerov, ko zavezančeve finančne sposobnosti omogočajo kritje tudi nadstandardnih potreb, vendar v razumnem razmerju. Razumno razmerje pa je pravdni standard, ki ga sodna praksa polni skozi odločanje v podobnih primerih. Pri tem pa ne gre le za vprašanje cenovne opredelitve razumnega razmerja do nadstandardnih potreb preživljanca, gre tudi za oceno okoliščin, ki morajo ob sicer izkazanih nadpovprečnih finančnih sposobnostih preživninskega zavezanca, opravičevati priznanje nadpovprečno visoke preživnine, saj bi v nasprotnem primeru tako določena preživnina pomenila negacijo zakonske dolžnosti staršev, ki so dolžni zagotoviti otroku (še posebej polnoletnemu otroku) pogoje za usposobitev za samostojno življenje (102. člen ZZZDR). Gre za vzajemen proces, ki zahteva od staršev, da omogočijo otroku (nadpovprečne) pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje, ob tem, da mora tudi otrok izpolnjevati svoje obveznosti na poti v samostojno življenje. Če ta dva procesa nista vzajemna ali ne tečeta na vsaj približno podobni kvalitetni ravni, predstavlja kritje nadstandardnih potreb negacijo dolžnosti staršev, da zagotavljajo otroku pogoje za skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje. Na podlagi drugega odstavka 123. člena ZZZDR so starši dolžni preživljati otroka po polnoletnosti, če se redno šola. Redno šolanje pa ne pomeni le vpis v redni ali izredni študij, marveč redno izpolnjevanje šolskih obveznosti (2), saj v nasprotnem polnoletni otrok ni upravičen do preživnine. Starost polnoletnega otroka in letnik (višje ali visoke šole) v katerega je vpisan polnoletni otrok sta odločilna pokazatelja, ki kažeta kako uspešno polnoletni otrok izpolnjuje svoje obveznosti, kar mu v prvi vrsti zagotavlja pravico do preživnine in hkrati daje upravičenje do višje preživnine tudi za kritje nadstandardnih potreb, če to dopuščajo finančne zmožnosti preživninskih zavezancev.

9.Toženec je v odgovoru na tožbo tožniku priznal pravico do preživnine (3), ker sta pravdni stranki sklenili dogovor, da se bo tožnik v šolskem letu 2009/2010 začel redno šolati, hkrati pa je nasprotoval, da bi mesečna preživnina presegala znesek 500,00 EUR, ker je menil, da so na ta način krite vse mesečne preživninske potrebe. Iz podatkov iz spisa še izhaja (4), da tožnik v starosti 24 let (5) ponavlja prvi letnik Fakultete za organizacijske vede. Že iz navedenih razlogov tožnik ni upravičen do višje preživnine, saj mesečni izdatki v višini 650,00 EUR, kot mu jih je priznalo sodišče prve stopnje, že predstavljajo priznanje izdatkov, ki močno odstopajo od povprečja in zagotavljajo kritje tudi nadstandardnih potreb tožnika. Pri izračunu življenjskih stroškov tožnika ne gre za matematične operacije, oziroma zgolj za seštevek posameznih postavk, ampak je treba tožnikove potrebe presojati v celoti, v okviru že navedenih materialnopravnih izhodišč.

10.Pritožbeno sodišče se je opredelilo tudi glede posameznih preživninskih postavk, kot jih je ugotovilo prvo sodišče in jih pritožba izpodbija. Mesečni stroški tožnika v višini 100 EUR zadoščajo za pokritje vseh njegovih potreb glede obleke in obutve, od svečanih do športnih oblačil. V tožbi je tožnik zatrjeval, da je v času zakonske zveze roditeljev imel možnost kupovati oblačila boljših blagovnih znamk, vendar tega tekom postopka ni dokazal. Na naroku je izpovedal, da izdatke za obleko in obutev ocenjuje kot povprečne (6). Pritožbeno sodišče je sicer mnenja, da že prisojeni obseg izdatkov za obleke presega povprečje. Znesek 15 EUR mesečno zadošča za kritje potreb tožnika po osebni higieni, frizerju, zdravilih in čistilih. Tudi stroški šolskih potrebščin, glede na to, da tožnik letnik ponavlja, ne presegajo 20 EUR mesečno, ob tem, da tožnik ni predložil računov ali cenikov, ki bi potrjevali, da ima tožnik višje mesečne stroške za šolske potrebščine. Pravilno prvo sodišče tudi ni priznalo stroškov za računalnik, saj računalnik še ni star dve leti.

11.Prav tako je prvo sodišče pravilno ocenilo potrebe za prosti čas, kar zajema tudi tečaje tujih jezikov, darila za rojstne dneve in fitnes ter druženje s prijatelji. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožniku kot študentu na izbiro pestra paleta izobraževalnih in športnih udejstvovanj z različnimi ugodnostmi za študente. Poleg tega je tožnik izpovedal, da vadbe fitnesa ne obiskuje več. Stroške telefona je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo na 20 EUR, pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, da obstajajo ugodne ponudbe za študente. Tožnik je sicer v tožbi zatrjeval, da so pred razvezo hodili vsako leto na morje. Teh navedb ni dokazal, saj je izpovedal, da že deset let ni bil na morju, razen enkrat za dva dni, in da od trinajstega leta ni bil na smučanju (7). Primeren je zato mesečni izdatek za dopust v višini 30,00 EUR.

12.Pritožba utemeljeno opozarja na protispisno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni pojasnil, kako pogosto potrebuje nova očala. Tožnik je pojasnil, da potrebuje nova očala vsako leto in pol. Vendar ta protispisna ugotovitev ni imela za posledico, da bi bile potrebe tožnika zmotno ugotovljene. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da znesek 15 EUR mesečno zadošča za kritje stroška nakupa očal. Splošno znano je, da je priporočljiva menjava očal na dve leti. Tožnik je sicer zatrjeval, da potrebuje bolj pogosto menjavo očal, ker je slaboviden, vendar ni predložil dokazov, ki bi potrjevale to potrebo. Splošno znano dejstvo pa je, kar je navedel tudi tožnik, da na dve leti Zavod za zdravstveno zavarovanje prispeva k nakupu očal. 13.Toženec je nasprotoval plačilu preživnine za nadstandardne potrebe toženca, posebej stroškom v zvezi z vzdrževanjem in zavarovanjem avtomobila, in je tožnika opozarjal, da je nakup avtomobila nepotreben ter da tožniku nikoli ne bi nudil avtomobila (8). Prvo sodišče je zato tožniku utemeljeno priznalo le stroške avtobusnih prevozov na relaciji od toženčevega doma v Novem mestu do fakultete v Kranju, ostale prevozne stroške in stroške povezane z vzdrževanjem in vožnjo avtomobila pa utemeljeno zavrnilo.

14.Na podlagi ugotovljenih mesečnih potreb tožnika in glede na finančne zmožnosti njegovih staršev je sodišče prve stopnje pravilno razdelilo preživninsko breme, ki odpade na toženca v višini 77%.

15.Preživnina se odmeri glede na potrebe vsakega posameznega otroka. Za vsakega preživninskega upravičenca je treba ugotoviti obseg potreb, kar je bilo storjeno za sestro v postopku razveze in za tožnika v izpodbijani sodbi. Zato ni mogoče preprosto sklepati, da tožniku pripada bistveno višja preživnina (9) samo zato, ker ima kot študent izven kraja določene fiksne stroške, ki jih mladoletna sestra nima. Tudi mladoletna sestra ima določene stroške, ki so povezani z njenim bivanjem in določene specifične potrebe, ki so samo v njeno korist, ne pa tudi v tožnikovo.

16.Tožnik brez vsebinskih razlogov izpodbija tudi odločitev o stroških. Pritožbeno sodišče je zato stroškovno odločitev preizkusilo zgolj po uradni dolžnosti ter ugotovilo, da je prvo sodišče v izreku sodbe naložilo tožniku povrnitev pravdnih stroškov toženca, v obrazložitvi pa navedlo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka. V postopku tožnik ni uspel z zahtevkom za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je toženec redno plačeval preživnino v prisojenem znesku, tožnik pa tudi ni uspel z zahtevkom v presežku nad 500,00 EUR. Preživnina je bila določena, vendar je bilo ugotovljeno, da je toženec tožniku ponudil sporazum, s katerim bi se zavezal tožniku plačevati mesečno preživnino v višini 500,00 EUR, kar pa je tožnik odklonil, ker je od toženca zahteval višjo preživnino. Toženec zato ni dal povoda za tožbo, zato je tožnik na podlagi 157. člen ZPP dolžan povrniti tožencu pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo: 136,50 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT (10)), 126,00 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102 ZOdvT) in 20,00 EUR pavšalnega zneska za PTT (tar. št. 6002 ZOdvT), vse skupaj povečano za 20% DDV(tar. št. 6007 ZOdvT), kar znese 56,50 EUR. Tožnik mora tako povrniti tožencu 339,00 EUR pravdnih stroškov. Ker ugotovljeni obseg pravdnih stroškov ustreza III. točki izreka izpodbijane sodbe, in torej ''sprememba'' ni v škodo pritožnika, je pritožbeno sodišče navedeno točko izreka pustilo v veljavi.

17.Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, in ker sodišče prve stopnje v zavrnilnem delu ni storilo kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Tožnik s pritožbo ni uspel zato krije sam stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov. Odgovor na pritožbo je bil nepotreben zato tudi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1)Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami

(2) Razen v primeru izkazanih opravičljivih razlogov.

(3)V višini kot jo je določilo sodišče prve stopnje.

(4) Glej zaslišanje tožnika na strani 46. (5) Letnik 1987. (6) Glej stran 46. (7) Glej stran 47. (8) Glej odgovor na tožbo tč. 2 stran 11. (9) Ki presega znesek 50,00 EUR.

(10) Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008.