Jedro

Upravni organ je v skladu s svojimi pristojnostmi opravil meritev preglednosti na odseku kategorizirane javne ceste in pravilno ugotovil, da vegetacija oziroma živa meja presega 1 m višine, kar vpliva na preglednost križišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Medobčinska inšpektorica Skupne občinske uprave občin v Spodnjem Podravju odredila, da mora zavezanec A.A.(tožeča stranka v tem upravnem sporu) v odrejenem roku (15 dni), živo mejo (liguster), ki je posejana na meji zemljišča njegove stanovanjske hiše na parc. št. 510/3 k.o. …, ob lokalni cesti LT 165 111, v predelu med prometnim znakom „prehod za pešce“ in nasajenimi cipresami, ki rastejo pred vhodom v objekt, oziroma ob cesti s parc. št. 502/10 k.o. …, porezati do višine 1 m. V obrazložitvi kot pravno podlago navaja določbo 50. člena Odloka o občinskih cestah na območju Občine Kidričevo (Odlok) in 18. člena Pravilnika o projektiranju cest (Pravilnik). 50. člen Odloka določa, da v bližini križišča občinske ceste v ravnini z drugo cesto ali železniško progo v ravnini ter na notranjih straneh cestnih krivin ni dovoljeno saditi dreves, grmovja ali visokih poljskih kultur, postavljati predmetov in naprav ali storiti karkoli drugega, kar bi oviralo preglednost občinske ceste ali železniške proge (polje preglednosti). Lastnik oziroma uporabnik zemljišča mora v polju preglednosti na zahtevo občinskega inšpektorja ovire odstraniti. Pojem preglednosti ceste je opredeljen v 18. členu Pravilnika, ki v prvem odstavku določa, da je vzdolž ceste med drugim treba zagotavljati preglednost za pregled nad potekom linije ceste v smeri vožnje in nad prometno signalizacijo, v šestem odstavku navedenega Pravilnika pa je vertikalna preglednost na cesti opredeljena na višini voznikovega očesa (1 m) in proste vizure do višine ovire na cesti (10 cm) na zaustavni pregledni razdalji. Na nivojskem križišču ali priključku je treba zagotoviti polje preglednosti, ki ga določajo zaustavni razdalji na prednostni cesti in odmik vozila na neprednostni cesti ob robu vozišča prednostne ceste. V tretjem odstavku 70. člena Pravilnika je določeno, da je treba vzorec zasaditve površin ob cesti prilagoditi pogojem vzdrževanja cestišča, preglednosti ceste in priključevanja, namestitve prometne signalizacije in opreme. V obravnavanem primeru je bila dne 12. 2. 2014 s strani inšpekcije opravljena tudi meritev pregledne berme na kraju samem in sicer ob upoštevanju pogojev Pravilnika in Pravilnika o prometni signalizaciji in opremi na javnih cestah. Meritev je bila opravljena z merilnim trakom. Ugotovitve navedene meritve so bile, da živa meja nasajena na zemljišču s parc. št. 510/3 k.o. … ovira polje preglednosti v križišču lokalnih cest LT 456 011, ki poteka po zemljišču s parc. št. 698/1 k.o. … in LC 165 111, ki poteka po zemljišču s parc. št. 502/10 k.o. …, v delu med prometnim znakom „prehod za pešce“ in nasajenimi cipresami, ki rastejo pred vhodom v objekt oziroma ob cesti s parc. št. 502/10 k.o. …. Na dan meritve pregledne berme je bilo namreč ugotovljeno, da predmetni del žive meje moti preglednost v minimalni razdalji 45 m in s tem ne zagotavlja polja preglednosti, ki bi ga križišče moralo imeti, kakor to določata zgoraj navedena pravilnika. Preglednostna razdalja (zaustavitvena razdalja na voznem pasu) je odvisna od projektne hitrosti ter vzdolžnega nagiba ceste. V naselju, kjer je vzdolžni nagib ceste oziroma nagib nivelete ceste 0 % pri hitrosti 50 km/h znaša preglednostna razdalja 45 m. V danem primeru gre za relativno ravno cesto, na kateri je dovoljena maksimalna hitrost 50 km/h in preglednost na minimalni razdalji 45 m ni zagotovljena. Glede na to, da se je z dnem uveljavitve Zakona o cestah (ZCes-1) prenehal veljati Pravilnik o prometni signalizaciji in opremi na javnih cestah upravni organ ugotavlja, da se navedeni pravilnik še vedno uporablja glede na to, da ni sprejet še nov predpis na podlagi ZCes-1. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdila tudi tožena stranka. Povzema ugotovitve organa prve stopnje in kot neutemeljene zavrača pritožbene ugovore glede tega, da se je cesta v zadnjem času spremenila, da pa je ograja tam že več kot 20 let. Poudarja, da je za izrek inšpekcijskega ukrepa relevantna le ugotovitev, da živa meja ovira polje preglednosti v križišču tam navedenih lokalnih cest. Kot neutemeljene in nerelevantne zavrača tudi navedbe, da živa meja zagotavlja varnost zasebnega življenja, in da je varnost peščev v križišču zagotovljena in varnost voznikov ni ovirana. Pojasnjuje, da gre v danem primeru za javno cesto, ki je v upravljanju Občine Kidričevo in je kategorizirana kot javna občinska cesta. Javna cesta pa je cesta, ki jo država ali občina v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Gre torej za tehtanje sorazmerja med javnim interesom, ki v konkretnem primeru pomeni varnost udeležencev v cestnem prometu in zasebnim interesom. Javni interes varne uporabe lokalne ceste bi bil z nepreglednostjo kršen, prav gotovo pa z rezanjem žive meje na višino 1 m, kot ga zahteva inšpekcijski ukrep, ne bi bila kršena varnost zasebnega življenja kot jo navaja tožeča stranka.

Z vloženo tožbo tožeča stranka izpodbija navedeni inšpekcijski ukrep in ponavlja pritožbene ugovore, da zatrjevana nepreglednost ceste zaradi posejane žive meje ni podana, in da se poleg tega nezakonito posega tudi v lastninsko pravico oziroma v pravico do zasebne lastnine tožeče stranke do zdravega življenjskega okolja. Nadalje zatrjuje, da odločitev inšpektorice temelji na zmotnih meritvah in napačnem upoštevanju dejanskih okoliščin v naravi ter zmotni uporabi materialnega prava. Navaja, da je sporno ali je bil kritična cesta s križiščem zgrajena v skladu z veljavnimi predpisi oziroma, če so bile upoštevane tehnične zahteve, pogoji in normativi pri izdelavi tehnične dokumentacije. Kritično odsek ceste ob meji s parcelo tožeče stranke je bil namreč popravljen oziroma dograjevan z asfaltiranjem pred približno 3 leti in takrat je prišlo do prestavitve ceste po širini bližje ograji enako tudi nagib oziroma višina ceste. Do tega trenutka obstoj ali višina žive meje na parceli last tožeče stranke ni bila sporna, tudi ne glede na varnost v prometu. Zatrjuje, da je preglednostna razdalja glede na projektno hitrost ceste ter vzdolžni nagib ceste več kot predpisanih 45 m, zato odstranitev žive meje ni bila potrebna. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da se dokončna odločba razveljavi in vrne pristojnemu prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek in odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo tožene stranke, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Iz ugotovitev dejanskega stanja ni sporno, da je tožeča stranka lastnica zemljišča parc. št. 510/3 k.o. …, na katerem se nahaja živa meja (liguster), ki vpliva na preglednost v preglednostnem trikotniku križišča dveh lokalnih cest (LC 456 011 in LC 165 111), ki sta kategorizirani kot lokalni cesti. To izhaja iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 29. 1. 2014 in opravljenih meritvah pregledne berme na kraju samem z dne 12. 2. 2014. Razvidno je, da živa meja nasajena na zemljišču s parc. št. 510/3 k.o. … ovira polje preglednosti v križišču navedenih lokalnih cest. Ugotovljeno je bilo namreč, da predmetni del žive meje zasejan med prometnim znakom „prehod za pešce“ v smeri vključevanja in nasajenimi cipresami, ki rastejo pred vhodom v objekt, oziroma ob cesti s parc. št. 502/10 moti preglednost v minimalni razdalji 45 m in s tem ne zagotavlja polja preglednosti, ki bi ga križišče moralo imeti. Ker tožeča stranka tudi po opravljenem kontrolnem inšpekcijskem pregledu dne 3. 4. 2014 spornega dela žive meje ni odstranila, kljub opozorilu, ki je bilo pooblaščenki tožeče stranke izrečeno dne 7. 3. 2014, je prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča, utemeljeno izrekel izpodbijani inšpekcijski ukrep. Tožeča stranka pa ne zatrjuje, da dejansko stanje glede višine in obsega rasti v tem križišču ne bi bilo takšno, kot je ugotovil prvostopenjski organ. Glede preglednosti ob občinski cesti pa je predpisano, da v območju nivojskega križišča občinskih cest, kot gre v obravnavanem primeru, med drugim tudi ni dovoljeno postaviti kakršnekoli vegetacije ali postaviti objekte, naprave in druge predmete ter storiti karkoli drugega, kar bi oviralo preglednost križišča (prvi odstavek 98. člena ZCes-1). Smiselno enako določilo ima tudi 50. člen Odloka na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje upravni organ prve stopnje.

Po presoji sodišča so zato neutemeljeni očitki tožeče stranke, da znaša preglednostna razdalja več kot predpisanih 45 m. Kot je bilo že navedeno, je prvostopenjski upravni organ v skladu s svojimi pristojnostmi opravil meritev preglednosti na navedenem odseku kategorizirane ceste in ugotovil glede na dejansko stanje, da vegetacija oziroma živa meja presega 1 m višine, kar vpliva na preglednost križišča. Zato je tožbeni ugovor, da je bil kritični odsek ceste ob meji s parcelo tožeče stranke popravljen oziroma dograjevan pred približno tremi leti ni da je takrat prišlo do prestavitve ceste po širini bližje ograji, za odločitev irelevanten. Prvostopenjski organ je pri nadziranju, ali je zagotovljeno polje preglednosti ceste skladno s predpisi, ki urejajo javne ceste, tudi pojasnil razloge, iz katerih izhaja, da je ogrožena oz. zmanjšana preglednost na spornem odseku, s čimer se strinja tudi sodišče. Po 8. alinei točke 1. prvega odstavka 118. člena ZCes-1 pristojni inšpektor za ceste z opozorilom ali z odločbo odredi, da se v roku, ki ga določi, odpravijo nepravilnosti, ki jih ugotovi v zvezi s poljem preglednosti ceste v nasprotju z zakonom ali predpisi, tako kot v obravnavanem primeru.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo na seji in ni sledilo predlogu tožeče stranke, da opravi glavno obravnavo, ker za to niso podani pogoji (59. člen ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.