Jedro

Po določilu 38. člena Zakona o varnosti cestnega prometa smejo otroci samostojno voziti kolo v prometu na cesti: - če so stari več kot 7 let, ter - so se usposobili za vožnjo koles in imajo pri sebi kolesarsko izkaznico. Sicer morajo voziti v spremstvu osebe, stare nad 14 let.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženka plačati tožeči stranki 104.406 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 25.6.1992 do dneva plačila, presežni zahtevek pa je zavrnilo. Obenem je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 8.100 tolarjev pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi se je pritožila toženka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov, ker je zanemarilo dejstvo, da je šla 9 letna N.L. sprva peš po K. cesti in da se je peljala le zadnjih 20 m. Torej se ni peljala mimo neštetih udarnih jam, poleg tega pa so bila ob desnem robu cestišča parkirana vozila. Toženka je dokazala, da je prišlo do nesreče zaradi tega, ker je mladoletna hčerka s kolesom naletela na udarno jamo, zato s kolesom ni več mogla upravljati. Da ni odgovorna in je vozila predvsem v skladu s prometnimi predpisi, bi se sodišče lahko prepričalo z ogledom kraja prometne nesreče in s postavitvijo izvedenca prometne stroke. Pritožba še navaja, da toženka ni odgovorna za ravnanje svoje hčere, saj je vozila kolo že od 5 leta starosti dalje in je vožnjo obvladala. Očitek, da kolesa ne bi smela voziti, ker da ga ni bila sposobna pravilno upravljati po javnih površinah, pa ni utemeljen, ker je nekaj mesecev po nesreči v šoli opravila izpit vožnje s kolesom. Končno pritožnica poudarja, da je v nesreči trpela znatno večjo škodo kot tožeča stranka, saj je hči v nesreči trpela hudo telesno poškodbo, ki je zapustila trajne posledice in zdravljenje še vedno ni končano. Zato meni, da regresni zahtevek ni moralen in je zanemarjeno splošno načelo obligacijskega prava: načelo pravičnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo pritožbo po določilu 365. člena ZPP se je prepričalo, da pritožbene navedbe niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da je prišlo do protipravnega dejanja v prometni nesreči dne 19.9.1991, ko je toženkina hčerka v križišču s prednostno cesto naletela na udarno jamo in zadela avtomobil, ki je peljal po prednostni cesti. Zaradi tega (vzročna zveza) se je telesno poškodovala, poškodovan pa je bil tudi avtomobil. Škodo na avtomobilu je lastniku izplačala zavarovalnica, ki sedaj uveljavlja svoj regresni zahtevek do tožene stranke. Niti pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi, toženka ne zatrjuje, da bi bil za nesrečo odgovoren voznik avtomobila, zatrjuje le, da toženkina mladoletna hči ni odgovorna, ker ni kriva. Toda sodišče prve stopnje se je prepričalo, da ni ravnala v skladu s predpisi, ker je kršila določilo četrtega odstavka 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZTVCP). V času nesreče 9 let stara N.L. in toženka pa sta kršili tudi določila republiškega Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP), ki v 38. členu določa, da smejo otroci, ki so starejši od 7 let samostojno voziti kolo v prometu na cesti samo, če so se v šoli že izobrazili za tako vožnjo in imajo pri sebi kolesarsko izkaznico.

Sicer smejo voziti kolo po cesti samo v spremstvu osebe, starejše od 14 let. Ker v danem primeru tožničina madoletna hči v šoli še ni opravila izpita, brez spremstva ne bi smela s kolesom na cesto in če ji je mati to dovoljevala, je kriva tudi ona. Očitno je, da v času nesreče ni bila usposobljena za samostojno vožnjo, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo (vzročna zveza), da hitrosti vožnje ni prilagodila razmeram na cesti, ki je bila polna udarnih jam, in ni dovolj počasi in pozorno pripeljala v križišče, ki je bilo zaradi žive meje nepregledno, pred križiščem pa je bil postavljen prometni znak STOP. V zvezi s tako ugotovljenim dejanskim stanjem, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki so navedena v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o kršitvi načel obligacijskega prava pa je treba opozoriti, da je med temeljnimi načeli v 16. členu ZOR določeno, da se mora vsak vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. V oddelku o povzročitvi škode (154. člen in naslednji) pa je posebej upoštevana pravičnost v 169. členu, ki ureja odgovornost iz pravičnosti, vendar ne zajema primera, da bil kdo, ki je v prometni nesreči tudi sam poškodovan, zaradi tega oproščen plačila odškodnine.

Ker torej pritožba ni utemeljena, je sodišče druge stopnje po določilu 368. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. in 166. člena Zakona o pravdnem postopku).

Pri svojem odločanju je sodišče druge stopnje uporabilo določila ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št.55/92), ZOR (Ur.l.SFRJ 29/78, 39/85 in 57/89), ZTVCP (Ur.l. SFRJ št. 50/88 do 11/91) in ZVCP (Ur.l. SRS št. 5/82 do 29/86) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I do 45/I/94).