Jedro

Dokazano je, da je bil med strankama sklenjen dogovor o plačilu opravljenega dela, zato je zahtevek utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 212.319,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.4.1998 dalje in da je tožnica dolžna plačati toženki 14.185,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.9.1998 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici 125.314,50 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.2.1998 dalje do plačila. Znesek, ki ga je dolžna plačati toženka tožnici, se nanaša na neplačano delo, stroške prevoza in stroške obleke. Znesek, ki ga mora tožnica plačati toženki pa se nanaša na cigarete in zapitke, kar tožnica dolguje toženki. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je nepravilna ocena sodišča, da so bile vse priče, ki so izpovedovale v korist toženke, pod njenim pritiskom, prijateljice tožnice pa da so bile neprizadete in od tožnice neodvisne. Tožnica bi morala natančno dokazati, koliko ur je pri toženki delala. Zapis o številu ur ne zadostuje. Neprepričljiva je obrazložitev tudi glede zahtevka za plačilo oblačil in potnih stroškov. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe o tem, zakaj je treba ugoditi zahtevku tožnice. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama in koliko časa je tožnica delala pri toženki. Sodišče prve stopnje je povedalo, da je največjo težo dalo izpovedbi same tožnice o trajanju dela, saj se je to ujemalo tudi z zahtevkom po nasprotni tožbi, ki se je nanašal na denarne zneske v zvezi s cigaretami in zapitki. S tem v zvezi se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da bi ob sprotnem plačevanju zaslužka tožničin dolg ne naraščal, pa tudi število zneskov, ki jih je tožnica dolžna toženki, kaže, da niso mogli nastati v nekaj dneh. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na tožničin seznam, v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje in glede na podatke v spisu niso take, da bi mogle vzbuditi dvom o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev imelo v zbranem dokaznem gradivu dovolj podlage. Sicer pa pritožba ne navaja novih dejstev in ne predlaga novih dokazov, ampak samo napada dokazno oceno sodišča prve stopnje in vztraja pri trditvi, da je "zapis števila ur prirejen". Za to pa v spisu ni nobene podlage. Pritožba tudi le na splošno kara odločitev glede plačila stroškov oblačil in potnih stroškov in ne navaja konkretno, kakšni zneski bi bili pravilni oziroma, s čem dokazuje, da ni bil sklenjen dogovor, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V zvezi s tistim delom sodbe, ki jo napada pritožba, je treba le še povedati, da je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pravna podlaga pogodbe, ki sta jo sklenili toženka in tožnica, člen 600 ZOR o pogodbi o delu, v zvezi s tem pa tudi čl. 623 ZOR, ki govori o določitvi plačila in izplačila. Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP). Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na čl. 498 ZPP/99.