Jedro

Opustitev obvestitve delodajalca o dejstvu, da delavec dejansko prihaja na delo in z dela z drugega naslova, kot pa je tisti, za katerega prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Res je sicer, da je toženi stranki, zaradi ugotovljenega ravnanja tožnice, nastala manjša premoženjska škoda (ugotovljene so tri takšne vožnje), vendar pa to ne izniči protipravnosti takšnega ravnanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan je bil tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Tožnica je z lažnivim prikazovanjem toženi stranki prikazala, kot da se (tudi sporne dni) na delo vozi iz A., čeprav se je v resnici na delo vozila iz B.. Toženo stranko je s prikrivanjem dejstva, da se ni sporna dneva vozila iz A. v službo oziroma, da se ni iz službe v A. vračala, spravila v zmoto, da ji je ta izplačevala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini, do katere ni bila upravičena, saj bi ji pripadalo kvečjemu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela iz naslova dejanskega prebivanja v B.. Zaradi takšnega ravnanja tožnice je tožena stranka v svojo škodo tožnici izplačala več kot ji je bila dolžna, tožnica pa je tako pridobila protipravno premoženjsko korist v višini stroškov, do katerih ni bil upravičena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2015 nezakonita, zaradi česar tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja; da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 6. 2014, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto v skladu s pogodbo o zaposlitvi, jo prijaviti nazaj v socialna zavarovanja in vpisati v evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej od 12. 2. 2015 dalje, vse v roku 8 dni; da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja ter ji, po plačilu ustreznih davkov in prispevkov, izplačati neto plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja ter vplačati premije za zapadla vplačila v pokojninski sklad za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej od 12. 2. 2015 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače (5. dne v tekočem mesecu) dalje do plačila, vse v 8 dneh (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških tožene stranke) se pritožuje tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da tožena stranka ni uspela dokazati, da tožnica v času od 4. 9. 2012, ko je podala pisno izjavo, da na delo prihaja iz A., do 3. 2. 2015, ko je na delo dejansko začela prihajati iz B., na delo ni prihajala iz A.. Iz ugotovitev detektivke C.C. izhaja le to, da se je na D. ulici 1 v B. nahajal tožničin avto, kar ne pomeni, da se je na istem naslovu celo noč nahajala tudi tožnica in da se iz službe ni vrnila domov v A.. Pri dokazni oceni izpovedi C.C. je treba upoštevati, da detektivka na modro Mazdo ni bila pozorna, zato je lahko dejstvo, da se je tožnica pripeljala s tem avtom, spregledala. Prav tako pozornosti ni posvečala okolici in drugim avtom, ki so prihajali in odhajali s parkirišča ter prihodov in odhodov pri drugem vhodu v blok. Tega tudi objektivno ni mogla opazovati. Iz poročila z dne 30. 1. 2015 je razvidno, da je detektivka na D. ulico 1 v B. v obravnavanih dneh prihajala ob 7.20 uri zjutraj, zato ni mogla videti, kaj se je tam dogajalo pred to uro. Tožnica je povedala, da se je iz A. v B. vozila tudi z drugimi avtomobili, na sporna dva dneva pa z modro Mazdo svoje hčere. Tožena stranka bi morala dokazati, da se na delo in z dela ni vozila iz A..

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi tožnice, da se je v stanovanju na D. ulici 1 v B. ustavljala zaradi svoje bližnje selitve iz A. v B. in hčerine z D. ulice 1 na F. cesto v B.. Okoliščina, kdaj se je tožničina hči odselila iz stanovanja, ni pomembna.

Tudi v primeru, če se tožnica v spornih dneh res ne bi vozila iz A., s svojim ravnanjem ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije. Tožničina izjava iz leta 2012 je resnična in tožnica z njo ni nikogar zavajala. Iz izpovedi zaslišane priče G.G. izhaja, da je morala tožnica izpolniti in oddati tabelo prisotnosti na delovnem mestu do 25. dne v mesecu. V tabeli je tožnica navedla, da je sporne dneve bila prisotna na delovnem mestu. Za dneva 29. in 30. januar 2015 pa je v tabelo lahko vnesla podatke, glede na predvidevanje, da bo ta dva dneva v službi. Za izjemne slučaje, ko se delavec na delo ne bi pripeljal iz svojega domačega bivališča, tožena stranka ni imela posebnih pravil glede prijave potnih stroškov, kot je to pojasnila navedena priča. Tožnica ob podpisu tabele in izjave ni mogla vedeti, da se 29. in 30. januarja 2015 ne bo pripeljala iz A. v službo. Zato takrat ni nič prikrivala in ni navajala nič lažnega. Tožnica je imela po izpovedi priče G.G. do 25. 2. 2015 čas sporočiti, da se za navedena dva dneva popravi potne stroške za nazaj, kot so to imeli možnost storiti vsi zaposleni pri toženi stranki. Tudi sicer noben delavec tožene stranke ni bil dolžan pojasnjevati za vsak dan posebej, od kod se je pripeljal na delo in kam se je odpeljal z dela oziroma, kje je preživel noč. Zato ni dokazano, da se tožnica navedena dva dneva ni peljala iz A. v službo oziroma, da se ni po službi peljala domov v A.. Dejstvo, da je pod blokom stal njen avto in da ima tožnica v tem bloku stanovanje, kjer je živela njena hči, ne dokazuje, da se je v stanovanju nahajala tudi tožnica.

Sodišče prve stopnje je smiselno ugotovilo, da naj bi se tožnica vsakodnevno na delo in z dela vozila z drugega naslova, kot ga je navedla v izjavi z dne 4. 9. 2012, hkrati pa ugotavlja, da naj bi bila to samo dva dneva v januarju (skupaj štiri vožnje). Niti ZDR-1 niti pogodba o zaposlitvi tožnici nista nalagala, da bi morala delodajalca obvestiti tudi o vsaki izredni destinaciji, na kateri se v prostem času nahaja. Zato je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Po teh določbah delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea) ter če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kljub temu, da je tožena stranka v uvodu izpodbijane izredne odpovedi navedla, da tožnici odpoveduje pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Iz obrazložitve izpodbijane odpovedi namreč izhaja, da je tožnici očitan tudi ta razlog, tožena stranka pa je tudi napisala, da je tožnica s svojim ravnanjem huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja skladno s točko 3.3. pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2014 in 36. člen ZDR-1. ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je zato v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti le okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravne kvalifikacije takega ravnanja ni dolžan navesti, pa tudi če jo, sodišče pri presoji (ne)zakonitosti odpovedi nanjo ni vezano (VIII Ips 172/2014 z dne 28. 10. 2014). Glede na navedeno tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno presojalo tudi, ali je bil v obravnavani zadevi podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 8. Tožnici, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu poslovni analitik in projektni vodja, se v izredni odpovedi z dne 12. 2. 2015, očita, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja, s tem, da tožene stranke ni obvestila o spremembi naslova, od koder prihaja na delo in se vrača z dela, in sicer z naslova D. ulica 1, B., na katerem naj bi se nahajala tudi 20., 21., 22., 23., 29. in 30. januarja 2015 in s tega naslova prihajala na delo ter se na ta naslov tudi vračala, s čimer je delodajalcu povzročila materialno škodo, ker ji je tožena stranka tudi za mesec januar 2015 povrnila stroške prevoza z naslova H. cesta 17, A., ki ga je v izjavi o kraju vožnje na delovno mesto z dne 4. 9. 2012 prijavila kot kraj bivališča, prav tako je tožnica v pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 6. 2014 navedla, da prihaja na delo in se z dela vrača s tega naslova. Tožnica naj bi dejanje storila naklepno. V odpovedi je navedeno, da pomeni tožničino opustitveno ravnanje hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po točki 3.3. pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2014 in kršitev 36. člena ZDR-1 in ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Tožena stranka je ocenila, da je zaupanje med njima porušeno do te mere, da od tožene stranke ni mogoče pričakovati nadaljevanja delovnega razmerja s tožnico.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnica dne 29. 1. 2015 in 30. 1. 2015 na delo ni peljala iz A., temveč z D. ulice 1 v B., da se dne 29. 1. 2015 z dela ni vozila v A., temveč na D. ulico 1 v B. ter da tožene stranke ni obvestila, da se od tam dejansko vozi, čeprav bi to morala in mogla storiti, saj je bila tako s pogodbo o zaposlitvi kot tudi z izjavo o kraju vožnje na delovnem mestu z dne 4. 9. 2012, seznanjena, da mora to narediti. S to dokazno oceno se pritožbeno sodišče strinja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo (točke 11 do 19 obrazložitve izpodbijane sodbe). Razloge pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi niso potrdili trditev tožnice, da ponoči iz 28. 1. 2015 na 29. 1. 2015 in iz 29. 1. 2015 na 30. 1. 2015 ni spala na D. ulici 1 v B., temveč v A. in da se je zjutraj pripeljala iz A. z drugim avtomobilom (Mazdo), nato z (zasneženega) avtomobila Tiguan dvignila ponjavo in se odpeljala v službo. Tožničino izjavo o presedanju v drug avtomobil tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot neprepričljivo in neživljenjsko, prav tako jo niso potrdili drugi dokazi, niti izpoved njene hčere I.I.. Na drugi strani pa iz prepričljive izpovedi detektivke C.C. izhaja, da je tožnica v spornem obdobju vedno vozila sivi Tiguan in da ni vozila drugega vozila, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v okviru dokazne ocene ne bi smelo spregledati dejstva, da detektivka C.C. naj ne bi bila pozorna na modro Mazdo, zaradi česar je lahko spregledala tožnico, ko se je s tem avtom odpeljala oziroma pripeljala na D. ulico 1 v B.. Navaja, da je detektivka vedno opazovala vhod v blok, ki je bil najbližje parkiranemu avtu, zaradi česar naj ne bi posvečala pozornosti okolici in drugim avtom, da prihodov in odhodov pri drugem vhodu naj sploh ne bi mogla videti. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Priča C.C. je namreč prepričljivo povedala, da je vedno stala tam, kjer je bil avto in hkrati gledala izhod iz bloka. Pojasnila je, da je bil avto parkiran direktno pred blokom tako, da je lahko vse gledala, tudi če bi tožnica prišla od zunaj in da bi videla, če bi se s kakšnim vozilom pripeljala, ker je druge videla, ko so prišli.

12. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi lahko do 25. 2. 2015 za nazaj popravila potne stroške tako, da bi v tabelo prisotnosti vnesla popravek. Glede vpisovanja podatkov v tabelo prisotnosti je priča G.G. pojasnila, da so delavci v tabelo vnesli podatke, koliko dni so bili na delovnem mestu, oziroma, katere dni so bili odsotni zaradi bolniške, dopustov, službenih poti. Povedala je, da delavci oddajo tabelo okoli 25. v mesecu in če pride do spremembe med 25. in zadnjim delovnim dnem v mesecu, se potem naslednji mesec naredi popravek za nazaj. Bistvena pa je njena izpoved v delu, ko je pojasnila, da se v te tabele ne evidentira, od kod se delavec vozi na delo in da se tega podatka za nazaj ne da spreminjati. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil podatek o tem, od kod se delavka vozi na delo, naveden v izjavi, v tabeli pa tega podatka ni bilo mogoče popravljati ali spreminjati za nazaj.

13. Dejstvo, da se je tožnica zavedala, da mora javiti spremembo prebivališča, pa potrjuje tudi okoliščina, da je 1. 2. 2015 obvestila G.G., da je od 3. 2. dalje njen naslov za prihod na delo D. ulica 1, B. in v zvezi s tem je nato podpisala izjavo, zato je neutemeljen tudi v tej smeri podan pritožbeni očitek.

14. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je potrebna zanesljivost spoznanja oziroma prepričanje o obstoju oziroma neobstoju določenega pravno odločilnega dejstva. Sodišče prve stopnje je s potrebno stopnjo prepričanja, ki se za odločitev v pravdnem postopku zahteva, pravilno ugotovilo obstoj pravno odločilnih dejstev. Pravilno je ugotovilo, da se je tožnica v spornem obdobju na delo oziroma z dela vozila z drugega naslova in da o tej spremembi ni obvestila tožene stranke. Glede na vse izvedene dokaze, zlasti na podlagi poročila detektivke C.C. z dne 30. 1. 2015 in njene izpovedi, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se tožnica sporne dni na delo oziroma z dela ni vozila iz A. in da o tem tudi ni obvestila tožene stranke. Okoliščina, da iz poročila detektivke z dne 30. 1. 2015 izhaja, da je detektivka na D. ulico 1 v B. v obravnavanih dneh prihajala ob 7.20 uri zjutraj, prepričljivost te dokazne ocene ne uspe izpodbiti. Tudi sicer pa iz izpovedi C.C. in poročila izhaja, da je detektivka v noči iz srede 28. 1. 2015, na četrtek 29. 1. 2015, opravila nočne kontrole na dve uri.

15. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njene izpovedi, da se je v stanovanju na D. ulici 1 v B. ustavljala zaradi njene bližnje selitve iz A. v B. in hčerine z D. ulice na F. cesto. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da se tožničina izpoved in izpoved njene hčere v delu, kdaj naj bi se hči z D. ulice odselila, oziroma tožnica tja vselila, nista skladali. Po tožničini izpovedi naj bi se hči selila januarja, hči pa je izpovedala, da je v stanovanju na D. ulici 1 v B. stanovala vse do aprila. Kdaj se je tožničina hči selila iz stanovanja res ni pomembno. Sta pa pomembni ti izjavi z vidika njune siceršnje verodostojnosti, kot je vse to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je bila izpoved tožnice neusklajena z izpovedjo njene hčerke, posledično pa je pravilna njegova ocena, da so njene trditve o tem, da je zamenjala avto, ne pa prespala na drugem naslovu, neprepričljive. Tožnica v pritožbi navaja, da ni dolžna pojasnjevati dogodkov v njenem zasebnem življenju, kar sicer drži, vendar pa mora v takšnem primeru sprejeti procesno in materialno breme svojega neuspeha v tem postopku. Tožnica namreč ni ponudila nobenega življenjskega in razumnega razloga, zaradi katerega bi ji sodišče lahko verjelo, da ni imela namena oškodovati tožene stranke na način, da ji ta neutemeljeno izplača potne stroške. Glede na navedeno so zaključki sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča razumni in življenjski in posledično prepričljivi, zato pritožbeno sodišče nima dvoma v njihovo pravilnost. 16. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Opustitev obvestitve delodajalca o dejstvu, da delavec dejansko prihaja na delo in z dela z drugega naslova, kot pa je tisti, za katerega prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Res je sicer, da je toženi stranki, zaradi ugotovljenega ravnanja tožnice, nastala manjša premoženjska škoda (ugotovljene so tri takšne vožnje), vendar pa to ne izniči protipravnosti takšnega ravnanja.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica kršila 3.3. tč. pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2014, in da je tožnica kršila tudi 36. člen ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom 36. člena ZDR-1 mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tožnica je opustila dolžnost obvestiti toženo stranko o dejanskem bivanju v spornem času. Dne 1. 2. 2015 je javila spremembo prebivališča, pri čemer pa tožene stranke ni obvestila, da se je na delo dejansko vozila iz drugega naslova, kot je naveden v izjavi z dne 4. 9. 2012 oziroma v pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 6. 2014, že pred tem datumom.

18. Zavestno spravljanje delodajalca v zmoto glede kraja, iz katerega se delavec vozi na delo (tudi če so dokazane samo tri takšne vožnje), pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je možno storiti le naklepno. Tožničino ravnanje je tožena stranka zato utemeljeno opredelila kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je štelo, da je podan tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). To kaznivo dejanje stori kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnica je z lažnivim prikazovanjem toženi stranki prikazala, kot da se (tudi sporne dni) na delo vozi iz A., čeprav se je v resnici na delo vozila iz B.. Toženo stranko je s prikrivanjem dejstva, da se ni sporna dneva vozila iz A. v službo oziroma, da se ni iz službe v A. vračala, spravila v zmoto, da ji je ta izplačevala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini, do katere ni bila upravičena, saj bi ji pripadalo kvečjemu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela iz naslova dejanskega prebivanja v B.. Zaradi takšnega ravnanja tožnice je tožena stranka v svojo škodo tožnici izplačala več kot ji je bila dolžna, tožnica pa je tako pridobila protipravno premoženjsko korist v višini stroškov, do katerih ni bil upravičena.

20. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor je določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Ugotovilo je, da je bilo tožničino ravnanje, ne glede na majhno premoženjsko korist, nesprejemljivo glede na naravo dela in temeljne naloge, ki jih je opravljala. Tožnica je zasedala vodilno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala biti tožnica delavcem s poštenim in zakonitim ravnanjem zgled, tudi zaradi njene podpredsedniške funkcije v svetu delavcev. Ker je tožnica ravnala v nasprotju s pogodbenimi in zakonskimi dolžnostmi je sodišče prve stopnje verjelo toženi stranki, da je bilo zaupanje v tožnico porušeno, zaradi česar je bilo nadaljevanje delovnega razmerja onemogočeno. Navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje tožnica v pritožbi ne izpodbija. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča, podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1. 21. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ter reintegracijski in reparacijski zahtevek utemeljeno zavrnilo.

22. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

23. Tožnica ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).