Jedro

Ali je bila določena zahteva vložena ali ne, praviloma ni moč ugotavljati zgolj z izjavami prič. Zato dejstvo, da pooblaščenec tožnika ni bil vabljen na zaslišanje prič, ne predstavlja takšne kršitve pravil postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev o stvari.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 26.10.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku v izvrševanju pravnomočne sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, opr. št. U 280/2001-10 z dne 20.5.2003, zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopenjskega upravnega organa, s katerim je le-ta zavrgel zahtevek tožeče stranke za razdružitev zemljišč, vpisanih v vl. št... k.o. K., z utemeljitvijo, da tožeča stranka zahteve za denacionalizacijo teh nepremičnin ni vložila v roku iz 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta tožena stranka oziroma njen prvostopenjski organ sledila napotkom sodišča iz sodbe, opr. št. U 280/2001-10 z dne 20.5.2003 in pravilno ugotovila, da tožeča stranka zahteve za vračilo nepremičnin v k.o. K., ni vložila. To potrjujejo listine v upravnih spisih, podlage za drugačen zaključek pa ne dajeta niti izjavi v postopku zaslišanih A.A. in B.B. Dne 4.3.1993 sta bili vloženi samo zahtevi za vračilo parcel v k.o. V. in k.o. G., dne 7.8.2000 oziroma 6.2.2001 predloženega seznama in zemljiškoknjižne dokumentacije za nepremičnine v k.o. K. pa tudi po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče šteti kot dopolnitev zahtevka z dne 4.3.1993. S 1. odstavkom 64. člena ZDen je bil določen rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo, ki se je iztekel 7.12.1993. Zahteva mora vsebovati podatke, predpisane v 62. členu ZDen. Tako ne zadostuje zgolj vložitev zahteve v formalnem smislu, pač pa je potrebna tudi natančna materialna opredelitev zahtevka s podatki o premoženju, na katero se zahteva nanaša z navedbo pravnega temelja podržavljenja in oblike, v kateri se zahteva vrnitev. Vse navedene relevantne okoliščine je mogoče dokazovati z uporabo splošnih dokaznih pravil po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), torej tudi z izjavami prič. Vendar okoliščine, kdaj je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, zgolj z izjavami prič, ne da bi za to obstajali tudi pisni dokazi, po presoji sodišča ni mogoče dokazovati. Glede na to, da v evidencah upravnega organa ni evidentirane vloge za vračilo spornih podržavljenih nepremičnin, tega dejstva pa nista uspeli dokazati niti priči, sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da tudi okoliščina, da pooblaščencu tožnikov, v zvezi z dokazovanjem navedene okoliščine, ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku zaslišanja predlaganih prič, ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, ki bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Prvostopenjski upravni organ je bistveno kršil pravila upravnega postopka s tem, da pooblaščenca tožeče stranke ni povabil na ustno obravnavo, s tem pa mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku zaslišanja predlaganih prič. Taka kršitev predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 2. in 3. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Prvostopenjski upravni organ bi tožečo stranko oziroma njenega pooblaščenca moral obvezno povabiti na zaslišanje prič, saj bi le s tem bilo zagotovljeno načelo kontradiktornosti, tožeča stranka pa bi tako imela možnost, da se izjavi o izpovedbah prič ter da v tej smeri predlaga še nove dokaze. Po mnenju tožeče stranke navedena kršitev pomeni tudi kršitev določb Ustave Republike Slovenije. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS na pritožbo niso odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v 107. členu določil, da vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 (1. odstavek) ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v 2. odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe, ali pa kot revizije. V tem sporu obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo vrhovno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnava kot revizijo. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopenjska sodba s 1.1.2007 pravnomočna.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

V evidencah upravnega organa ni evidentirane vloge za vračilo podržavljenih nepremičnin, vpisanih v k.o. K. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstva, ali je bila določena zahteva vložena ali ne, ni moč ugotavljati zgolj z izjavami prič. Zato dejstvo, da pooblaščenec tožnika ni bil vabljen na zaslišanje dveh prič, ne predstavlja takšne kršitve pravil postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev o stvari. Revidentu je potrebno pojasniti, da se na podlagi 2. odstavka 6. člena ZDen v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ, št. 47/86), če ta zakon ne določa drugače, zato je sklicevanje v reviziji na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, s spremembami in dopolnitvami) irelevantno. Na podlagi določbe 2. odstavka 240. člena ZUP (1986) organ druge stopnje zavrne pritožbo tudi tedaj, kadar spozna, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti, da pa niso bile take, da bi mogle vplivati na odločitev v stvari. Ker v obravnavanem primeru ugotovljena pomanjkljivost ni imela vpliva na odločitev o stvari, je tožena stranka pravilno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopenjskega organa o zavrženju zahtevka tožeče stranke za razdružitev zemljišč, vpisanih v vl. Št..., vse k.o. K., pravilno pa je storilo tudi sodišče prve stopnje, ki je tožbo zoper odločbo tožene stranke zavrnilo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo, na podlagi določbe 92. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.