Jedro

Ugotovljene dejanske okoliščine niso nudile podlage za zaključek, da gre za trajnejšo življenjsko skupnost in zato ni bila ugotovljena tožničina dedna pravica po 2. odst. 10. člena zakona o dedovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnica in pok. (umrl dne 24.3.1987) živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in da ji zato pripada dedna pravica po zapustniku po 2. odst. 10. čl. Zakona o dedovanju. Zavrnilo pa je tudi prvi podrejeni zahtevek na ugotovitev tožničinega solastninskega deleža do 1/4 vikend hišice s pripadajočim zemljiščem in do 1/2 na premičninah v tej hišici ter tudi drugi podrejeni zahtevek na ugotovitev obstoja tožničine terjatve do premoženja zap. M v znesku 4,675.000,00 SIT z obrestmi od 24.3.1987 dalje in dinarske protivrednosti 232,74 DEM z obrestmi od 24.3.1987. Pritožbi tožnice proti tej sodbi je sodišče druge stopnje toliko ugodilo, da je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, kolikor je bil z njo zavrnjen drugi podrejeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatev in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi primarnega in prvega podrejenega zahtevka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da so protispisni zaključki pritožbenega sodišča, da je tožnica počitnice v letu 1985 preživela s prejšnjim partnerjem in da so še v jeseni tega leta zahajale k M druge prijateljice. Sodišče druge stopnje je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni odgovorilo na pritožbeno trditev o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Tudi materialnopravna presoja ja napačna. Upoštevati bi bilo treba specifičnosti razmerja med tožnico in M, ki je bil za določen čas službeno poslan v tujino, kamor tožnica ni mogla z njim. Tožnica poudarja skupno gradnjo vikenda in bodoče urejanje stanovanjskega vprašanja, o čemer so obstajali dogovori med partnerjema. Zaradi tožničine bolezni sta odlašala sklenitev zakonske zveze, to pa je potem preprečila partnerjeva smrt. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je vložila odgovor. V njem izpodbija tožničine revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani razlogi bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podani. Revizijske navedbe o protispisnosti razlogov izpodbijane sodbe kažejo, da uveljavlja tožnica bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP, ki bi bila podana, če bi obstajala o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah in med samimi temi zapisniki. Spričo vseh ugotovljenih okoliščin, v katerih sta živela tožnica in M, ugotovitev izpodbijane sodbe o odnosih tožnice in M z drugimi partnerji v teku leta 1985 ni mogoče šteti za odločilna dejstva, od katerih je bila odvisna odločitev o tožničinih zahtevkih. Za oceno razmerja ni bil bistven le kratek čas trajanja ampak tudi vse druge okoliščine, zaradi katerih razmerja ni bilo mogoče šteti kot dalj časa trajajočo življenjsko skupost. Zato se revizijsko sodišče ni podrobneje ukvarjalo z vprašanjem, koliko je pritožbeno sodišče glede omenjenih okoliščin korektno povzelo rezultate dokaznega postopka. V reviziji zatrjevanih pomanjkljivosti izpodbijane sodbe glede na tožničine pritožbene ugovore revizijsko sodišče ni ugotovilo, saj vsebuje sodba pritožbenega sodišča stališče, da je sodišče prve stopnje zbralo dovolj dokaznega gradiva za materialnopravno presojo zadeve.

Revizijske navedbe kažejo na to, da tožnica ugovarja tudi dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje. Teh navedb revizijsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Iz dejanskih ugotovitev sodišče prve in druge stopnje, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, izhaja, da sta tožnica in M v času M-jeve zaposlitve v Italiji navezala stike ter preživljala skupaj konce tednov v vikendu, včasih pa tudi pri tožničini materi, sicer pa je imel M stanovanje drugje in v njem nista nikoli živela. Vsak od partnerjev je imel svoj dohodek, s katerim je samostojno razpolagal. Sodišči nista verjeli tožničinim trditvam, da je iz lastnih sredstev plačevala M-jeve račune, saj sta ugotovili, da je bilo tožničino premoženjsko stanje bistveno manj ugodno. Glede časa trajanja razmerja je po tožničinih izpovedbah sama štela, da je imelo razmerje naravo zakonske zveze od jeseni leta 1985, kar pa spričo ugotovljene kvalitete razmerja ne zadošča, da bi ga šteli kot trajnejšo življenjsko skupnost. Značilne za oceno premoženjskih razmerij med partnerjema so tožničine izpovedbe, da je vedela za zapustnikovo oporoko (po kateri sta bila dediča njegova otroka-toženca), zapustnik pa je dejal, da bo napisal dodatek k oporoki, ko bosta imela on in tožnica otroka. Spričo vseh ugotovljenih okoliščin sta sodišči utemeljeno zaključili, da niso podani pogoji za tožničino dedovanje po 2.odst. 10.čl. Zakona o dedovanju.

Ker ni bila ugotovljena trajnejša življenjska skupnost, tožnica iz naslova skupnega premoženja tudi ne more zahtevati deležev na tem premoženju. Kakšnega dogovora o skupni gradnji ali drugače izražene zapustnikove volje, da postane tožnica solastnica premoženja, tožnica v postopku ni dokazala in zato je bil pravilno zavrnjen tudi njen prvi podrejeni zahtevek, ki je stvarnopravne narave.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).