Jedro

Fizična oseba ne more postaviti zahteve za ugotovitev državljanstva. Če pa v kakšni vlogi zahteva ugotovitev državljanstva, je to za upravni organ neobvezujoča pobuda. Pravilno ravna upravni organ, če ugotavlja, ali je bilo neki osebi jugoslovansko državljanstvo priznano po 9.5.1945. Ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva na dan smrti, če je ta bila pred 9.5.1945, ni potrebno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 2. 2003. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in potrdila odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote Gornja Radgona z dne 7.8.2002, s katero je bilo odločeno, da A.A., roj. 16.6.1896 na Hrvaškem, ki je umrl dne 3.4.1945 v Sloveniji, ni postal jugoslovanski državljan po predpisih o državljanstvu, ki so urejali jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo LR Slovenije po 9.5.1945. Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije po 3. odstavku 63. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/97-I, 31/93, 65/98). Prvostopenjski upravni organ je našel podatek, da je bilo pri vpisu rojstva hčere A.A v rojstno matično knjigo v letu 1939 vpisano, da je imel njen oče domovinsko pristojnost v občini ... na Hrvaškem. Tam je bil tudi rojen. Upravnemu organu kljub številnim poizvedbam ni uspelo pridobiti podatka, da bi bil A.A. kadarkoli domovinsko pristojen v občini ... v Sloveniji. Kljub večkratnim pisnim pozivom upravnega organa pa ni dokazov o tem predložil niti tožnik. A.A. je umrl 3.4.1945 v Mariboru.

Tožeča stranka v reviziji meni, da bi morali upravni organi in prvostopenjsko sodišče odločati v okviru zahtevka. Ugotoviti bi torej morali, da je bil A.A. državljan Avstro-Ogrske in potem Kraljevine Jugoslavije do 3.4.1945. Vložene so bile tri zahteve za ugotovitev državljanstva, in sicer so jo postavili tožeča stranka in Upravni enoti v Novem mestu in Gornji Radgoni. Kršitev postopkovnih določb vidi tožeča stranka v tem, da je upravni organ združil tri zahteve za ugotovitev državljanstva v eno obravnavo, ne da bi sprejel sklep o združitvi in ne da bi obvestil tožečo stranko o tem. Kršen naj bi bil 38. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS; Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94). Postopek se je začel na strankino zahtevo. Po navedenem določilu velja, da če postopka ni mogoče končati brez strankinega sodelovanja, se molk stranke šteje za umik zahtevka. Upravni organi torej ne bi smeli zavrniti zahteve. Tožeča stranka tudi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in navaja različne okoliščine, ki naj bi kazale nanjo. Po njenem mnenju bi moral upravni organ po uradni dolžnosti preizkusiti in poiskati dodatne podatke o A.A. na Hrvaškem. Zmotno naj bi bilo uporabljeno tudi materialno pravo. A.A. je pridobil državljanstvo „stare“ Jugoslavije. Upravni organ in tudi sodišče sta ravnala napačno, ker sta odločala o državljanstvu osebe za čas, ko je bila že mrtva, torej na dan 28.8.1945. Revizija ni utemeljena.

Ker se je s 1.1.2007 začel uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena še pred uveljavitvijo ZUS-1, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo Vrhovno sodišče RS obravnava kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Državljanstvo A.A. se je ugotavljalo izključno za potrebe denacionalizacijskega postopka. Pravni temelj za izdajo ugotovitvene odločbe je 3. odstavek 63. člena ZDen. Ugotovitvena odločba se izda le, če morebitni denacionalizacijski upravičenec ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Prav takšen pa je bil primer A.A. Za pridobitev pravice do denacionalizacije je ZDen predpisal nekaj predpostavk. Med temi je tudi, da so lahko denacionalizacijski upravičenci fizične osebe, če so bile v času podržavljenja jugoslovanski državljani in jim je bilo to državljanstvo po 9.5.1945 priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (1. odstavek 9. člena ZDen). Prvi zakon o državljanstvu po 9.5.1945 pa je bil Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (ZDrž DFJ, Ur. l. DFJ, št. 64/45 z dne 28.8.1945). Pravilno je torej, da se je v ugotovitveni odločbi o državljanstvu za potrebe denacionalizacije ugotavljalo, ali je bilo A.A., ki je bil državljan Kraljevine Jugoslavije, jugoslovansko državljanstvo priznano po 9.5.1945. Morebiten obstoj jugoslovanskega državljanstva ali državljanstva katere od držav predhodnic pred tem dnem namreč za obstoj pravice do denacionalizacije ne zadošča. Ugotovitev jugoslovanskega državljanstva v okviru denacionalizacijskega postopka na dan 3.4.1945, za kar se tožnik zavzema v reviziji, iz opisanih razlogov tožniku ne bi koristila in ne bi niti imela smisla.

Tožnik se moti, da so bile postavljene tri zahteve za ugotovitev državljanstva. Zahtevo za ugotovitev državljanstva lahko postavi le organ ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo (3. odstavek 63. člena, 54. in 56. člen ZDen). Fizična oseba, tudi če je pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca, lahko torej da le pobudo, ki ni obvezujoča in o njej ni treba odločiti.

Zahtevo v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen je nedvomno postavila Upravna enota Novo mesto. V tej zahtevi pa ni v ničemer opredelila, ali mora biti državljanstvo ugotovljeno na katerikoli vnaprej določen dan. Zahteva je bila postavljena Upravni enoti Gornja Radgona, ki je potem odredila, da o njej odloči Oddelek za notranje zadeve iste upravne enote. Ta akt ni bil zahteva v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen. Po svoji vsebini je bil zgolj akt, s katerim se je določila organizacijska enota, ki je morala odločiti o ugotovitvi državljanstva v okviru iste upravne enote. Vrhovno sodišče RS pripominja še, da niti ta akt, ki je povsem notranjeorganizacijske narave, sam po sebi ni v ničemer opredeljeval presečnega dneva za ugotovitev državljanstva. Pobuda, ki jo je dal tožnik, pa sploh ni izpolnjevala predpostavk iz 3. odstavka 63. člena, 54. in 56. člena ZDen in torej ni bila zahteva za ugotovitev državljanstva. Glede na to tudi 38. člen ZDRS ni mogel biti kršen, saj se postopek za ugotovitev državljanstva ni vodil na tožnikovo zahtevo, temveč na zahtevo Upravne enote Novo mesto. Ker ni bilo treh zahtev za ugotovitev državljanstva, jih niti ni bilo mogoče združevati s sklepom, niti kogarkoli obveščati o njih.

Neutemeljeni so tudi očitki prvostopenjskemu sodišču in drugostopenjskemu upravnemu organu, da sta zmotno ali nepopolno ugotovila dejansko stanje in kršila določbe upravnega postopka in upravnega spora. Tožnik je v tožbi opredelil le en tožbeni razlog. Ta je bil, da naj bi tožena stranka odločila o nečem drugem, kot je bilo zahtevano. V izpodbijani odločbi ugotovljeno dejansko stanje pa v tožbi sploh ni bilo izpodbijano. Prvostopenjsko sodišče pa glede na takšne tožbene navedbe ni bilo dolžno po uradni dolžnosti preizkušati dejanskega stanja niti morebitnih kršitev določb upravnega postopka, saj mu takšne dolžnosti ZUS ni nalagal. Ker tega ni storilo posledično, ni v ničemer kršilo določb ZUS. Prvostopenjsko sodišče pa tudi ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, saj to ni bilo izpodbijano. Kolikor očita tožnik prvostopenjskemu sodišču, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, gre poleg tega tudi za nedovoljen revizijski razlog (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Neutemeljen pa je tudi očitek, da je upravni organ v izpodbijani odločbi zmotno ali nepopolno ugotovil dejansko stanje. V revizijskem postopku se preizkuša pravna pravilnost prvostopenjske sodbe (1. odstavek 83. člena ZUS-1) in ne upravne odločbe. Tožena stranka sedaj v revizijskem postopku ne more uveljavljati, da so bile pred upravnim organom kršene določbe o upravnem postopku, ali nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker tega ni storila že prej v tožbi. To velja zlasti še za očitek, da si upravni organ ni priskrbel dodatnih podatkov o A.A. v Republiki Hrvaški.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).