Jedro

Pravnomočno odločena stvar je procesna ovira za ponovno obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot prekrškovni organ.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti Veterinarske uprave Republike Slovenije se zavrže. Zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije se ugodi in se odločba Veterinarske uprave Republike Slovenije, Območni urad Maribor, Izpostava Dravograd z dne 15. 2. 2010 spremeni tako, da se postopek zoper storilca B. O. ustavi.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Radlje ob Dravi je storilcu B. O. z odločbo z dne 28. 12. 2009 zaradi prekrška po tretjem odstavku 45. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 45. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) izrekla globo 800,00 EUR. Odločba je postala pravnomočna 9. 1. 2010. Isti historični dogodek je obravnavala tudi Veterinarska uprava Republike Slovenije (RS), ki je z odločbo z dne 15. 2. 2010 p rekršek kvalificirala po 6. točki prvega odstavka 46. člena ZZZiv in storilcu B. O. izrekla globo v višini 200,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno odločbo Veterinarske uprave RS z dne 15. 2. 2010 vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti. Opozarja na slabo ureditev ZZZiv, ki dvema organoma podeljuje pristojnost za ukrepanje v zvezi z istimi prekrški. Ker je v obravnavani zadevi prišlo do dvojnega kaznovanja za isto kršitev, predlaga ustavitev postopka v zvezi z odločbo Veterinarske uprave RS.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga tudi Veterinarska uprava RS. Opozarja na dvakratno odločanje o istem prekršku.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva RS za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (ZP-1) poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

O zahtevi za varstvo zakonitosti Veterinarske uprave RS

5. Po drugem odstavku 169. člena ZP-1 lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti le državni tožilec, in sicer po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pritožbe zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje. V konkretni zadevi vlaga poleg vrhovnega državnega tožilca zahtevo za varstvo zakonitosti tudi Veterinarska uprava RS kot prekrškovni organ. Ker v skladu s citirano določbo do vložitve tega izrednega pravnega sredstva ni upravičena, je Vrhovno sodišče njeno zahtevo zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

O zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS

6. Po 31. členu Ustave RS ne sme biti nihče ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Drugače kot ZKP, ki to določbo Ustave kot temeljno načelo vsebinsko prevzema v prvem odstavku 10. člena, ZP-1 takšne načelne prepovedi ne vsebuje, ureja pa postopek ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno.

7. Po drugi alineji četrtega odstavka 51. člena ZP-1 prekrškovni organ odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku oziroma vložil obdolžilnega predloga, če je pregon zastaral ali če so podani drugi razlogi, ki izključujejo pregon. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 29/2007 z dne 6. 12. 2007 odločilo, da je pravnomočno odločena stvar tudi v postopku o prekršku procesna ovira za ponovno obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot prekrškovni organ. Postopanje v pravnomočno odločeni zadevi poleg tega predstavlja kršitev materialnih določb zakona po 3. točki 156. člena ZP-1. Ta določba se v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, zato je obravnavano prepoved treba spoštovati tudi v hitrem postopku pred prekrškovnim organom (prim. tudi sodbi VS RS IV 86/2009 z dne 15. 12. 2009 in IV Ips 126/2010 z dne 20. 7. 2010).

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil B. O. z odločbo Policijske postaje Radlje ob Dravi z dne 28. 12. 2009 spoznan za odgovornega zaradi prekrška po tretjem odstavku 45. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 45. člena ZZZiv, ker dne 27. 9. 2009 kot lastnik in skrbnik ni zagotovil fizičnega varstva nevarnega psa.

Izrečena mu je bila globa 800,00 EUR. Odločba je bila storilcu vročena 31. 12. 2009, pravnomočna pa je postala 9. 1. 2010. Isti dogodek je obravnavala tudi Veterinarska uprava RS, ki je z odločbo z dne 15. 2. 2010 prekršek kvalificirala po 6. točki prvega odstavka 46. člena (pravilno 46. a člena) ZZZiv, ker je storilec dne 27. 9. 2009 opustil dolžnost fizičnega varstva svojega psa. S to odločbo je bila izrečena globa v višini 200,00 EUR. Odločba je bila storilcu vročena 25. 2. 2010, pravnomočna pa je postala 8. 3. 2010. Kljub različni pravni kvalifikaciji prekrška ni dvoma, da se o be odločbi nanašata na isti historični dogodek, ko je storilčev pes B. dne 27. 9. 2009 na dvorišču stanovanjske hiše ugriznil v levi del obraza in brado oškodovanko M. K. Vrhovno

sodišče ugotavlja, da je Veterinarska uprava RS z izpodbijano odločbo z dne 15. 2. 2010 posegla v že pravnomočno odločeno zadevo in s tem kršila drugo alinejo četrtega odstavka 51. člena ZP-1 ter 31. člen Ustave RS, s čimer je podana kršitev materialnega zakona iz 3. točke 156. člena ZP-1. 9. Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in odločbo Veterinarske uprave RS z dne 15. 2. 2010 spremenilo tako, da je postopek zoper storilca B. O. v zvezi s to odločbo ustavilo.