Jedro

Dolžnost delodajalca je, da svojim zaposlenim zagotovi varnost pri opravljanju dela in ne da se posamezniki sami oborožujejo, da lahko varno opravljajo svojo službo. Sodni izvršitelj si lahko pri izvajanju svoje dejavnosti pomaga z asistenco policije. Tožnik bi se lahko poslužil milejših tehničnih sredstev za odvrnitev nevarnosti, kot je na primer plinski razpršilec ali električni paralizator, prav tako lahko pri prenosu denarja in vrednejših papirjev spremstvo nudi tudi varnostna služba. Tožnik ni uspel dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tako veliki meri, da je orožje edino in hkrati najprimernejše sredstvo za zavarovanje pred konkretnimi nevarnostmi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik podal vlogo za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja za orožje kategorije B1 in sicer za polavtomatsko pištolo kalibra 9 mm. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik že poseduje tri polavtomatske pištole in repetirno puško z risano cevjo, za kar ima dovoljenje za posest orožja iz športnih razlogov, poseduje pa tudi plinsko pištolo, za katero ima priglasitveni list. Prvostopenjski organ je tudi ugotovil, da pri tožniku ni zadržkov javnega reda in da je zanesljiv. Potrebno pa je bilo ugotoviti, ali ima upravičen razlog za nabavo varnostnega orožja, ki ga natančno določa prva točka prvega odstavka 17. člena Zakona o orožju (v nadaljevanje ZOro-1), ki pravi, da mora posameznik dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik navedel v pisni obrazložitvi glede upravičenega razloga. Tožnik je bil tudi vabljen na zaslišanje, pri čemer prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve zelo natančno povzema, kaj je tožnik povedal na zaslišanju.

2. Prvostopenjski organ je prišel do zaključka, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz četrte točke drugega odstavka 14. člena ZORO-1 ter je odločil, da se njegova vloga zavrne, ker v postopku ni izkazal upravičenega razloga za izdajo orožne listine za varnostno orožje. V postopku izdaje orožne listine za varnostno orožje mora posameznik dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Kdaj je osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, v ZOro-1 ni posebej opredeljeno, zato presoja upravičenosti utemeljenega razloga zavisi od specifičnih okoliščin vsakega posamičnega primera in se je odločitev tudi v tem postopku presojala samostojno glede na predložene dokaze in ugotovitve postopka. Tožnik ni predočil takšnih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. V konkretnem primeru orožje zanj niti ni najprimernejše sredstvo za odvrnitev nevarnosti. Kot navaja tožnik, je zaposlen pri izvršitelju A.A. kot pomočnik sodnega izvršitelja, kjer se srečuje z resnimi grožnjami zoper njegovo zdravje in življenje, prenaša gotovino ter predmete večje vrednosti, kjer obstaja nevarnost odtujitve predmetov z uporabo sile. V postopku dokazovanja tožnik pojasnjuje tudi druge razloge, vse te razloge pa povezuje z opravljanjem svoje službe - pomočnika sodnega izvršitelja. Navaja, da je bil že večkrat žrtev napada dolžnika, da je bil njegov bivši kolega napaden s sekiro, da je pomočnika drugega izvršitelja z vilami zabodla dolžnica in da je v Nemčiji dolžnik ustrelil izvršitelja itd. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je dolžnost delodajalca, da svojim zaposlenim zagotovi varnost pri opravljanju dela in ne da se posamezniki sami oborožujejo, da lahko varno opravljajo svojo službo. Vsak ima pravico, da ravna samozaščitno, kar tožnik že počne, saj pravi, da je iznajdljiv, se ne spušča v konflikte, da je treniral samoobrambo, da se zna braniti, včasih pa pobegne s kraja. Sodni izvršitelj si lahko pri izvajanju svoje dejavnosti pomaga z asistenco policije, ki je zakonsko upravičena. V primerih, ko policija asistenco zavrne, bi se lahko tožnik poslužil milejših tehničnih sredstev za odvrnitev nevarnosti, kot je na primer plinski razpršilec ali električni paralizator. Tožnik ne pove, zakaj bi mu posedovanje varnostne pištole nudilo večjo varnost pri opravljanju svoje službe in ali bi v primeru konflikta nameril orožje v drugo osebo oziroma ga celo uporabil, kar so vsekakor sporna dejanja. Glede prenosa denarja oziroma vrednejših predmetov pa prvostopenjski organ meni, da spremstvo lahko nudi tudi varnostna služba, kar pa je dodatno plačljiva možnost in je v pristojnosti sodnega izvršitelja - delodajalca, ali se bo za tovrstno zavarovanje odločil ali ne. Prenašanje gotovine in vrednejših predmetov ni razlog, da bi posameznik bil upravičen do varnostnega orožja. Glede konkretne ogroženosti tožnika pa prvostopenjski organ ugotavlja, da po podatkih policije tožnik ni zaveden kot oškodovanec ter da drugih dejavnikov in informacij, ki bi kazale na njegovo ogroženost, niso ugotovili. Večina dokazov o ogroženosti, ki jih navaja, se nanaša na druge osebe (pomočniki drugih sodnih izvršiteljev, izvršitelj v Nemčiji). V primeru, ko bi ga lastnik nekega vozila skoraj povozil, je tožnik res bil oškodovanec, vendar mu posedovanje orožja v konkretnem primeru ne bi nudilo nobene dodatne zaščite. Tožnik ni dokazal, da bi bil ogrožen tudi v prostem času, ko je skupaj z družino, in da gre za resne grožnje, na podlagi katerih bi bil upravičen do varnostnega orožja. Zgolj strah, da bi lahko bil napaden, je subjektivna ocena, ki ni izkazana v objektivnem smislu. V Republiki Sloveniji je za zagotavljanje varnosti življenja ljudi in premoženja in vzdrževanja javnega reda in miru pristojna država s svojimi organi kot so policija, državno tožilstvo, sodišče itd. 3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ v svoji obrazložitvi med drugim navaja, da iz tožnikovih pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bile osebe, ki so ga napadle - dolžniki - oborožene, zato tudi tožniku v takšnih situacijah ne bi bilo potrebno braniti se z orožjem.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je konkretno, jasno in nedvoumno dokazal, da je ogrožen, ter da je velika verjetnost, da bo do ogrožanja prihajalo tudi v bodoče. Sicer pa, če se izhaja iz logike, da tožnik ni navedel, kako bi ravnal z varnostnim orožjem, ko ga je lastnik vozila skoraj povozil ter ga zadel v nogo, potem nobena oseba ne more dokazati, da je njena osebna varnost ogrožena. Tožnik je navedel konkretna dejstva, ko je bila njegova varnost ogrožena. Tožnik ne more dokazovati drugega kot preteklih dogodkov, ne more dokazovati dogodkov v prihodnosti. Tožnik posest orožja utemeljuje s tem, da je njegova varnost ogrožena in ne z opravljanjem poklica, ogrožena pa je zaradi opravljanja poklica. V zadnjem času se je varnostna situacija precej poslabšala, zato je tožnik ogrožen vsak dan. Ne more izbirati, ali bo svoje delo opravil ali ne, temveč ga enostavno mora. Predlaga, naj sodišče spremeni drugostopenjsko odločbo tako, da pritožbi ugodi in mu izda dovoljenje za nabavo orožja, podrejeno pa, naj obe odločbi odpravi in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je njena odločitev pravilna in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZOro-1 v 14. členu določa pogoje za izdajo orožne listine posamezniku. Med temi pogoji je med drugim tudi ta, da ima posameznik upravičen razlog za izdajo orožne listine (četrta točka drugega odstavka 14. člena ZORO-1). V prvi alineji prvega odstavka 17. člena ZOro-1 je določeno, da ima posameznik upravičen razlog, če dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Sodišče pritrjuje razlogom, ki so narekovali zavrnilno prvostopenjsko odločbo, in sicer, da tožnik ni uspel dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tako veliki meri, da je orožje edino in hkrati najprimernejše sredstvo za zavarovanje pred konkretnimi nevarnostmi. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi prvostopenjskega organa, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je dolžnost delodajalca, da svojim zaposlenim zagotovi varnost pri opravljanju dela in ne da se posamezniki sami oborožujejo, da lahko varno opravljajo svojo službo, da si lahko sodni izvršitelj pri izvajanju svoje dejavnosti pomaga z asistenco policije, da bi se lahko tožnik poslužil milejših tehničnih sredstev za odvrnitev nevarnosti, kot je na primer plinski razpršilec ali električni paralizator, kot tudi to, da lahko pri prenosu denarja in vrednejših papirjev spremstvo nudi tudi varnostna služba.

8. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik nedvoumno dokazal, da je ogrožen in da je verjetnost, da bo do ogroženja prihajalo tudi v bodoče, sodišče pojasnjuje, da je prvostopenjski organ v zadostni meri obrazložil, da ta ogroženost še vedno ni bila taka, da bi bila uporaba strelnega orožja edino sredstvo za odvračanje nevarnosti, saj je pojasnil, da obstajajo tudi druga sredstva. Razen navedenega se sodišče tudi strinja z drugostopenjskim organom, da tožnik ni izkazal, da bi bila kakšna oseba, ki ga je ogrožala, oborožena. Sodišče tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam, da iz prvostopenjske odločbe izhaja, da nobena oseba ne more dokazati, da je njena osebna varnost ogrožena. Niti prvostopenjski organ niti sodišče ne menita, da tožnik določenih groženj ni bil deležen. Vendar pa te grožnje še vedno tudi po mnenju sodišča niso dosegle tiste intenzitete, da bi bila potrebna posest strelnega orožja, še zlasti če se izhaja iz stališča, da obstajajo tudi druga sredstva za odvračanje konkretne nevarnosti s strani drugih oseb in upoštevajoč - kot je bilo navedeno - tudi to, da do sedaj tožnika še ni nihče ogrožal z orožjem. Res je, da se nevarnosti ne da drugače dokazovati kot s preteklimi dogodki, vendar pa tudi po mnenju sodišča pretekli dogodki niso bili take narave, da bi bilo možno ogrožanje odvrniti izključno s strelnim orožjem. Tudi, če se je v zadnjem času varnostna situacija poslabšala, pa tožnik še vedno ni izkazal, da bi bila uporaba varnostnega orožja edini način za odvračanje nevarnosti.

9. Ker sodišče iz zgoraj navedenih razlogov meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Tožnik je v tej zadevi smiselno predlagal glavno obravnavo s tem, ko je predlagal zaslišanje samega sebe. Sodišče v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave. ZUS-1 daje sodišču izrecno pooblastilo, da lahko v določenih primerih odloči tudi brez glavne obravnave in v tej zadevi gre prav za tak primer. Skladno z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Tožnik je bil zelo podrobno in natančno zaslišan že v upravnem postopku in zato ni potrebe, da bi bilo potrebno še eno zaslišanje pred sodiščem, saj tožnik ni navedel, v čem bi bilo njegovo zaslišanje na sodišču drugačno oziroma v čem bi se njegove navedbe, ki bi jih podal na sodišču, razlikovale od tistih, ki jih je povedal na zaslišanju v upravnem postopku.

K točki II izreka:

10. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.