Jedro

Ker sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka tožnikoma tekom postopka že izplačala določen denarni znesek na račun nepremoženjske škode in na račun pravdnih stroškov, pa tega ni upoštevalo pri svoji odločitvi in take ugotovitve tudi ni bilo v razlogih sodbe, je bilo treba sodbo razveljaviti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ker sodba tudi ni imela razlogov o odločilnih dejstvih, tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugoditvenem delu in v odločitvi o pravdnih stroških razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 3,900,00 SIT, tožnici pa znesek 701.296,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.9.1998 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da mora povrniti tožeči stranki tudi 781.680,00 SIT pravdnih stroškov. Tožnikoma prisojeni zneski predstavljajo odškodnino za škodo, ki jima je nastala v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke.

Proti ugoditvenemu delu sodbe se je pritožila tožena stranka.

Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvostopenjskemu sodišču očita, da pri svoji odločitvi ni upoštevalo njenih izplačil za nepremoženjsko škodo v znesku 1,439.550,00 SIT in znesek 300.000,00 SIT za pravdne stroške. To nesporno ugotovljeno izplačilo bi moralo upoštevati v revalorizirani vrednosti na dan 21.9.1998, pa tega ni storilo, kljub temu da se je tožena stranka izjavila o tem kakšen delež tega izplačila odpade na tožnika in kakšen na tožnico. Tudi del že plačanih stroškov 300.000,00 SIT bi moralo upoštevati v valorizirani vrednosti, pa tudi to ni bilo storjeno. Sodišču prve stopnje očita tudi, da je zmotno ugotovilo zavarovalno vsoto in zato ni upoštevalo, da je bila zavarovalna vsota v celoti izčrpana z zadnjim izplačilom tožnikoma dne 21.6.1995. Ugotovilo je le obseg škode D. G., ni pa ocenilo do kakšne odškodnine bi bila upravičena po posameznih odškodninskih nasovih in tudi ne za popoškodbeno invalidnost. Zmotna pa je tudi ugotovitev, da je tožena stranka izplačala D. G. celotno odškodnino. Ta je s sklenjeno poravnavo dobila le delno odškodnino.

Sodišče ni preizkušalo sorazmernosti izplačane odškodnine D. G. glede na ostale oškodovance. Tožena stranka nasprotuje tudi previsoko odmerjeni odškodnini za oba tožnika glede na izvedeniško mnenje in njune poškodbe. Meni, da tožnici odškodnina zaradi skaženosti ne gre.

Odškodnina tožniku za telesne bolečine in zmanjšanje življenjskih aktivnosti bi bila primerna v znesku 800.000,00 SIT in 2,000.000,00 SIT, kar je bilo prisojenega več pa je neutemeljeno, zlasti glede na poškodbe in odškodnino D. G. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodibjano sodbo sodišča prve stopnje v ugoditvenem delu spremeni in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in na novo odmeri stroške ter jih naloži v plačilo tožnikoma, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zaznamuje pa tudi stroške pritožbenega postopka.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Navaja, da že izplačani zneski tožnikoma s strani tožene stranke res niso bili upoštevani v izreku sodbe, ker se tožena stranka ni izjavila, koliko je izplačala tožnici in koliko tožniku, zato je sodišče to prepustilo obračunu med strankama samima in samo odmerilo višino upravičene odškodnine. Sicer pa soglaša, da se 21.6.1995 nakazani zneski valorizirajo na dan sojenja, kot to pravilno izračunava tožena stranka. S prisojeno odškodnino ni bilo kršeno ustavno načelo enakosti, ker glede na zavarovalno vsoto, ki je še na razpolago, še vedno lahko prizadeti zahtevajo odškodnino. Od zavarovalne vsote pa ni mogoče odštevati tistega, kar je bilo plačano na podlagi pogodbenega kasko zavarovanja za uničen osebni avtomobil. Tožena stranka je tudi prezrla, da je poleg zavarovalne vsote iz jamstvenega zavarovanja na razpolago še zavarovalna vsota iz tožničinega kasko zavarovanja pri isti zavarovalnici, le pri drugi območni enoti. Predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne, njej pa prizna stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen uveljavljani razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka zatrjuje, da je tožnikoma 21.9.1998 izplačala 1,439.550,00 SIT iz naslova odškodnine za negmotno škodo in 300.000,00 SIT za pravdne stroške. Tega pa v razlogih sodbe ni, čeprav je bilo med pravdnima strankama nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka dne 21.6.1995 nakazala tožnikoma 1,439.550,00 SIT za nepremoženjsko škodo in 300.000,00 SIT za pravdne stroške ter da je bilo od tega nakazano za tožnika 75 %, in za tožnico 25 % omenjenih zneskov, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21.9.1998 na list. št. 177 in 178. To pa so odločilne okoliščine, ki pa jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, ker sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih. Ker je sodišče prve stopnje tožnikoma priznalo celotno odškodnino, ne da bi upoštevalo že plačani del, pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Vse to narekuje razveljavitev izpodbijanega ugoditvenega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, da o njej znova odloči. Tožeča stranka je sicer v odgovoru na pritožbo navajala, da soglaša, da se dne 21.6.1995 nakazani zneski valorizirajo na dan sojenja, kot to pravilno zahteva tožena stranka, vendar pa pritožbeno sodišče sodbe v izpodbijanem delu ni moglo spremeniti, ker niso izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe po 373. čl. ZPP.

Ker je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugoditvenem delu razveljavljena, pritožbeno sodišče ne bo posebej odgovarjalo na druge pritožbene ugovore, ki jih uveljavlja tožena stranka in ki se tičejo okoliščin, ki bi jih bilo potrebno upoštevati, če bi zavarovalna vsota ne zadostovala za pokritje tožbenih zahtevkov tožeče stranke.

Ker pa v konkretnem primeru ne gre za takšen obseg škod, ki bi jih ne bilo mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, ki v ničemer ni izjemen in tudi ni šlo za nastanek katastrofalne škode, ki bi presegala razumno visoko zavarovalno vsoto, pa je soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da zavarovalna vsota ob ustrezni revalorizaciji mora zadostovati za pokritje nastale škode, o kateri bo sodišče prve stopnje moralo odločati znova ob upoštevanju določb Zakona o obligacijskih razmerjih in veljavno sodno prakso.

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo, ima pa podlago v določbi 166. čl. ZPP.