Jedro

Tožnica zahtevano razliko v plači utemeljuje s tem, da ji plačilo plače za delovno mesto višje zdravnice specialistke pripada že od 19. 10. 2017 dalje, ko je njena predstojnica podala predlog za razvrstitev tožnice na to delovno mesto. To stališče tožnice, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, je zmotno.

V drugem odstavku 3. člena Aneksa, ki se je pričel uporabljati 1. 10. 2017, je določeno, da se na delovna mesta višjih zdravnikov specialistov lahko razporedijo zdravniki specialisti, ki izpolnjujejo pogoj najmanj 12 let delovnih izkušenj po opravljenem strokovnem izpitu, dosegajo standarde in normative dela zdravnika, izkazati pa morajo tudi pogoje iz tretjega odstavka citiranega člena. V skladu s četrtim odstavkom predlog za zasedbo delovnega mesta poda neposredni vodja in preveri izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta, pri čemer mora biti izpolnjevanje pogojev izkazano in dokumentirano; soglasje k razporeditvi poda strokovni kolegij oziroma strokovni vodja; o razporeditvi se ponudi nova pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da pri napredovanju na delovno mesto višji zdravnik specialist ne gre za avtomatizem, temveč je treba izvesti predpisani postopek. Čeprav je tožničina predstojnica podala predlog za zasedbo delovnega mesta 19. 10. 2017, citirani Aneks ne daje podlage za to, da bi se že od tega dne dalje tožnici priznala plača višje zdravnice specialistke. Takšnega stališča ne utemeljuje niti Razlaga, na katero se sklicuje pritožba; Razlaga izrecno poudarja, da je treba izpeljati postopek ugotavljanja pogojev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je imela tožnica pravico do uvrstitve v 57. plačni razred od 19. 10. 2017 dalje in da ji je za čas od tega dne do 20. 4. 2018 toženec dolžan plačati mesečne razlike v plači v zneskih, ki so konkretizirani v I. točki izreka prvostopenjske sodbe, s pripadajočimi obrestmi. Odločilo je, da tožnica krije sama svoje stroške postopka, tožencu pa je dolžna povrniti odmerjene stroške (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da bi jo toženec moral razporediti na delovno mesto višje zdravnice specialistke 19. 10. 2017, ko je predstojnica ugotovila, da tožnica izpolnjuje za to pogoje. Finančni razlogi niso bili veljaven razlog za počasno dinamiko razvrščanja zdravnikov. Obljuba direktorja o poračunu za nazaj je bila zavajanje, da tožnica in zdravniki, ki so bili v enakem položaju kot ona, ne bi pritiskali na pospešitev postopkov ugotavljanja pogojev. Po Razlagi Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 61/2017; v nadaljevanju: Razlaga) je treba vsakega zdravnika, ki izpolnjuje pogoje, razvrstiti na delovno mesto višjega zdravnika specialista. Ker Aneks k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 16/2017; v nadaljevanju: Aneks) in Razlaga ne določata roka za to razporeditev, je glede vprašanja, ali se je toženec z zavlačevanjem postopka lahko izognil plačilu poračuna za nazaj, treba uporabiti splošno pravilo o pogoju iz četrtega odstavka 59. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 93/2001 in nadaljnji) oziroma o roku iz 63. člena OZ. Tožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, o odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica ni konkretizirala, katero bistveno kršitev določb postopka uveljavlja. Očita le izostanek trditvene podlage za ugotovitev sodišča, da je toženec moral preveriti 120 vlog zdravnikov za razporeditev na delovno mesto višjega zdravnika specialista. S tem smiselno uveljavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki pa po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Izpoved priče A.A. o navedenem številu vlog predstavlja le konkretizacijo trditve toženca, da je vse zdravnike, ki so izpolnjevali pogoje, razporedil na delovno mesto višji zdravnik specialist. 7. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da sta stranki 28. 9. 2017 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnica specialistka, 16. 4. 2018 pa za delovno mesto višja zdravnica specialistka. Tožnica zahtevano razliko v plači utemeljuje s tem, da ji plačilo plače za delovno mesto višje zdravnice specialistke pripada že od 19. 10. 2017 dalje, ko je njena predstojnica podala predlog za razvrstitev tožnice na to delovno mesto. To stališče tožnice, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, je zmotno.

8. V drugem odstavku 3. člena Aneksa, ki se je pričel uporabljati 1. 10. 2017, je določeno, da se na delovna mesta višjih zdravnikov specialistov lahko razporedijo zdravniki specialisti, ki izpolnjujejo pogoj najmanj 12 let delovnih izkušenj po opravljenem strokovnem izpitu, dosegajo standarde in normative dela zdravnika, izkazati pa morajo tudi pogoje iz tretjega odstavka citiranega člena. V skladu s četrtim odstavkom predlog za zasedbo delovnega mesta poda neposredni vodja in preveri izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta, pri čemer mora biti izpolnjevanje pogojev izkazano in dokumentirano; soglasje k razporeditvi poda strokovni kolegij oziroma strokovni vodja; o razporeditvi se ponudi nova pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da pri napredovanju na delovno mesto višji zdravnik specialist ne gre za avtomatizem, temveč je treba izvesti predpisani postopek. Čeprav je tožničina predstojnica podala predlog za zasedbo delovnega mesta 19. 10. 2017, citirani Aneks ne daje podlage za to, da bi se že od tega dne dalje tožnici priznala plača višje zdravnice specialistke. Takšnega stališča ne utemeljuje niti Razlaga, na katero se sklicuje pritožba; Razlaga izrecno poudarja, da je treba izpeljati postopek ugotavljanja pogojev.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o tem, kako je po 19. 10. 2017 potekal postopek preverjanja, ali tožnica izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta višje zdravnice specialistke (vključno z razlogi o dopolnjevanju vloge) in pridobivanja soglasij, ter teh razlogov po nepotrebnem ne ponavlja. Po pridobljenih soglasjih sta stranki 16. 4. 2018 sklenili pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, z veljavnostjo od 20. 4. 2018 dalje. Upoštevajoč pogodbeni princip, ki velja za sklepanje delovnih razmerij (prvi odstavek 11. člena in 31. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), tožnici od 20. 4. 2018 dalje pripada plačilo za delo višje zdravnice specialistke, tj. uvrstitev v 57. plačni razred. Na to stališče ne more vplivati okoliščina, da je tožnica pogoje za to delovno mesto že ob podaji predloga 19. 10. 2017 izpolnjevala. Razumljivo je, da se predlog poda za osebo, za katero se predvideva, da pogoje izpolnjuje. Noben predpis pa ni določal, da delavcu pripada plača višjega zdravnika specialista že od dneva podaje predloga za razporeditev na to delovno mesto.

10. Kot pravilno navaja tudi pritožba, ni bil nikjer predpisan rok, v katerem mora toženec razporediti zdravnika na delovno mesto višji zdravnik specialist. S sklicevanjem na neutemeljeno zavlačevanje tega postopka oziroma, da je bil razlog za dolgotrajnost postopka dejansko finančne narave, tožnica zato ne more uspeti z zahtevo za plačilo razlike v plači. Navaja, da bi bilo treba uporabiti določbo četrtega odstavka 59. člena OZ, na podlagi katere se šteje, da je pogoj uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja prepreči stranka, v katere breme je bil določen, oziroma da ni uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju s tem načelom povzroči stranka, v katere korist je bil določen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta določba velja za primer, ko sta stranki sklenili pogodbo pod pogojem, kar pa za obravnavani spor ne velja. Neutemeljeno je tudi zavzemanje za uporabo 63. člena OZ, po katerem se tedaj, ko se učinek pogodbe začenja od določenega časa, smiselno uporabljajo pravila o odložnem pogoju, kadar pa pogodba neha veljati po izteku določenega roka, se smiselno uporabljajo pravila o razveznem pogoju. Okoliščine tega spora v ničemer ne nudijo podlage za uporabo te določbe.

11. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na obljubo direktorja o poračunu za nazaj, ki naj bi se izkazala za zavajanje. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, takšna obljuba, tudi če bi bila res dana, ne predstavlja temelja za ugoditev tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi toženec s tem, ko bi poračunal razliko v plači za nazaj (od dneva, ko je bil za tožnico podan predlog za razporeditev na višje delovno mesto), kršil tretji odstavek 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), saj na podlagi te določbe delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Kot je bilo namreč že obrazloženo, v zakonodaji ni bilo pravne podlage za to, da se pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za višjo zdravnico specialistko tožnici izplača plača za to delovno mesto.

12. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za uvrstitev tožnice v 57. plačni razred od 19. 10. 2017 dalje in za plačilo razlike v plači od tega dne do 20. 4. 2018. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Toženec krije sam stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).