Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zakonita. Tožena stranka je kriterij usposobljenosti in odnos do dela uporabila enako za vse primerljive delavce (delavce na istem delovnem mestu). Ker je tožnik po tem kriteriju dosegel najnižje število točk, ga je utemeljeno izbrala za presežnega delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2009 nezakonita (točka 1), da je tožniku delovno razmerje dne 15. 6. 2009 nezakonito prenehalo in mu še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto upravljalec stroja II in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati delovno dobo ter mu obračunati in izplačati pripadajočo plačo za delovno mesto upravljalec stroja II skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega neto zneska plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter obračunati in poravnati vse prispevke in odvesti vse ustrezne davščine od bruto plače. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka 2).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je v ponovljenem postopku dovolilo in uporabilo dokaze in sicer seznam primerljivih delavcev na dan 26. 1. 2009 in usposobljenost na delovnem mestu upravljalec strojev II (B15), izpis matrike za tožnika (B16), poročilo o opravljenem razgovoru (B17), računalniški izpisek za obdobje od 3. 1. 2007 do 31. 1. 2007 in od 3. 1. 2008 do 31. 1. 2008 (B18 in B19), s katerimi je tožena stranka razpolagala že dne 26. 1. 2009, na te listine pa se ni sklicevala niti v sami izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti se nanje ni sklicevala v prvem postopku in jih tudi ni predložila na prvem naroku za glavno obravnavo, ampak šele na zadnjem naroku. S tem je ravnala v nasprotju z določilom 286. člena ZPP in s tem hkrati tudi v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZPP. Šele na zadnjem naroku je bil tožnik seznanjen s temi listinami, medtem ko sindikati z listinami sploh niso bili seznanjeni. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. S sodbo je namreč ugotovilo, da je bil tožnik v zadnjih dveh letih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi usposobljen le za delo na klasični HS60, ter da je bil delno usposobljen na stroju klasični avtomat 2,4 gnezdni in popolnoma prezrlo tožnikovo izjavo, da je delal tudi na drugih strojih. Sodišče trditev strank sploh ni preizkusilo, tožena stranka pa ni predložila dokazil o primerjalnih delavcih in tudi ne pojasnila metodologije, s katero so določali število točk na posameznem orodju, prav tako pa tudi ne, na kakšen način so se prenašali podatki iz matrik v seznam. Ker je bil tožnik usposobljen tudi za delo na drugih strojih, kar je tudi navajal, je prepričan, da kriterij usposobljenosti ni bil pravilno uporabljen, predvsem pa tožena stranka ni predložila dokazil, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da je bil ta kriterij pri vseh delavcih enakopravno uporabljen. Ker sodišče dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, je tako to ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je ravnala nezakonito tudi zato, ker ni upoštevala določila 2. odstavka 96. člena ZDR, po katerem je dolžan delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev, izdelati program reševanja presežnih delavcev. Direktor je namreč sprejel sklep, iz katerega izhaja, da bi tožena stranka za predviden obseg proizvodnje potrebovala v proizvodni enoti Flex le 271 delavcev in glede na to, da je tožniku znano, da je tožena stranka zaposlovala približno 700 delavcev, bi jih bilo nepotrebnih celo več kot 400 in da bo pri toženi stranki v obdobju 30 dni postalo nepotrebno delo 24 delavcev. Tožena stranka kljub temu, da bi bila po 2. odstavku 96. člena ZDR program presežnih delavcev dolžna pripraviti, saj je odpovedala pogodbo o zaposlitvi več kot 20 delavcem v 30 dneh, tega ni storila. Tožniku ni poznano dejstvo, kako je med vsemi delavci, ki so zaposleni na istem delovnem mestu kot tožnik, lahko v času od 28. 1. 2009, ko je tožnik prejel nameravano odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej le v dveh dneh ugotovila in utemeljila resen in utemeljen razlog odpovedi prav tožniku in v dveh dneh poskušala najti primerno zaposlitev zanj. Po tožnikovem prepričanju je tožena stranka tako ravnala zato, da bi se izognila spoštovanju prepovedi 1. odstavka 3. člena Zakona o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa in čeprav je sodišče zaključilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila izdana iz diskriminatornih razlogov, je tožnik prepričan, da je bil razlog odpovedi tudi dejstvo, da je bil tožnik član sindikata K. in to, da ni želel podpisati aneksa k pogodbi o zaposlitvi zaradi skrajšanega delovnega časa. Sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do izpovedi direktorja tožene stranke, da so nočno izmeno ukinili 1. 2. 2009, a so jo 9. 2. 2009 znova uvedli, prav tako pa tudi ni upoštevalo zahteve pritožbenega sodišča, da preizkusi poslovne izkaze oziroma podatke v tabeli z dne 12. 1. 2009, ki so podlaga k obvestilu z dne 15. 1. 2009. Glede na navedeno v pritožbi in v dosedanjem postopku tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti ni storilo v pritožbi tožeče stranke zatrjevanih kršitev, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo že drugič. Prvič je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo s sodbo opr. št. Pd 58/2009 z dne 10. 9. 2009, saj je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje presplošno ugotovilo, da poslovni razlog pri toženi stranki ni obstajal. Sodišču prve stopnje je naložilo, da mora v novem sojenju ugotoviti, ali je obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku, kar pomeni, da mora sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in ugotoviti tudi tožnikovo usposobljenost za drugo delo. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi in postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpeljala skladno z zakonom. Ugotovilo je, da je zaradi upada naročil prišlo posledično do zmanjšanja proizvodnje v enotah Konfekcionaža in Flex ter skladišču gotovih izdelkov, kar izhaja iz sklepa direktorja tožene stranke z dne 26. 1. 2009. Šele tega dne so ugotovili, da situacije ne bodo mogli uspešno izpeljati s skrajšanjem delovnega tedna in je bilo potrebno zmanjšati proizvodnjo, zaradi česar so štirim delavcem na delovnem mestu upravljalec stroja I, dvema delavcema na delovnem mestu upravljalec peči, petim delavcem na delovnem mestu upravljalec stroja II, dvema delavcema na delovnem mestu razlagalec in enemu delavcu na delovnem mestu skladiščni manipulant odpovedali pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji za isto delovno mesto za poln delovni čas, nepotrebno pa je postalo delo enega delavca na delovnem mestu upravljalec stroja I, petim delavcem na delovnem mestu upravljalec stroja II in štirim delavcem na delovnem mestu razlagalec. Pred tem je tožena stranka preverila, ali bi bilo možno te delavce pod spremenjenimi pogoji zaposliti na drugih delih, vendar zaradi bistveno zmanjšanih naročil to ni bilo mogoče. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je v ponovljenem postopku uporabilo dokaze, s katerimi je bila tožena stranka prekludirana. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2010, je tožena stranka predložila seznam primerljivih delavcev na dan 26. 1. 2009 in usposobljenost na delovnem mestu upravljalec stroja II (B15), matriko veščin (B16), poročilo o opravljenem letnem razgovoru (B17) in računalniške izpiske (B18 in B19) na tem naroku. Tožeča stranka se je s temi listini na naroku seznanila, saj je na njeno prošnjo sodišče prve stopnje narok v ta namen prekinilo, po prekinitvi pa je v zvezi s preloženimi listinami predlagala, da se dodatno zasliši tožnik, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo. Tako je sodišče prve stopnje te dokaze izvedlo z njenim soglasjem. V tem primeru ne gre za nedovoljeno razpolaganje tožene stranke, zato je sklicevanje tožeče stranke na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki 2. odstavka 339. člena ZPP povsem neutemeljeno. Poleg tega pa bi tožeča stranka skladno z določilom 286.b člena ZPP morala kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, torej na naroku za glavno obravnavo, saj se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, v sodbi pa so tudi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje ni prezrlo izjave tožnika, da je delal tudi na drugih strojih, kot mu to neutemeljeno očita pritožba. Iz izpovedi priče M.K. izhaja, da se je vsak dan dela beležilo, na katerih strojih je tožnik delal. Iz računalniških izpiskov (prilogi B18 in B19) izhaja, da je tožnik v zadnjih dveh letih večino časa delal na klasičnem HS60-HS400, ki je označen s 60 ali 150 in delno na klasičnem avtomatu 2,4 gnezdni. Iz računalniških izpisov ne izhaja, da bi tožnik delal tudi na drugih strojih, kar potrjuje tudi izpoved priče. Tožena stranka je kriterija usposobljenost in odnos do dela uporabila enako za vse primerljive delavce in sicer delavce na delovnem mestu upravljalec stroja II (B15). Tožnik je po kriteriju usposobljenost prejel 30 točk (20 za stroj klasični HS60-HS400 in 10 za stroj klasični avtomat 2, 4 gnezdni), kar je najnižje število točk od delavcev na delovnem mestu upravljalec stroja II, ki niso varovana kategorija delavcev. Kriterija sta bila v naprej dogovorjena in uporabljena za vse delavce enako. Uporaba dogovorjenih kriterijev pa ni v nasprotju z določili ZDR in tudi ne z določili Kolektivne pogodbe družbe C. d.d., ki ima sicer kriterije opredeljene v 15. in 16. členu, vendar pa le-teh tožena stranka ni uporabila.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer navaja, da bi tožena stranka skladno z 2. odstavkom 96. člena ZDR morala izdelati program presežnih delavcev. Pri toženi stranki je postalo nepotrebno delo 24 delavcev v obdobju 30 dni. Tako ji po 1. odstavku 96. člena ZDR ni bilo potrebno izdelati programa presežnih delavcev. Določilo 2. odstavka tega člena se uporabi v primeru nadaljnjih odpuščanj delavcev v obdobju treh mesecev in je varovalka, da ne bi delodajalci izrabljali inštituta iz 1. odstavka tega člena in v obdobju tridesetih dni odpustili delavce v skladu s tem določilom, potem pa bi z odpuščanjem še nadaljevali, vendar ne bi nikoli presegli mesečnega limita iz prvega odstavka. Ker je tožena stranka 24 delavcev odpustila naenkrat, potem pa z odpuščanjem v treh mesecih ni nadaljevala, saj iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja drugače, določbe 2. odstavka 96. člena ZDR ni bila dolžna uporabiti. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj zapis v sklepu direktorja z dne 26. 1. 2009, da bi tožena stranka v enoti Flex potrebovala le 271 delavcev, ne pomeni, da bo v roku treh mesecev odpovedala pogodbe o zaposlitvi cca 400 delavcem od 700, ki so pri toženi stranki zaposleni.

Pravilna je tudi ugotovitev, da glede na pravilno izveden postopek določanja delavcev, ki so jim bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi, toženi stranki ni mogoče očitati kršitve prepovedi diskriminacije, saj so bili kriteriji uporabljeni objektivno in tako tudi članstvo v sindikatu ni vplivalo na odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Utemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni mogla tožnika zaposlitvi na drugem delovnem mestu, saj iz dokaznega postopka izhaja, da tožena stranka ni imela potrebe za delo na kakršnemkoli drugem delovnem mestu. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da se je tožena stranka s tem hotela izogniti obveznosti iz 1. dostavka 3. člena Zakona o subvencioniranju delovnega časa (Ur. l. RS, št. 5/2009 in nadalj.), saj iz dokaznega postopka izhaja, da je prišlo v januarju 2009 do občutnega znižanja prometa, kar se je nadaljevalo tudi v naslednjih mesecih.

Sodišče prve stopnje se sicer res ni izrecno opredelilo do izpovedi direktorja tožene stranke, da so nočno izmeno ukinili s 1. 2. 2009, a so jo znova uvedli 9. 2. 2009, vendar to na pravilno odločitev v tej zadevi nima vpliva, saj iz ugotovitev inšpektorja (zapisnik o inšpekcijskem nadzoru z dne 10. 2. 2009 – B12) izhaja, da se je delo v nočni izmeni dne 9. 2. 2009 v PE Flex organiziralo zaradi zagotavljanja dobavnih rokov, ki jih delavci na nizko produktivnih strojih niso mogli zagotoviti, v nočni izmeni pa so organizirali dva od petih robotov.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona, sama krije svoje pritožbene stroške.