Jedro

Toženec ni odškodninsko odgovoren za škodo, ki je nastala zaradi neopravljenega dela na delovišču, saj je tožečo stranko pravočasno obvestil, da bo morala zaradi odsotnosti enega izmed zaposlenih zagotoviti nadomestnega šoferja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.643.168,09 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2005 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo in da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 512.797,50 SIT od 22.03.2006 dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je zaključilo, da toženec ni ravnal nedopustno in v posledici tega obstoja vseh elementov civilnega delikta ni presojalo. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj je sodišče dokazno oceno gradilo na izpovedi toženca in priče M.K., povsem pa je zanemarilo izpoved priče U.S., pri čemer sodišče ni imelo razloga, da tej priči ne bi verjelo. Izpovedi te priče glede okoliščine, ali je toženec zahteval novega šoferja oziroma poskrbel za ustrezno zamenjavo, če je vedel, da M.K. od 8.3.2003 dalje ne bo več vozil na mejni prehod ..., so bile nasprotujoče. Tožeča stranka je predlagala poleg zaslišanja U.S. še zaslišanje priče J.G., vendar je sodišče ta dokazni predlog kot nepotrebnega zavrnilo. Ravno zaradi nasprotij pa bi sodišče moralo ta dokaz izvesti. Sodišču bi se moral porajati dvom v resnično in verodostojnost izpovedi toženca in priče M.K., saj sta bila slednja več kot 15 let sodelavca, in sicer v odnosu nadrejenosti in podrejenosti, vendar glede na dolgoletno skupno delo priča K. ne bi izpovedala v škodo toženca. To je mogoče zaključiti tudi iz tistega dela izpovedbe toženca in priče, ko sta zatrjevala, da tožena stranka K. in priznala in izplačala priglašenih ur oziroma nadur, je pa bilo iz listin razvidno, da si je priča K. ure priglašal napačno oziroma v obsegu, ki jih ni opravil, zato je tožena stranka upravičeno zavrnila del njegovega zahtevka za priznanje nadur. Priča S. je pojasnil, da ur, ko se delavec vozi na delo, ni mogoče šteti kot nadur, torej ur preko polnega delovnega časa. Razlaga sodišča, da je tožeča stranka sama s svojimi dejanji povzročila nezadovoljstvo na strani K., ker mu ni priznala plačila za opravljanje nadur, je zmotna. Priča S. je prepričljivo pojasnil, da kot tožencu nadrejeni v petek 5.3.2004 ni razpolagal z informacijo, da v ponedeljek 8.3.2004 na delo ne bo šoferja in delavcev. Sklicevanje sodišča na to, da je toženec dne 6.3.2004 po faxu zahteval novega šoferja, s čemer naj bi izpolnil delovno obveznosti, je zmotno, saj je splošno znano, da sobota ni delovni dan pri toženi stranki. Ravno zato, ker toženec ni izpolnil svojih delovnih obveznosti, s tem ko je v primeru odsotnosti svojih podrejenih dolžan zagotoviti njihovo nadomestilo, je prišlo do situacije, ko na delu od 8.3.2004 dalje ni bilo ekipe za delo na mejnem prehodu ... in je tožeča stranka morala zagotoviti delovno silo od drugod, kar je končno manifestiralo v nastanku stroškov, ki jih je opredeliti kot škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih očita pritožba.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe navedbe pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je poklonilo vero izpovedi tožnika in priče M.K. in zanemarilo izpoved priče U.S. ter ker ni zaslišalo predlagane priče J.G.. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je delavec M.K., ki je do spornega časa vozil na delovišče v ... tudi ostale delavce s službenim kombijem, zaradi nesporazuma s tožečo stranko zaradi nepriznavanja nadur, odklonil, da bi še nadalje opravljal to delo. To se je dogodilo v petek dne 5.3.2004, o čemer je toženec obvestil svojega nadrejenega U.S., da bo tožena stranka zagotovila nadomestnega šoferja za ponedeljek 8.3.2004. Ker ni prejel nobenega odgovora s strani S. in G., je v soboto 6.3.2004 v pisani podal pisni zahtevek, da se do nadaljnjega zagotovi novega šoferja. Toženec je imel v času od 8.3.2004 do 12.3.2004 odobren dopust s strani nadrejenih S. in G.. Toženca je nadomeščal nadrejeni S.. Zaradi slabega počutja je K. prosil toženca, ki mu je bil nadrejen in pooblaščen za odobritev letnega dopusta, da odide z 8.3.2004 na letni dopust, pri čemer ga je zadolžil, da v ponedeljek 8.3.2004 pride v službo in preda orodje in delavce novemu šoferju. O odobritvi koriščenja letnega dopusta K. je seznanil tudi U.S.. K. se po koriščenju dopusta na delo ni več vrnil, ampak je nastopil bolniški stalež in bil nato v bolniškem staležu vse do invalidske upokojitve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil U.S. obveščen 5.3.2004, da M.K. 8.3.2004 ne bo več vozil službenega kombija in delavcev na gradbišče v ... ter da je potrebno zagotoviti novega voznika. To izhaja tudi iz izpovedi zaslišanega U.S., saj je le-ta izpovedal, da K. ne bo več vozil kombija, s katerim je razvažal na delovišče delavce, v kolikor mu ne bodo priznane nadure. To, da je priča S. sam smatral, da bo K. prišel v ponedeljek na delo v svojo ekipo na gradbišče, ker je korektno zaključil razgovor s tožencem pa ne more pomeniti, da ni bil seznanjen s tem, da K. ne bo več vozil kombija na gradbišče. Izpovedal je tudi, da je toženec dne 6.3.2004 napisal potrebo po šoferju za 8.3.2004 do 31.3.2004. Torej je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka seznanjena s tem, da 8.3.2004 potrebuje novega šoferja za vožnjo na gradbišče v .... Ker je bil 8.3.2004 toženec na letnem dopustu in ga je tega dne nadomeščal U.S., je bil le-ta tudi dolžan zagotoviti prevoz delavcev na delo od 8.3.2004 dalje. Dejstvo, da je bila 6.3.2004 sobota, lahko pomeni le-to, da je bila tožena stranka prav gotovo najkasneje 8.3.2004 seznanjena s tem, da K. ne bo opravljal več prevozov in da mora zagotoviti drugega voznika. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je povzročila izpad na delovišču ..., ker ni zagotovila nadomestnega šoferja za delavce od 8.3.2004 dalje, zaradi česar naj bi tožeči stranki nastala škoda v višini 7.643.168,09 SIT. V ravnanju toženca namreč ni zaslediti nedopustnega ravnanja, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Nasprotno, toženec je potem, ko ni dobil ustnega odziva od nadrejenih, še celo pisno obvestil toženo stranko, da K. 8.3.2004 ne bo opravljal prevozov delavcev in da naj zato tožeča stranka zagotovi drugega voznika za čas od 8.3.2004 do 31.3.2004. Zakaj tožena stranka v Ljubljano ni poslala nadomestnega šoferja, da bi pripeljal delavce na gradbišče, zaradi česar naj bi ji nastala zatrjevana škoda, je stvar tožeče stranke, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da se je kombi z vsem orodjem nahajal v Ljubljani in da so delavci prišli na zborno mesto, vendar ni bilo šoferja, ki jih pripeljal na delovišče. Za to okoliščino pa ni odgovoren toženec, temveč tožeča stranka.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče J.G., saj ta ni bil prisoten pri razgovoru med tožencem in pričo S. in tako njegovo zaslišanje v zvezi z razjasnitvijo zadeve v zvezi z obveščanjem o tem, da K. dne 8.3.2004 ne bo več vozil kombija, ne bi ničesar pripomoglo. Zaslišanje navedene priče v zvezi z gospodarsko škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki pa ni bilo potrebno iz razloga, ker je sodišče prve stopnje odločilo, da temelj odškodninske odgovornosti ni podan.

Glede na vse navedeno je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da bi toženec nedopustno ravnal in zato tudi ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.