Jedro

Tožnik je škodo opredelil s tem, ko je navedel, da „niso bile strokovno ustrezno ugotovljene kakršne koli vedenjske ali osebnostne motnje, da bi potreboval posebej prilagojen program za mladostnike v za to specializiranem zavodu“, da bi sprememba osnovne šole na tožnika lahko negativno vplivala, saj bi ga iztrgala iz njegovega okolja, kjer ima prijatelje, in ki ga je vajen, „saj bi se počutil nezaželenega in ponižanega ter obstaja verjetnost, da bi zaradi prešolanja v navedeni zavod tožnik imel trajne psihološke posledice“; boji se tudi „stigmatizacije“ zaradi zavoda, za katerega je „razširjeno splošno mnenje, ki je precej negativno, namreč da je zavod namenjen problematičnim mladoletnikom, ki jim niso tuja tudi hujša kazniva dejanja“. Verjetnost, da bi tožniku nastala škoda, kot jo je subjektivno opisal, je tako v zadostni meri podana in jo je z izdajo začasne odredbe mogoče preprečiti.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe št. 375/2011 z dne 25. 5. 2011 se ugodi tako, da se do izdaje pravnomočne odločbe zadrži izvrševanje izpodbijane odločbe.

Zahteva za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja, tako da bi se A.A. z dnem 1. 9. 2011 do pravnomočne odločitve o tožbi tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo prešolal v 8. razred Osnovne šole B., se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski organ na podlagi 60.a člena in v skladu s 54. členom Zakona o osnovni šoli – ZOsn (Uradni list RS, št. 81/06 – UPB3, 102/07 in 107/2010) ter po pridobljenem stališču Centra za socialno delo, soglasja šole, v katero se učenec prešola, to je Mladinski dom C. in po predhodni izjasnitvi matere Č.Č., izdal odločbo o prešolanju učenca na drugo šolo in sicer se učenec A.A., ki obiskuje 7.D razred Osnovne šole D., z dnem dokončnosti te odločbe prešola v 8. razred Mladinskega doma C. s 1. 9. 2011. V izreku odločbe je tudi navedeno, da se učenec prešola brez soglasja staršev. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je ravnatelj predhodno ugotovil: - da je bil učencu dne 20. aprila 2011 izrečen tretji vzgojni opomin v istem šolskem letu 2010/2011, učenec pa kljub izvajanju individualiziranega vzgojnega načrta onemogoča nemoteno izvajanje pouka in drugih dejavnosti, ki jih organizira šola, - da so kršitve pravil učenca takšne narave, da ogrožajo življenje in zdravje drugih učencev in tudi učiteljev, - da je šola mamo učenca po izreku drugega vzgojnega opomina v obvestilu o vzgojnem opominu z dne 14. 1. 2011 ter ustno preko razredničarke učenca E.E. obvestila, da lahko šola po tretjem izrečenem vzgojnem opominu učenca brez soglasja staršev prešola na drugo šolo, - da je šola o prešolanju pridobila mnenje Centra za socialno delo o ustreznosti ukrepa prešolanja učenca v drugo šolo z dne 18. 2. 2011 in pridobljenem stališču Centra za socialno delo z dne 22. 4. 2011, v katerem ta ocenjuje prešolanje učenca v navedeni zavod kot primerno za učenca ter - da si je šola pridobila soglasje šole, v katero se učenec s to odločbo prešola, - da mnenje drugih inštitucij glede na primer ne bi moglo v ničemer prispevati k reševanju primera učenca, zato si jih šola ni pridobila, saj tudi ni obvezno.

Učencu so bili vsi vzgojni opomini, in sicer 1. dne 3. 12. 2010, 2. dne 14. 1. 2011 ter 3. dne 20. 4. 2011, izrečeni. Za učenca je bil takoj po prvem vzgojnem opominu oblikovan preventivno kurativni individualizirani program dela s ciljem modifikacije vedenja. Kljub delu z učencem po navedenem programu učenec ni zmogel popraviti svojega obnašanja in dejanj, ki bi omogočalo nemoteno izvajanje pouka in drugih dejavnosti oddelka oziroma šole ter odpravo nevarnosti za zdravje in življenje.

Učenec celo šolsko leto moti pouk in druge dejavnosti s kršitvami kot so spodmikanje stolov učencem, metanjem papirčkov po razredu, prižiganjem vžigalnika, vžigom dežnika v avli, s sprehajanjem po učilnici in glasnim govorjenjem med poukom, ropotanjem z mizo, z nespoštljivim obnašanjem do učitelja, nizkotnimi izjavami učitelju, žvečenjem, nespoštovanjem navodil za delo, nedelom pri pouku, z uporabo mobilnega telefona med poukom ipd.

Z učencem so strokovni delavci šole v obdobju njegovega celotnega obiskovanja osnovne šole izvajali dodatno individualno pomoč, tako glede osvajanja znanja, kakor glede njegove socializacije ter upoštevanja pravil reda. Z njim so delali razrednik, predmetni učitelji in svetovalna služba šole, prav tako pa so sodelovali ves čas tudi s Centrom za socialno delo, z mamo učenca, učenec pa je bil napoten tudi na zunanjo pomoč kliničnega psihologa. Tudi po drugem vzgojnem opominu so v decembru 2010 skupaj z mamo učenca zanj oblikovali načrt pomoči učencu ter predlagali pričetek postopka usmerjanja učenca.

Učenec je in še nadalje izvajal kršitve pravil šole, ki ogrožajo življenje in zdravje drugih učencev in tudi učiteljev. Učenec je namreč s prižiganjem vžigalnika v šoli skoraj zažgal lase dvema učenkama, žgal je žleb šole, prižgal je dežnik v avli, plastiko v stranišču šole, večkrat je prižgal vžigalnik med uro v razredu in tudi drugje po šoli. V decembru 2010 je fizično napadel sošolca in ga davil ter mu povzročil poškodbe vratu in hrbtenice. Grozil mu je tudi, da ga bo ubil. Nazadnje je bil spolno nasilen do skupine učenk. Nevarna dejanja učenca smo morali tudi prijaviti policiji, kjer se hranijo zapisniki o prijavah in dohodkih.

Učenec tudi po vseh izrečenih vzgojnih opominih dnevno večkrat krši pravila reda ter svoje obveznosti ter pravice drugih učencev. Učiteljski zbor je po proučitvi vseh okoliščin v zvezi z dosedanjim delom z učencem ter v zvezi z njegovimi ravnanji, ki pomenijo tudi hude kršitve pravil reda ter so stopnjevanje njegovega nevarnega početja v šoli, oblikoval zaključek, da v šoli učencu ne moremo več zagotavljati še kakšnih drugačnih ali dodatnih ukrepov ter pomoči, ki bi mu pomagali k uspešnemu zaključku osnovnošolskega izobraževanja. Učiteljski zbor je ocenil, da je nujno potrebno izpeljati postopek prešolanja učenca v drug ustreznejši zavod. Pri učencu so namreč prisotne hujše oblike motenja vedenja (impulzivnost, fizična in verbalna agresivnost), kar vse povzroča nemožnost učinkovitega usmerjanja obnašanja in ravnanja učenca v šoli v še sprejemljive okvire. Učenec potrebuje jasne okvire in strukturirano vodenje, ki mu bo lahko zagotovilo zdrav psihofizičen razvoj, počutje in uspešnost na učnem področju. Šola se je pred odločitvijo, kam bo učenca prešolala, obrnila na vse okoliške osnovne šole. Vse so zavrnile sprejem učenca, niso pa dolžne učenca sprejeti, ker ta spada v šolski okoliš naše šole. Tako je šola uspela pridobiti soglasje za prešolanje učenca le od Mladinskega doma C. Pred izdajo te odločbe je šola ves čas postopka sodelovala z mamo učenca (oče se ni odzval) ter jo obveščala o nameravanem ukrepu ter vseh razlogih zanj in o bistvenih okoliščinah, ki narekujejo ukrep prešolanja. Učenec je skupaj z mamo tudi obiskal šolo, v katero se bo po tej odločbi prešolal. Pred samo izdajo te odločbe je ravnatelj mamo seznanil z vsemi bistvenimi okoliščinami ter dejanskim stanjem, ki je vplivalo na odločitev za izdajo te odločbe. Ker je mama o celotnem postopku in vseh okoliščinah vse čas sproti seznanjena, je bil naveden rok za izdajo odločbe ustrezen. Mama je v osebnem razgovoru 4. 2. 2011 navedla, da ima šola C. prestrog režim. Tožena stranka navaja, da te pripombe ni mogla upoštevati, ker je šola do sedaj opravila že vse, da bi se ravnanje učenca izboljšalo in žal nima več na razpolago nobenih vzgojnih ukrepov, ki bi lahko zagotovili uspeh pri izobraževanju učenca ter zagotoviti tudi nemoten potek vzgojno – izobraževalnega dela za druge učence. Mati je bila sicer soglasna, da je šola veliko naredila v zvezi z vzgojnimi ter učnimi problemi z njenim sinom in da je potrebno v zvezi s sinovo vzgojno ter učno problematiko nekaj spremeniti, vendar k sinovemu prešolanju v drugo šolo ni podala izrecnega soglasja. Do prešolanja bo učenec individualno obravnavan na OŠ D. Mati in A.A. bosta po navodilu Centra za socialno delo nadaljevala obravnave pri g. F.F. z namenom učenja boljših strategij reagiranja in bosta obiskala svetovalni center. Od 1. junija 2011 bo A.A. za tri tedne nameščen v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna, za kar je tudi Center za socialno delo predlagal urgenten sprejem.

Učitelji oz. učiteljice bodo pred odhodom na Rakitno zaključile A.A. ocene in bo formalno zaključil šolanje na OŠ D. Z drugostopenjsko odločbo je drugostopenjski organ pritožbo A.A. kot neutemeljeno zavrnil in potrdil odločitev prvostopenjskega organa. Pritožbena komisija je preučila pritožbene navedbe, vpogledala v dokumentacijo v zadevi pritožnika ter v določila veljavnih prisilnih predpisov in se do pritožbenih navedb opredelila, kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.

Trditev pritožnika, da so bile z izpodbijano odločbo storjene bistvene kršitve pravil postopka izrekanja opominov po Pravilniku o vzgojnih opominih v osnovni šoli in da individualizirani vzgojni načrt ni bil pripravljen v roku deset delovnih dni od izrečenega prvega opomina pritožniku, ne drži. Prvi opomin je bil pritožniku izrečen dne 7. 10. 2010. Po izrečenem prvem opominu sta svetovalna delavka in razredničarka pritožnika poskušali vzpostaviti stik z gospo Č.Č., in sicer med 11. 10. 2010 in 15. 10. 2010, a je bila nedosegljiva. Dne 17. 10. 2010 sta se svetovalna delavka in pritožnik zato sestala sama in pogledala pripravljeni individualizirani vzgojni načrt (pritožniku so bili predstavljeni način pomoči po vzgojnem načrtu in dogovorjen je bil tedenski termin srečanj). Dokončnost individualiziranega vzgojnega načrta je dne 18. 10. 2010 potrdila tudi svetovalna delavka in ga posredovala razredničarki pritožnika. Individualizirani vzgojni načrt za primer prvega opomina pritožniku je bil tako pripravljen dne 18. 10. 2010, to je osmi delovni dan po izreku prvega opomina, kar je v roku, kot ga predpisuje Pravilnik o vzgojnih opominih v osnovni šoli (ta v 7. členu določa, da mora biti individualiziran vzgojni načrt pripravljen v desetih delovnih dneh po izreku opomina).

V 7. členu Pravilnika o vzgojnih opominih v osnovni šoli je določeno, da pri pripravi individualiziranega vzgojnega načrta lahko sodelujejo tudi starši (neobvezujoče), za kar si je OŠ D. vseskozi prizadevala. Mati je bila za pregled individualiziranega vzgojnega načrta na voljo šele 18. 11. 2010, in sicer izključno iz razlogov na njeni strani, ko ga je pregledala na popoldanskih govorilnih urah in ga potrdila nadomestni razredničarki pritožnika. Nato je bila materi kopija individualiziranega vzgojnega načrta posredovana po pošti dne 19. 11. 2011, kar pritožnik napačno navaja kot datum priprave individualiziranega vzgojnega načrta.

Navedbe pritožnika, da je bil v predmetnem postopku kršen 3. člen Pravilnika o vzgojnih opominih v osnovni šoli, saj OŠ D. v primeru pritožnika ni izvedla postopka mediacije v skladu z opisom pritožnika, niso utemeljene. Vzgojni načrt OŠ D. med vzgojnimi dejavnostmi šole navaja tudi šolsko mediacijo, pri kateri je posrednik v sporu lahko vrstnik ali odrasla oseba. Navedeni postopek mediacije je OŠ D. pritožniku večkrat omogočila kot možnost za reševanje nastalih sporov. Nenehno porajajoče se konflikte pritožnika z učenci in zaposlenimi (pritožnik je v sporu z več osebami) je OŠ D. skušala reševati s pomočjo več mediacij (razredničarke, ravnatelja, pomočnika ravnatelja, svetovalne delavke, matere ter samih učencev v razredu 7.d, centra za socialno delo), kar je razvidno iz personalne mape pritožnika. Postopki mediacije so bili neuspešni zaradi nepripravljenosti pritožnika reševati spore na ta način. Mediacija s strokovno usposobljenimi zunanjimi mediatorji ni predpisana.

Navedba pritožnika, da dejstvo, da o poteku postopka izrekanja prvega vzgojnega opomina z dne 7. 10. 2010 ni bila vodena zabeležka, vpliva na zakonitost izdane odločbe, ni utemeljena. Pomanjkljivost pri izrekanju prvega vzgojnega opomina je bila pravilno odpravljena na podlagi priporočila Zapisnika o inšpekcijskem nazoru in sklepov učiteljskega zbora z izdajo dodatnega četrtega opomina. Navedba pritožnika, da izrečena opomina z dne 3. 12. 2010 in 14. 1. 2011 nimata pravne podlage, ni utemeljena. Pravilnost izrekanja navedenih opominov je potrdil šolski inšpektor in šolo pozval na izvedbo postopka izrekanja tretjega vzgojnega opomina na osnovi dogodkov po izrečenem zadnjem opominu. Navedba pritožnika, da je izdaja vzgojnega opomina z dne 21. 4. 2011 nesprejemljiva, nima podlage v razlogih, ki so bili podlaga za izdajo opomina in so razvidni iz zapisnika seje učiteljskega zbora z dne 12. 4. 2011. Navedba pritožnika, da preimenovanje predhodno izdanih opominov z dne 3. 12. 2010 in 14. 1. 2011 v prvi in drugi vpliva na zakonitost odločbe, ni utemeljena. OŠ D. je pred in po vsakem izrečenem vzgojnem opominu postopala v skladu s Pravilnikom o vzgojnih opominih v osnovni šoli, zaradi česar vsi navedeni opomini ustrezajo zakonskemu določilu druge alineje tretjega odstavka 54. člena Zakona o osnovni šoli. Navedbe pritožnika, da se individualiziran vzgojni načrt v primeru pritožnika ni izvajal niti na ustrezen način niti v zadostnem obsegu, kar naj bi potrdil Center za socialno delo v dopisu z dne 22. 4. 2011, nimajo podlage v obstoječi dokumentaciji. Individualiziran vzgojni načrt v primeru pritožnika je bil izvajan, kot je razvidno iz personalne mape pritožnika in mnogoštevilnih sestankov pritožnika s svetovalno delavko. Poročilo CSD z dne 22. 4. 2011 se ne nanaša na izvajanje individualiziranega vzgojnega načrta, temveč presega te okvire, saj se je OŠ D. na CSD obrnila za pomoč pri celostni obravnavni učno vzgojne problematike pritožnika. V mnenju CSD je zapisano, „da CSD vztraja na tem, da mld. A.A. ni bil deležen strokovno relevantne obravnave učno vedenjskih težav in da je za odločanje o spremenjenih oblikah učnega dela potrebna ustrezna obravnava“, kar se nanaša na priporočila CSD-ja z dne 18. 2. 2011, ko ta ugotavlja, „da strokovna pomoč F.F. ni merodajna za šolske postopke in zato morajo starši o A.A. težavah pridobiti dokumente s Svetovalnega centra ali ZD“, iz česar je razvidno, da se iščejo rešitve za urejanje učno vzgojne problematike pritožnika, ki presegajo okvire golega individualiziranega vzgojnega načrta in se nanašajo na spremembe učnega dela. Navedbe pritožnika, da kršitve pravil učenca niso takšne narave, da bi ogrožale življenje in zdravje drugih učencev in tudi učiteljev, za samo izdajo odločbe niso relevantne. Tretji odstavek 54. člena ZOŠ določa, da lahko šola iz vzgojnih razlogov prešola učenca na drugo šolo brez soglasja staršev.

Kot je razvidno iz odločbe, je v primeru pritožnika prišlo do prešolanja že po drugi alineji navedenega odstavka, tako da so pritožbene navedbe pritožnika v zvezi s prvo alinejo tretjega odstavka 54. člena Zakona o osnovni šoli brez pomena. Navedbe pritožnika, da je v izpodbijani odločbi, ev. št. 357/2011, dejansko stanje napačno oz. nepopolno ugotovljeno, saj obtožbe, podane v opominih pritožniku, niso bile nikoli dokazane, niso utemeljene. Iz personalne mape učenca so razvidne številne zabeležke različnih oseb o kršitvah šolskega reda s strani pritožnika, iz česar je pritožbena komisija ocenila, da je dejansko stanje v zadostni meri nedvomno dokazano. Poročilo o poškodbi je bilo izdano v urgentnem bloku Kliničnega centra v Ljubljani in je hranjeno na policijski postaji. Očitki, da šola ne bi smela tožnikovega obnašanja opredeliti kot impulzivnega ter fizično in verbalno agresivnega ter da gre za etiketiranje pritožnika, nimajo osnove. Omenjeno strokovno mnenje bilo izdelano s strani socialne delavke s pridobljenim nazivom profesorica defektologije za motnje vedenja in osebnosti in domske pedagogike oziroma profesorica socialne pedagogike, kar daje zadostno strokovno podlago omenjenim navedbam. Navedba pritožnika, da je navedba odločbe ev. št. 357/2011, da učenec potrebuje jasne okvire in strukturirano vodenje, ki mu bo zagotovilo uspešnost na učnem področju, je nerazumljiva, saj je učenec po navedbah v.d. ravnatelja bister fant, ni utemeljena. Bistrost (brez dejavnosti) je nezadosten pogoj za uspešnost na učnem področju. Pri pritožniku so bile opažene pojavne oblike motečega vedenja in pomanjkljivih delovnih in učnih strategij, kaj se je že odražalo na poslabšanju učnega uspeha (ni prinašal potrebščin, ni imel domačih nalog, ni zapisoval učne snovi, ni odgovarjal na vprašanja učiteljev, ni sodeloval pri skupinskem delu in nenazadnje, motil učni proces, kar se lahko opiše s terminologijo motnje vedenja). Kljub bistrosti so potrebni tudi jasni okviri strukturirano vodenje, da se bistrost izrazi v uspešnem učenju in delu učenca. Navedbe pritožnika, da OŠ D. ni opravila poizvedb pri okoliških osnovnih šola, ki bi sprejem učenca zavrnile, nimajo podlage v obstoječi dokumentaciji, poleg tega pa so za samo izdajo odločbe brezpredmetne. Šola je opravila razgovore z okoliškimi šolami, ki iz različnih lastnih razlogov prešolanja niso sprejele. Iz priporočil CSD je razvidno, da se je glede prešolanja angažirala tudi samo mati pritožnika, prostovoljno, kot tudi CSD, in sicer z nič več uspeha, kar je CSD označil kot objektivno dejstvo glede problematike prešolanja. OŠ D. je za prešolanje učenca poleg telefonskih razgovorov tudi pisno zaprosila dve okoliški šoli in šolo v Mladinskem domu C., in sicer po ogledu Mladinskega doma C. skupaj s pritožnikom in njegovo materjo. Mladinski dom C. je ustanovljen s strani Ministrstva za šolstvo in je kot ena redkih šol pri nas specializirana za delo z učenci z motnjami vedenja in osebnosti. Prav Mladinski dom C. lahko s svojim specialnim pristopom in ustrezno usposobljenim kadrom nudi možnost razvoja osebnosti pritožnika, njegove nadarjenosti in telesnih sposobnosti, kar je razvidno iz njihovega programa. CSD je pri svojem priporočilu celo izrecno navedel, da je pritožniku v korist obiskovanje osnovne šole pri Mladinskem domu C. Pavšalne kritike na račun Mladinskega doma C., podane s strani pritožnika, so neresnične in žaljive.

V tožbi tožnik pravi, da ga zastopa zakonita zastopnica – mati Č.Č. in da je stranka z interesom Osnovna šola G. V tožbi med drugim pravi, da k izpodbijani odločbi (niti k sklepu pritožbene komisije Osnovne šole D.) niso bili predloženi dokazi, na katere se sklicujeta obe odločbi, prav tako ti dokazi nikdar niso bili predloženi tožeči stranki. Zaradi navedenega tožeča stranka že uvodoma poudarja, da tožena stranka oz. pritožbena komisija nista utemeljeno obrazložili, zakaj nista sledili zahtevi tožeče stranke po predložitvi listin, na katere se sklicujeta. Tožena stranka ter tudi pritožbena komisija bi namreč morali predložene in presojane dokaze pravno oceniti (posamezno in v njihovi medsebojni povezavi), pri tem pa bi morali upoštevati tudi navedbe tožeče stranke, ki jih je slednja podala tekom celotnega upravnega postopka. S takšnim ravnanjem je bilo tožeči stranki kršeno ustavno načelo pravice do pravnega sredstva ter tudi načelo enakega varstva pravic, saj namreč ne zadošča samo možnost, da stranka v postopku neka stališča zgolj predstavi (navede), pač pa ji mora biti zagotovljeno tudi, da se bo do njih (kolikor so relevantna) upravni organ obrazloženo opredelil (gre pa tudi za procesno kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).

Kršen naj bi bil tudi Pravilnik o vzgojnih opominih v osnovni šoli (Uradni list RS, št. 76/2008, v nadaljevanju Pravilnik), in sicer v 7. členu. Vzgojni načrt ni bil pripravljen v deset dnevnem roku od prvega izrečenega opomina (kot to določa Pravilnik), saj je bil zakoniti zastopnici – mami Č.Č., vročen šele 19. 11. 2010, kar pa je nedvomno prepozno, saj je bil učencu A.A. opomin vročen že dne 7. 10. 2010. Iz obrazložitve sklepa z dne 28. 6. 2011 izhaja, da naj bi šolska socialna delavka H.H. in razredničarka tožeče stranke med 11. 10. 2010 in 15. 10. 2010 poskušali vzpostaviti stik z zakonito zastopnico tožeče stranke, a naj bi bila slednja nedosegljiva. Te navedbe so povsem pavšalne in tudi povsem neresnične, saj tožena stranka niti ne navede, na kakšen način je poskušala vzpostaviti stik z zakonito zastopnico, tako so te navedbe tudi povsem nepreverljive. Prav tako ugotovitev pritožbene komisije v delu, kjer navaja, da tožeča stranka napačno povzema datum izdelave vzgojnega načrta (19. 11. 2010), je napačna, saj je tožeča stranka v pritožbi zoper odločbo tožene stranke navedla, da ji je bil načrt tega dne vročen po pošti. Glede na to, da naj bi bilo sodelovanje staršev neobvezno, ni jasno, zakaj Osnovna šola D. vzgojnega načrta zakoniti zastopnici ni posredovala takoj po pripravi le-tega. Zaradi navedenega tožeča stranka vztraja, da individualizirani vzgojni načrt ni bil sestavljen pravočasno, zaradi česar so bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Zakonita zastopnica tožeče stranke je bila v obravnavanem obdobju vedno dosegljiva; dne 15. 10. 2010 je bila tudi na govorilnih urah. Prav tako je bila zakonita zastopnica tožeče stranke na govorilnih urah dne 18. 11. 2010, ko se je pogovorila s socialno delavko H.H., ki jo je seznanila z individualiziranim vzgojnim načrtom. Zakonita zastopnica tožeče stranke tako ni imela možnosti ugovarjati zoper vsebino tega načrta. Podpis zakonite zastopnice na načrtu predstavlja zgolj in izključno potrditev dejstva, da ji je bil le-ta dne 18. 11. 2010 predočen.

Kršen je bil tudi 3. člen Pravilnika, saj sam postopek izrekanja vzgojnih opominov ni bil pravilno izveden. Šola je skladno s Pravilnikom pred izrekom vzgojnega opomina dolžna izvesti vse ukrepe, določene z vzgojnim načrtom in pravili šolskega reda. Iz tega sledi, da bi šola med drugim morala uporabiti tudi postopek mediacije, do katere ima tožeča stranka nesporno pravico.

Sklicuje se na zapisnik z dne 10. 3. 2011, kjer je v točki 6 izrecno ugotovljeno, da mediacija tožeči nikdar ni bila omogočena. Pomočnik v.d. ravnatelja se je sicer skliceval na dejstvo, da naj bi mediacijo predstavljal pogovor učenca s pomočnikom v.d. ravnatelja in razredničarko, pri čemer pa tak razgovor ni in ne more predstavljati postopka mediacije. Mediator je praviloma tretja, neodvisna oseba, ki mora biti skladno z določili Vzgojnega načrta ustrezno usposobljena za tovrstne postopke, kar pa v.d. ravnatelja in razredničarka zagotovo nista. Nenazadnje ne gre enačiti postopka mediacije z vzgojnimi ukrepi in dejavnostmi, ki se določijo z Vzgojnim načrtom in pravili šolskega reda.

Ker se tožena stranka sklicuje prav na podatke iz personalne mape tožeče stranke, tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga, da ustrezne dokaze o resničnosti trditev tožene stranke slednja tudi predloži, hkrati tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče o zgornjih trditvah zasliši zakonito zastopnico tožeče stranke ter njeno pooblaščenko odvetnico I.I. Skladno s 6. členom Pravilnika mora šola o poteku postopka izrekanja vzgojnega opomina voditi zabeležke. Po vpogledu v vso razpoložljivo dokumentacijo je bilo s strani zakonite zastopnice tožeče stranke ter njene pooblaščenke dne 10. 3. 2011 ugotovljeno, da za prvi opomin tožeči stranki z dne 7. 10. 2010 sploh ne obstaja zabeležka oziroma sklep učiteljskega zbora šole o postopku izrekanja opomina. Drugi opomin z dne 3. 12. 2010 je bil izrečen s strani učiteljskega zbora, ki sicer šteje 74 članov, na samem zboru pa je bilo dne 3. 12. 2010 prisotnih zgolj 10 članov, kar predstavlja le 13,5 % vseh članov. Učiteljski zbor s prisotnimi 13,5 % vseh članov nikakor ni bil niti ni mogel biti sklepčen, posledično pa so tudi odločitve takšnega nesklepčnega zbora neveljavne ter za učenca ne morejo ustvarjati negativnih posledic. Tretji opomin z dne 14. 1. 2011 je bil ravno tako izrečen s strani učiteljskega zbora, pri čemer pa je bilo prisotnih zgolj 13 učiteljev oz. članov zbora, kar predstavlja 17,5 % vseh članov. Tudi dne 14. 1. 2011 učiteljski zbor ni bil sklepčen in kot tak ni mogel sprejemati zakonitih ter pravno obvezujočih odločitev, zato je tudi tretji opomin brez dvoma nezakonit. Na tem mestu tožeča stranka poudarja, da se pritožbena komisija v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje na vsebino zapisnika učiteljskega zbora, ki ga tožeča stranka nikdar ni prejela oz. se ni mogla seznaniti z vsebino tega zapisnika. Tožeča stranka poudarja, da je vse zgoraj navedeno razvidno iz uradnih zabeležk, ki so bile zakoniti zastopnici tožeče stranke in njeni pooblaščenki predložene na vpogled dne 10. 3. 2011, razvidno pa je tudi iz točke 2 Zapisnika o razgovoru med zakonito zastopnico tožeče stranke, njeno pooblaščenko in v.d. ravnatelja z dne 10. 3. 2011. Iz dopisa z dne 11. 3. 2011, ki ga je pooblaščenka tožeče stranke prejela dne 14. 3. 2011, izhaja, da je bil postopek prešolanja na Osnovno šolo C. za tožečo stranko ustavljen in da se je tožena stranka dogovorila za prešolanje tožeče stranke na Osnovno šolo J., s čimer se je strinjala tudi zakonita zastopnica tožeče stranke. Iz dopisa med drugim izhaja, da je bila na Osnovno šolo J. poslana prošnja za sprejem tožeče stranke, prav tako naj bi tožena stranka poslala prošnje celo na več osnovnih šol. Tako je nerazumljivo, da kljub pozivom po predložitvi listinske dokumentacije, tožena stranka vse do danes ni predložila prošenj in odgovorov na poslane prošnje v zvezi s sprejemom tožeče stranke v katero od zaprošenih osnovnih šol. Povsem nesprejemljivo ter nezakonito pa je bilo ravnanje tožene stranke v nadaljevanju, ko je po razveljavitvi prvega opomina zaradi grobih kršitev postopka, dne 21. 4. 2011 izdala nov, „tretji“ opomin (ki je bil dejansko četrti), s katerim pa je med drugim izvedla tudi preimenovanje ostalih dveh predhodnih opominov. Tako naj bi tožena stranka tožeči domnevno pravno pravilno izrekla tri vzgojne opomine, kar pa, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, ne drži. Po prepričanju tožeče stranke takšno ravnanje jasno kaže na načrtno postopanje tožene stranke prav z namenom, da bi lahko tožeči stranki izdali odločbo o prešolanju brez soglasja staršev.

Nadalje tožeča stranka pravi, da tožena stranka ni spoštovala določila 54. člena Zakona o osnovni šoli. V primeru tožeče stranke, učenca A.A., individualizirani vzgojni načrt nikdar ni bil izveden, saj se je učenec v okviru tega „načrta“ srečal s šolsko socialno delavko H.H., pri čemer se slednja s tožečo stranko ni posebej ukvarjala ter ni izvajala posebnega vzgojnega programa, temveč je tožeči stranki zgolj naložila branje knjige o drogah. Glede na dejstvo, da branje knjige o drogah (pri čemer učenec z drogami nima nikakršnih težav) nikakor ne more predstavljati individualiziranega vzgojnega načrta, v konkretnem primeru predpostavka za prešolanje učenca brez soglasja staršev ni izpolnjena. Da individualiziran vzgojni načrt nikdar ni bil ustrezno izvajan s strani šole, je navsezadnje potrdil tudi Center za socialno delo (CSD) v dopisu, naslovljenem na toženo stranko z dne 22. 4. 2011. Tožeča stranka meni, da tožena stranka nekritično povzema ugotovitve CSD, saj iz slednjih nikakor ne izhaja, da bi se individualiziran vzgojni načrt za tožečo stranko izvajal. Pritožbena komisija Osnovne šole D. v obrazložitvi svoje odločitve ne navede, katere ukrepe in dejavnosti naj bi tožena stranka izvajala v smislu uresničevanja individualiziranega vzgojnega načrta. Tožeča stranka zaradi navedenega vztraja, da se predmetni načrt ni izvajal, s tem pa tožeči stranki sploh ni bila dana možnost „(pre)vzgoje“, ki jo kot obvezno predvidevajo veljavni predpisi. Socialna delavka je zakoniti zastopnici tožeče stranke izjavila, da ne ve, kaj naj dela s tožečo stranko. Kadar sta bili s tožečo stranko dogovorjeni za termin, je bila večkrat tudi odsotna, o čemer pa tožeče stranke sploh ni obveščala. V dokaz svojih navedb tožeča stranka predlaga, da tožena stranka predloži ustrezno listinsko dokumentacijo, iz katere bo točno razvidno, katere naloge in zadolžitve so bile dane tožeči stranki v sklopu izvajanja individualiziranega vzgojnega načrta in katere teh nalog je tožeča stranka morala opraviti pod nadzorom za to usposobljenih delavcev šole. Tožeča stranka še dodaja, da je pooblaščenka tožeče stranke osebno opravila tudi razgovor s šolsko socialno delavko, pri čemer slednja ni znala pojasniti, kako se je izvajal individualiziran vzgojni načrt, prav tako ni „našla“ zaznamkov o srečanjih s tožečo stranko.

Ker po prepričanju tožeče stranke ni izpolnjen pogoj iz 2. točke 3. odstavka 54. člena ZOsn, bi morala tožena stranka, če je želela opravičiti izdajo odločbe o prešolanju tožeče stranke brez soglasja staršev, izkazati oziroma dokazati, da je bil v konkretnem primeru izpolnjen drugi pogoj, za katerega je predvidena možnost prešolanja učenca na drugo šolo brez soglasja staršev, in sicer, da so kršitve pravil učenca takšne narave, da ogrožajo življenje in zdravje drugih učencev in tudi učiteljev. Stranka niti ni zatrjevala niti ni predložila dokazil, na podlagi katerih bi se ta pogoj izkazal za izpolnjenega.

Obtožbe v opominih, ki so bili izrečeni tožeči stranki, so zelo splošne, nekatere pa tudi niso bile nikoli dokazane. Tako se npr. v opominu z dne 14. 1. 2011 učencu očita, da naj bi sošolca fizično poškodoval in mu povzročil poškodbe vratu in hrbtenice ter da naj dejanja po dogodki ne bi obžaloval, kar pa ne ustreza dejanskemu stanju. Kljub izrecnemu pozivu zakonite zastopnice tožeče stranke, tožena stranka niti do danes ni predložila poškodbenega lista sošolca, ki naj bi izkazoval, da je sošolec utrpel kakršnekoli poškodbe, ravno tako pa je povsem neutemeljen in neresničen zaključek šole, da naj učenec svojega dejanja ne bi obžaloval. Zakonita zastopnica tožeče stranke je bila namreč neposredno prisotna, ko je tožnik pred v.d. ravnatelja vidno prizadet jokal in je izjavil, da mu je žal. V opominu z dne 18. 4. 2011 so naštete številne kršitve, pri čemer je navedeno tudi, da tožeča stranka nadaljuje s prekrški te vrste. Povsem očitno je, da je tožena stranka zgolj ponovno navedla nekatere kršitve, pri čemer le-te časovno niso opredeljene in je tako povsem nepreverljivo, kdaj naj bi do domnevnih kršitev prišlo. Med kršitvami je tudi navedeno, da je bilo prijavljeno spolno nadlegovanje več deklet. Na tem mestu tožeča stranka izpostavlja, da je bil domnevni dogodek povezan z dogajanjem v mesecu februarju, ko je bil na svetovnem spletu, in sicer na Facebook-u, objavljen „mednarodni teden šlatanja“ v obliki ustanovljene skupine na Facebook-u, kar je razvidno iz priložene kopije spletne strani. Tožeča stranka vztraja, da so se takrat številni učenci odzivali na različne načine, med njimi je bila to šala, in prav neverjetno se zdi, da bi bila podana prijava prav zoper tožečo stranko, ne pa tudi zoper katerega drugega učenca; vzgojni opomin je dobila zgolj tožeča stranka. Iz komentarjev učencev k ustanovljeni spletni skupini pa je razvidno tudi različno dojemanje in sprejemanje tovrstnih pojavov v šolah. Ker je bil domnevni dogodek v mesecu februarju, vzgojni opomin pa je bil tožeči stranki izrečen v mesecu aprilu, je po prepričanju tožeče stranke zadnji opomin evidentno služil le kot sredstvo za dosego prešolanja tožeče stranke. Da je tožena stranka na zelo neprimeren način tožeči stranki izkazovala nenaklonjenost pa je razvidno tudi iz dejstva, da se tožeča stranka ni smela udeležiti šole v naravi v začetku junija 2011, prav tako ne zaključnega izleta (8. 6. 2011), tožena stranka pa je želela doseči tudi, da tožeča stranka ne bi bila prisotna na zadnji dan šole ob podelitvi spričeval. Po mnenju tožeče stranke je povsem nezaslišano in nesprejemljivo določanje medicinskih diagnoz s strani tožene stranke ter etiketiranje učenca kot impulzivnega, fizično in verbalno agresivnega, skratka, kot huje vedenjsko moteno osebo. Šola nima niti strokovnega znanja niti pooblastil za določanje medicinskih diagnoz in je s tem grobo prekoračila svoja pooblastila ter posegla v telesno in duševno integriteto tožnika ter v njegove ustavno zagotovljene ter nedotakljive človekove pravice. Takšne zaključke in diagnoze lahko postavi zgolj nepristranska tretja oseba, kot na primer izvedenec oz. nek zunanji pedagog. Tako navedbe pritožbene komisije, da gre za strokovno usposobljeno svetovalno delavko, ki je svojo izobrazbo pridobila na fakulteti, niso pravno relevantne, saj tožeča stranka ne dvomi v pridobljeno izobrazbo svetovalne delavke, pač pa opozarja na potrebo po objektivnem in nepristranskem obravnavanju tožeče stranke, čemur pa doslej ni bilo zadoščeno. Tožeča stranka pa še dodaja, da je šolska socialna delavka zakoniti zastopnici tožeče stranke sama izjavila, da ne ve, kaj naj počne s tožečo stranko, tako je morala slednja brati knjigo o drogi, pri čemer je vprašljivo, čemu naj bi služil ta vzgojni ukrep oz. na odpravo katerih kršitev naj bi konkretno vplival, saj je prav to namen vzgojnih ukrepov in dejavnosti. Izvajanje ustreznih vzgojnih ukrepov je namreč pogoj za ugotovitev, ali je tožeča stranka (kljub izvajanju ukrepov) še naprej motila učni proces v šoli. Ker ustrezni vzgojni ukrepi in dejavnosti niso bili organizirani in jih tožena stranka ni izvajala, tožeča stranka vztraja, da niso izpolnjeni pogoji za prešolanje tožeče stranke brez soglasja staršev. Na tem mestu je potrebno dodati, da je tudi CSD v svojem poročilu z dne 22. 4. 2011 opozoril, da bodo pri toženi stranki preko strokovnih obravnav, ki jih bo deležna, sploh prvič strokovno relevantno opredeljeni vzroki njenih učno vedenjskih težav, s čimer bo sploh omogočena korekcija le-teh. Tožeča stranka je tako že trikrat obiskala Svetovalni center v Ljubljani, in sicer je bila pri psihologinji in tudi ostalih strokovnih delavcih. Ti bodo ocenili vedenjske značilnosti tožeče stranke in izdelali strokovno mnenje ter pojasnili, ali je tožnik resnično impulziven ter fizično in verbalno agresiven. Mnenje bo tožeča stranka predložila naknadno. Na tem mestu tožeča stranka dodaja, da z zakonito zastopnico redno obiskuje specialista psihologa F.F., ki s tožečo stranko aktivno izvaja terapije v obliki pogovorov, preko katerih tožeča stranka pridobiva na samopodobi in se uči, kako reagirati v odnosih z drugimi.

Upoštevaje dejstvo, da tožnik nima težav z učnim uspehom in je po besedah v.d. ravnatelja „bister fant“, je povsem nerazumljiva izpodbijana odločba v delu, kjer navaja, da učenec potrebuje jasne okvire in strukturirano vodenje, ki mu bo med drugim zagotovilo uspešnost na učnem področju. Po prepričanju tožeče stranke je nujno potrebno razlikovati med pojavi, ki so del odraščanja mladoletnikov in se kažejo v razposajenosti in nagajivosti (kar sicer lahko predstavlja moteče vedenje) ter med vedenjskimi motnjami, ki so posledica različnih psiholoških in fizioloških dejavnikov. Glede na dejstvo, da je tožena stranka vse do sedmega razreda osnovne šole očitno uspešno obiskovala pouk in pri njej niso bile ugotovljene nobene vedenjske motnje, je nesprejemljivo, da želi tožena stranka sedaj prikazati povsem drugačno dejansko stanje. Predlaga zaslišanje številnih prič. V zvezi z angažiranjem tožene stranke pri iskanju ustrezne šole za prešolanje tožeče stranke pa je potrebno izpostaviti, da tožena stranka za svoje navedbe, da naj bi pred odločitvijo, da se tožečo stranko prešola v Mladinski dom C., opravila poizvedbe pri vseh okoliških osnovnih šolah, katere pa naj bi sprejem učenca zavrnile, ni predložila popolnoma nobenega dokaza. Pri tem zgolj morebitno telefonsko poizvedovanje nikakor ne predstavlja primernega načina. Tožeča stranka in njena zakonita zastopnica namreč ne moreta vedeti, na kakšen način je bila tožena stranka tem šolam v telefonskih razgovorih predstavljena, s čimer ji je bila odvzeta pravica do pravične in enakopravne obravnave. Tožečo stranko naj bi skladno z izpodbijano odločbo in sklepom pritožbene komisije prešolali v Mladinski doma C., za katerega je splošno razširjeno mnenje, da predstavlja prevzgojni zavod za mladoletne „delikvente“, kar pa tožeča stranka A.A. nikakor ni. Gre za krut in nesorazmeren poseg v temeljne otrokove pravice, ki gredo otroku najmanj po 56. členu Ustave RS in po 6. ter 29. členu Konvencije o otrokovih pravicah OZN. S prešolanjem učenca v Mladinski doma C. bo namreč učencu odvzeta možnost popolnega razvoja njegove osebnosti, nadarjenosti ter umskih in telesnih sposobnostih. Pri tem pritožbena komisija nekritično povzema odločitev tožene stranke in dodaja, da je Mladinski dom C. ena redkih šol, ki je specializirana za delo z učenci z motnjami vedenja in osebnosti. Take motnje pa pri toženi stranki nikdar niso bile ustrezno (strokovno in objektivno) ugotovljeno. Tožeča stranka sodišču predlaga, da odločbo odpravi, postopek za prešolanje učenca pa ustavi, oziroma (podredno) zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe, ki jo tožeča stranka pod posebnim razdelkom podaja na straneh 10-12 tožbe, tožeča stranka pravi, da bi bila uporaba kakršnihkoli sredstev prisilne izvršbe zoper njo v smislu prešolanja v Mladinski dom C. nezakonita in je zato ni dopustno izvesti. Kot je bilo izpostavljeno zgoraj, so bile v postopku izrekanja vzgojnih ukrepov storjene številne kršitve, prav tako je bil „tretji“ opomin po prepričanju tožeče stranke izrečen neutemeljeno in zgolj za potrebe izvedbe postopka prešolanja tožeče stranke. Ker se individualiziran vzgojni načrt pri tožeči stranki sploh ni izvajal, pa tudi ni izpolnjen zakonski pogoj za prešolanje tožeče stranke brez soglasja staršev skladno s 54. členom Zosn.

Po prepričanju tožeče stranke bi s prešolanjem v Mladinski dom C. tožeči stranki nastala nepopravljiva škoda, saj pri tožeči stranki doslej niso bile strokovno ustrezno ugotovljene kakršnekoli vedenjske ali osebnostne motnje, iz razpoložljive listinske dokumentacije je razvidno le, da je tožeča stranka živahen, včasih tudi nagajiv mladostnik, kar pa še ne pomeni, da bi potreboval posebej prilagojen program za mladostnike v za to specializiranem zavodu. Na tem mestu je potrebno dodati, da tožeča stranka zavrača možnost namestitve v omenjeni zavod. Sprememba okolja, kar sprememba osnovne šole za mladoletno osebo nedvomno je, lahko na mlade osebe vpliva negativno, saj se otroka iztrga iz njegovega okolja, kjer ima prijatelje in ki ga je vajen. Takšno postopanje, še zlasti če je neutemeljeno, bi pri tožniku, ki je mladoletnik, nedvomno pustilo negativne posledice, saj bi se počutil nezaželenega in ponižanega, ter obstaja verjetnost, da bi zaradi prešolanja v navedeni zavod tožnik imel trajne psihološke posledice. Ker bi v primeru izvršitve izpodbijane odločbe dejansko prišlo do prešolanja tožeče stranke v nov zavod brez soglasja tožnika ali njegovega zakonitega zastopnika, je potrebno toliko bolj upoštevati, da Konvencija o otrokovih pravicah OZN v 12. členu določa, da države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. V ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno preko zastopnika ali ustreznega organa. Konvencija pri tem napotuje na uporabo procesnih pravil notranje zakonodaje države članice. Ker iz procesnih določb, ki so vsebovane v ZOsn in v ZUS-1, ne izhaja izrecna dolžnost vključitve otroka v izbiro šole, kamor se ga prešola, je potrebno na tem mestu upoštevati citirano določilo konvencije, ki kot mednarodna pogodba velja poleg notranjih predpisov oziroma je njena veljavnost nad njimi. V zvezi z navedenim je potrebno opozoriti tudi, da bi pri tožeči stranki nedvomno prišlo do stigmatizacije zaradi zavoda, kamor naj bi bila prešolana. Ker je, kot že navedeno, za ta zavod razširjeno splošno mnenje, ki je precej negativno, namreč, da je zavod namenjen problematičnim mladoletnikom, ki jim niso tuja hujša kazniva dejanja, je povsem jasno, da tako okolje ni primerno za tožečo stranko, saj bi za vselej ostala stigmatizirana. Navedena posledica kaže na veliko nesorazmernost ukrepa prešolanja, ki ga želi na nezakonit način izvesti tožena stranka.

Po prepričanju tožeče stranke je v smislu upoštevanja prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank potrebno zavzeti stališče, da je osnovna šola institucija, ki mladoletnikom omogoča osebni razvoj in pridobivanje osnovnih znanj, zaradi česar je tudi naloga osnovne šole oziroma v konkretnem primeru tožene stranke, da z ustreznim in zakonitim postopanjem zadosti zahtevam veljavne zakonodaje v izobraževalnem procesu. Navedeno zlasti pomeni, da šola brez konkretne izvedbe individualiziranega vzgojnega načrta, tožeči stranki nikakor ne bi smela izrekati vzgojnih opominov oziroma na podlagi tako izrečenih opominov izdati izpodbijane odločbe o prešolanju. Glede na navedeno tudi ni mogoče trditi, da bi bila prizadeta javna korist, saj je v javnem interesu, da se v izobraževalnem procesu postopa zakonito in da se na zakonit in ustrezen način zagotovi varstvo pravic strank v takih postopkih. Ker tožena stranka niti ni zatrjevala, da bi bile domnevne kršitve tožeče stranke takšne narave, da bi ogrožale življenje ali zdravje učenca oziroma življenje ali zdravje drugih, prav tako pa ni predložila nobenega dokazila, iz katerega bi take okoliščine izhajale, je evidentno, da z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe in s tem izvršitve spornega in povsem nesorazmernega ukrepa zoper tožečo stranko javna korist nikakor ne bi bila prizadeta.

Zaradi navedenega tožeča stranka predlaga, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne rešitve predmetnega upravnega spora, ki se nanaša med drugim na ključna vprašanja za izdajo zakonite odločbe o prešolanju tožene stranke. Zato v skladu z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 predlaga zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe do pravnomočnosti odločitve o tožbi.

V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, ki jo tožeča stranka podaja v posebnem razdelku na straneh 12-13 tožbe, pa tožeča stranka pravi, da skladno s 3. odstavkom 32. člena ZUS-1 tožnik lahko zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Tožeča stranka pojasnjuje, da je zaradi predlagane začasne odredbe, kot stranka z interesom navedena tudi Osnovna šola B. Tožeča stranka poudarja, da gre pri izvršitvi izpodbijane odločbe za spremembo dalj časa trajajočega pravnega razmerja, po prešolanju mladoletnika pa se ta vključi v učni proces drugega zavoda, tak proces pa ima ponovno naravo trajajočega pravnega razmerja. Tožeča stranka meni, da je izdaja začasne odredbe potrebna zaradi preprečitve nastanka nenadomestljive škode glede na predmetno pravno razmerje. Izvršitev izpodbijane odločbe bi pomenila resen poseg v trajajoče pravno razmerje, saj bi tožena stranka na nezakonit način tožeči stranki onemogočila šolanje v primernem zavodu oziroma osnovni šoli, ki ne bi bila namenjena mladostnikom s posebnimi potrebami, saj pri tožeči stranki tovrstne potrebe niso bile nikdar strokovno ugotovljene, saj takih potreb tožeča stranka nima.

Glede razlogov za izdajo začasne odredbe se tožeča stranka na tem mestu v celoti sklicuje na zgoraj navedene razloge, iz katerih nedvomno izhaja, da bi tožeči stranki iz izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Na tem mestu je potrebno dodati, da tožeča stranka zaradi postopanja tožene stranka vse bolj odklanja tudi možnost nadaljnjega obiskovanja pouka pri toženi stranki, zaradi česar se izdaja začasne odredbe izkaže za nujno potrebno. Z izdajo začasne odredbe bi se namreč tožeči stranki omogočilo sodelovanje v postopku izbire nove šole, kar je glede na nezakonito postopanje tožene stranke v smeri prešolanja tožeče stranke nujno potrebno zaradi varstva pravic in koristi tožeče stranke, ki jih določa veljavna zakonodaja. Tožeč stranka še pojasnjuje, da je izbrala Osnovno šolo B., zato ker se šola nahaja v neposredni bližini prebivališča tožeče stranke, kar bi tožeči stranki tudi omogočilo, da ostane v okolju, ki ga dobro pozna in kjer ima prijatelje, kar je za mladoletnika odločilnega pomena.

Tako po prepričanju tožeče stranke tehtanje med prizadetostjo koristi tožeče stranke in prizadetostjo javne koristi oziroma koristi nasprotne stranke niti ni mogoče, saj slednja sploh ni podana. Bistveno bolj učinkovito bi postopala tožena stranka, če bi pri svojem izboru nove šole v postopek vključila tudi tožečo stranko in ji dala možnost, da izrazi svoje mnenje. Potrebnost začasne ureditve stanja izhaja torej iz spornega pravnega razmerja, v katerega je bilo poseženo z izdajo izpodbijane odločbe. Za tožečo stranko bi nadaljevanje izvrševanja izpodbijane odločbe pomenilo tako pravno posledico, zaradi katere bi vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja bila zelo otežena, pa čeprav bi v upravnem sporu uspela. Tožeča stranka meni, da tudi v primeru, da bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja „zgolj“ zelo otežena, to že pomeni hujšo škodljivo posledico, kar dodatno utemeljuje izdajo predlagane začasne odredbe. Ker tožeča stranka kot navedeno odklanja vrnitev k toženi stranki, je predlagana začasna odredba po prepričanju tožeče stranke nujno potrebna, da se zavarujejo pravice in uredi predmetno sporno pravno razmerje.

Na podlagi vsega navedenega je predlog tožeče stranka za izdajo začasne odredbe utemeljen in tožeča stranka skladno s 3. odstavkom 32. člena ZUS-1 zahteva izdajo začasne odredbe in naslovnemu sodišču predlaga, da izda sklep, da se tožeča stranka A.A., ki obiskuje 7.D razred Osnovne šole D., z dnem 1. 9. 2011 do pravnomočne odločitve o tožbi tožeče stranke zoper odločbo Osnovne šole D., prešola v 8. razred Osnovne šole B. Za začasna odredba velja do pravnomočnosti odločitve sodišča o tožbi v upravnem sporu zaradi nezakonitosti odločbe tožene stranke o prešolanju tožeče stranke z dne 25. 5. 2011. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je odgovorila na predlog za izdajo začasne odredbe. V odgovoru pravi, da je odločba izdana na podlagi druge alineje tretjega odstavka 54. člena Zakona o osnovni šoli, sklicuje se tudi na 4. odstavek člena 54. ZOsn. Tožena stranka meni, da je vsebina predlagane začasne odredbe v nasprotju z Zosn.

Tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe od naslovnega sodišča zahteva, da odredi prešolanje tožeče stranke na OŠ B. Tožeča stranka svojih navedb, da naj bi bila bližina doma ključnega pomena za uspešnost šolanja mladoletnika, ne podkrepi z nobenimi strokovnimi podlagami in dokazi. Kot dokaz za to prilaga dopis bližje OŠ J. z dne 25. 3. 2011, s katerim je navedena osnovna šola zavrnila soglasje k prešolanju mld. A.A. na njihovo osnovno šolo, v katerem opozarja, da okolje v njihovi šoli zanj ne bi bilo spodbudno, saj imata že dva od 25 učencev odločbo o usmeritvi. Tožena stranka predlogu za izdajo začasne odredbe ni predložila nobenega soglasja OŠ B. za prešolanje. Tožena stranka o morebitno podanem soglasju za prešolanje na OŠ B. tudi ni bila obveščena s strani same OŠ B. (v tem primeru bi OŠ D. morala prejeti zahtevek za posredovanje dokumentacije učenca, kar bi bilo v šolskem delovodniku zabeleženo). Zakoniti zastopnici tožeče stranke, materi Č.Č, je bilo že v začetku leta s strani tožene stranke sicer predlagano, da se mld. A.A. v interesu zgodnjega preprečevanja vzgojnih težav prešola na OŠ B., a mati tega predloga ni sprejela. Po izrečenem 3. vzgojnem opominu tožena stranka od OŠ B. ni več dobila soglasja k prešolanju na njihovo osnovno šolo. Predlog za izdajo začasne odredbe z zahtevkom za prešolanje tožene stranke na OŠ B. je tako v nasprotju z ZOsn, saj ni podano soglasje OŠ B. Soglasje Centra za socialno delo je bilo izdano edino za prešolanje tožeče stranke v Mladinski dom C. Center za socialno delo je svojem mnenju z dne 18. 2. 1011 s tem v zvezi še navedel, da glede na dejstvo, da mama že nekaj časa neuspešno išče nadomestno šolo, pričakovanja mld. A.A. po šolanju na običajni šoli oziroma celo šoli, ki jo sam pogojuje, niso realna. Pod točko b. odgovora tožena stranka pravi, da z izvršitvijo odločbe toženi stranki ne bo povzročena težko popravljiva škoda.

Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe sama navaja, da tožeča stranka vse bolj odklanja možnost nadaljnjega obiskovanja pouka pri toženi stranki, zaradi česar se ji izdaja začasne odredbe in odreditev prešolanja zdita nujno potreben in smiseln ukrep. Glede same smiselnosti prešolanja torej med toženo in tožečo stranko ni spora, saj obe ugotavljata, da je prešolanje v korist tožeče stranke. Tožeča stranka v zvezi s tem tudi navaja, da odklanja vrnitev k toženi stranki. V svojem mnenju z dne 22. 4. 2011 je tudi Center za socialno delo zapisal, da trenutna situacija mld. A.A. ni v korist in je zato prešolanje neobhodno. Tudi inšpektor svetnik v priporočilu svojega zapisnika o inšpekcijskem nadzoru št. 20102-047/2011 z dne 7. 4. 2011 navaja, da naj OŠ D. preuči dogovor s starši in Centrom za socialno delo o takojšnjem prešolanju, saj učenec A.A. potrebuje strokovno obravnavo tako na šoli kot pri zunanjih strokovnjakih (pediater).

Z uzakonitvijo navedenih predpogojev za prešolanje je ZOsn že sam zakonodajalec v zadostni meri poskrbel za strokovno zaščito učencev v primerih morebitnih prešolanj, tako da dodatna zaščita v obliki začasne odredbe, kot jo zahteva tožeča stranka zaradi zaščite svojih koristi, ni potrebna. Osnovna šola D. je pred izdajo začasne odredbe o prešolanju učenca v Mladinski dom C. pridobila soglasje Centra za Socialno delo z dne 18. 2. 2011 in 22. 4. 2011 kot tudi soglasje Mladinskega doma C. z dne 9. 5. 2011 k prešolanju. Da je prešolanje v Mladinski dom C. v interesu mld. A.A., je potrdil tudi šolski inšpektor v svojem zapisniku o inšpekcijskem nadzoru št. 20102-047/2011 z dne 7. 4. 2011. Tožeča stranka v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe z ničemer ni oporekala podanim soglasjem centra za socialno delo in Mladinskega doma C. k prešolanju oziroma mnenju šolskega inšpektorja.

Center za socialno delo kot strokovni organ je v svojem mnenju z dne 18. 2. 2011 s tem v zvezi tudi navedel: - da se je z mld. A.A. in njegovo materjo dogovoril, da v kolikor mama ne uspe najti šole v roku 14 dni (do 2. 3. 2011), je mld. A.A. v korist obiskovanje OŠ pri MD C. ter - da Center za socialno delo podpira mater v nameri, da mld. A.A. vpiše v Mladinski dom C..

Trditev tožeče stranke, da bi ji z njenim prešolanjem v Mladinski dom C. nastala nepopravljiva škoda, so pavšalne in niso oprte na nobene strokovne podlage. Prešolanje mld. A.A. je kvečjemu v korist otroka, kot so ugotovili vsi navedeni strokovni organi, ki so vpleteni v reševanje vzgojnih težav mld. A.A. Navedba tožeče stranke, da Mladinski dom C. ni ustrezna inštitucija za prešolanje tožeče stranke, ni utemeljena. Mladinski dom C. je ustanovljen s strani Ministrstva za šolstvo in je kot ena redkih šol pri nas specializirana za delo z učenci z motnjami vedenja in osebnosti. Prav Mladinski dom C. lahko s svojim specialnim pristopom in ustrezno usposobljenim kadrom nudi možnost razvoja osebnosti pritožnika, njegove nadarjenosti in telesnih sposobnosti, kar je razvidno iz njihovega programa in kar je v korist tožeče stranke. Pavšalne kritike na račun Mladinskega doma C., podane s strani pritožnika, so neresnične in žaljive. Tudi navedbe tožnika, da gre pri vseh vzgojnih težavah mld. A.A. zgolj za nagajivost in živahnost mladoletnika, so lažnive, kar dokazujejo številni izrečeni vzgojni opomini kot tudi mnenja šolske svetovalne delavke, centra za socialno delo, šolskega inšpektorja, gospoda F.F. in številnih drugi zapisniki, ki jih bo tožena stranka sodišču predložila v postavljenem roku. Tožena stranka pri navajanju svojih pravic pozablja, da je osnovna šola kot institucija dolžna zagotavljati normalno in nemoteno šolanje čim večjemu številu otrok ter da so pravice tožeče stranke omejene s pravicami drugih otrok, ki se šolajo na OŠ D., in javno koristijo ter da se v šoli ne more vesti kot doma, sicer vzgojni načrt ne mor potekati. Ravnanja tožeče stranke, katerih posledica so bili številni izrečeni vzgojni opomini, onemogočajo osebni razvoj in nemoteno pridobivanje osnovnih znanj vsem ostalim učencem. V javnem interesu je, da se zagotovi nemoteno vzgojo in izobraževanje čim večjemu delu družbe. Navedbe tožeče stranke o neustreznosti Mladinskega doma C. in stigmatiziranosti učencev, ki ga obiskujejo, so povsem pavšalne, neutemeljene in z ničemer dokazane. Šola je opravila razgovore z okoliškimi šolami, ki iz različnih lastnih razlogov prešolanja niso sprejele. Pristanek k prešolanju je OŠ D. pridobila le od Mladinskega doma C. in sicer pri ogledu Mladinskega doma C. skupaj s tožečo stranko in njegovo materjo, ki jima je bila ta šola všeč, ter po privoljenju Centra za socialno delo. Že s samo odreditvijo prešolanja se v vsebini rešuje sporno trajajoče pravno razmerje, tako da začasna odredba v smislu izbire šole ni potrebna. Predlaga, da naslovno sodišče predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke za prešolanje na OŠ B. zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Zahteva za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršitve izpodbijanega akta je utemeljena.

Ob presoji procesnih predpostavk za sprejem tožbe in s tem tudi začasne odredbe v obravnavo sodišče ugotavlja, da je po ustavi osnovnošolsko izobraževanje obvezno (2. odstavek 57. člena Ustave) in svobodno (1. odstavek 57. člena Ustave), kar pomeni, da ima tožnik pravico do osnovnošolskega izobraževanja in pravico do omejene izbire šole pod pogoji, ki so določeni v ZOsn (48. člen in zlasti poglavja IV., IV.A in IV.B ZOsn), ob upoštevanju temeljnih določb ZOsn, ki opredeljujejo cilje izobraževalne in vzgojne dejavnosti v osnovnih šolah ter ob spoštovanju (varstva) pravic drugih šolarjev na predmetni osnovni osnovni šoli do svobodnega izobraževanja in varnosti (1. odstavek 57. člena 34. in 35. člen Ustave). Izpodbijana odločitev posega v pravico tožnika do svobodne izbire šole, kjer bo opravil osnovnošolsko izobraževanje, saj je izpodbijana odločba izdana brez soglasja zakonite zastopnice tožnika; po navedbi v izpodbijani odločbi pa se oče tožnika ni »odzival«, zato sodišče v kratkem roku 7 dni, ko mora odločiti o začasni odredbi, ni iskalo naslova tožnikovega očeta zaradi vročitve tožbe. Izpodbijani akt je torej zaradi nesoglasja tožnikove matere oblastveni in posamični akt, ki posega v pravico tožnika do izbire osnovne šole pod pogoji iz ZOsn. Izpodbijani akt je tudi enostranski in javno-pravni akt, saj ga je izdala šola v okviru javnih pooblastil iz 2. alinee 3. odstavka 54. člena, 4. in 5. odstavka 54. člena ter 1. odstavka 60b. člena ZOsn, zato ga je izdala v okviru izvrševanja upravne funkcije. Poleg tega določilo 1. odstavka 60.a člena ZOsn pravi, da se določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, uporabljajo v postopkih v zvezi z prešolanjem učenca. To pomeni, da je izpodbijani akt upravna odločba in zato ima tožnik pravico do sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010). Na tej podlagi je sodišče vzelo v obravnavo tudi zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe.

Ker je tožnik zahteval izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršitve izpodbijanega akta, je za odločanje o tej zahtevi relevantno določilo 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Po tem določilu sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku nepopravljiva škoda, pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik je škodo v sferi njegove zasebnosti (35. člen Ustave) in pravice do svobodnega izobraževanja (1. odstavek 57. člena Ustave) opredelil s tem, ko je v zadnjem odstavku na strani 10 in v prvem odstavku na strani 11 tožbe navedel, da „niso bile strokovno ustrezno ugotovljene kakršne koli vedenjske ali osebnostne motnje /.../ da bi potreboval posebej prilagojen program za mladostnike v za to specializiranem zavodu“ /.../ da bi sprememba osnovne šole na tožnika lahko negativno vplivala, saj bi ga iztrgala iz njegovega okolja, kjer ima prijatelje, in ki ga je vajen /.../ „saj bi se počutil nezaželenega in ponižanega ter obstaja verjetnost, da bi zaradi prešolanja v navedeni zavod tožnik imel trajne psihološke posledice“ /.../; tožnik se ob tem sklicuje na 12. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah; boji se tudi „stigmatizacije“ zaradi zavoda, za katerega je /.../ „razširjeno splošno mnenje, ki je precej negativno, namreč da je zavod namenjen problematičnim mladoletnikom, ki jim niso tuja tudi hujša kazniva dejanja“ /.../. Glede prizadetosti javne koristi in sorazmernosti pa v drugem odstavku na strani 11 tožbe pravi, da je javna korist v tem, da se v izobraževalnem procesu postopa zakonito.

Tako opredeljena škoda, ki je že po naravi stvari nujno tudi intimna oziroma subjektivna, je po oceni sodišča za potrebe odločanja o začasni odredbi v zadostni meri opredeljena in pravno relevantna in zato za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni pomembno, da se tožnik morda pri opredelitvi škode moti, ker bi bilo morda njegovo šolanje v osnovni šoli Mladinskega doma C. zanj ne samo koristno, ampak tudi optimalno glede na specialno usposobljenost pedagogov in vzgojiteljev v Mladinskem domu C. V tem smislu je bilo za sodišče pri nadaljnjem obravnavanju utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe – pri vprašanju zadostne verjetnosti, da bi škoda tudi nastala in da bi bila nepopravljiva - bistveno, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi zavzela stališče, da „so namreč pri učencu prisotne hujše oblike motenja vedenja (impulzivnost, fizična in verbalna agresivnost)“ in tudi v drugostopenjski odločbi je navedeno, da je „Mladinski dom C. ustanovljen s strani ministrstva za šolstvo in je kot ena redkih šol pri nas specializirana za delo z učenci z motnjami vedenja in osebnosti.“ Gre za oznako, ki ima vpliv na percepcijo identitete in samopodobo mladostnika, pri čemer tožena stranka v skladu z 12. členom Konvencije ZN o otrokovih pravicah tudi ni dala A.A., ki ima 13 let, možnosti, da izrazi svoje mnenje v postopku, ki bi ga upravni organ nato vključil v dokazno oceno. To je relevantno z vidika ocene o obstoju pravno relevantne škode v sferi zasebnosti tožnika, kajti zakonodajalec je za oznako „motnje vedenja“ učenca postavil posebno pravno ureditev. Po 2. odstavku 11. člena ZOsn so otroci s posebnimi potrebami tudi otroci z „vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja /.../“. Če je tožena stranka ugotovila, da ima tožnik „hujše oblike motenja vedenja“, potem za take primere učencev s posebnimi potrebami iz 1. odstavka 12. člena ZOsn velja, da jih je mogoče vključiti v drugo osnovno šolo na podlagi odločbe o usmeritvi (6. odstavek 54. člena ZOsn). Iz izpodbijane odločbe, drugostopenjskega akta in ostalih podatkov, ki jih ima sodišče v spisu v času odločanja o začasni odredbi in preden se je iztekel rok za odgovor na tožbo in predložitev celotnega upravnega spisa, pa ne izhaja, da je bil izpodbijani akt izdan na podlagi odločbe o usmeritvi. Zato sodišče ocenjuje, da je verjetnost, da bi tožniku nastala škoda, kot jo je subjektivno opisal, v zadostni meri podana in jo je z izdajo začasne odredbe mogoče preprečiti. Korist tožeči stranki „nasprotne“ stranke (v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS-1)- Mladinskega doma C. - ne more odtehtati posega v pravice tožnika, če bi se izpodbijani akt izvršil pred izdajo pravnomočne odločbe, ker ima tožnik ustavno pravico do svobodne izbire osnovne šole v okvirih zakona, javni zavod (Mladinski dom C.) pa nima pravice do izvajanja šolanja za konkretnega učenca oziroma za določeno število učencev. Mutatis mutandis to isto velja za tehtanje javne koristi tožene stranke in posega v pravice tožnika; v okviru prizadetosti javne koristi (v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS-1) v povezavi z odgovarjajočimi pravicami do svobode izobraževanja in varnosti sošolcev tožnika pa tožena stranka v odgovoru na začasno odredbo pravi, da „z izvršitvijo odločbe tožeči stranki ne bo povzročena težko popravljiva škoda“ (podnaslov pod točko b. na str. 4 odgovora na začasno odredbo), da so navedbe tožeče stranke o škodi „pavšalne in niso oprte na nobene strokovne podlage“ in da je „Mladinski dom C. specializiran za delo z učenci z motnjami vedenja in osebnosti“ (1. odstavek na str. 6 odgovora). Tako opredeljena javna korist ne govori v zadostni meri za zavrnitev začasne odredbe, kajti sodišče bo o tožbi odločilo prednostno takoj po prejemu odgovora na tožbo, zaradi začetka šolskega leta dne 1. 9. 2011. Tako kot tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe, o kateri je sodišče odločilo v drugi točki izreka, tudi tožena stranka v 1. odstavku pod točko b. odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe pravi, da tožeča stranka odklanja vrnitev k toženi stranki, češ da bi ji s tem nastala škoda, vendar pa osnovna šola ne sme odklanjati izvajanja izobraževanja za določenega učenca, dokler za to niso izpolnjeni zakonski pogoji in takega učenca, ki je v postopku morebitnega prešolanja tudi ne sme v procesu vzgoje in izobraževanja negativno (nedopustno) diskriminirati. Na tej podlagi je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da je v prvi točki izreka do izdaje pravnomočne odločbe zadržalo izvrševanje izpodbijane odločbe (2. odstavek 32. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Zahteva za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja se zavrže. Eden od nujnih pogojev za to, da sodišče odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja je ta, da obstaja „sporno pravno razmerje“ (3. odstavek 32. člena ZUS-1) med subjekti, ki jih predlog za začasno odredbo in izpodbijani akt zadevata. V konkretni zadevi izpodbijani akt v ničemer pravno ne posega v razmerje med tožečo stranko in Osnovno šolo B.; Osnovna šola B. tudi ni bila stranka v upravnem postopku in ker je predlog za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 vezan na presojo izpodbijanega akta, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo, tožnik v tem upravnem sporu ne more predlagati takšne ureditve stanja, kot jo je predlagal v predlogu za izdajo začasen odredbe na strani 12 in 13 tožbe. Na tej podlagi je sodišče v drugi točki izreka zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 zavrglo.