Jedro

V azilnem postopku se spisi vročajo prosilcu za azil oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Šteje se, da je spis vročen, ko ga sprejme ena od navedenih oseb, torej je vročen, ko ga sprejme prva od navedenih oseb. Od tega dne začne teči tudi rok za opravo dejanja, ki je vezano na vročitev in rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom v 1. točki zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.1.2005, na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000); v 2. točki pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z v tem sporu izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 1. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) in na podlagi 34. člena ZAzil odločila, da mora v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo kot prepozno. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 38. člena ZAzil, po katerem se tožba zoper odločbo, izdano na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, vloži v treh dneh od njene vročitve, ter na 2. odstavek 32. člena ZAzil, ki določa, da se spisi (vabila, odločbe, sklepi in drugi uradni spisi) v postopku obvezno vročajo prosilcu za azil osebno oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu, šteje pa se, da je spis (odločba) vročen, ko ga sprejme ena od navedenih oseb. Ker je prvostopno sodišče iz upravnih spisov ugotovilo, da je bila odločba tožniku vročena dne 3.2.2005, njegovemu pooblaščencu pa 7.2.2005 ter da je tridnevni rok za vložitev tožbe pričel teči naslednji dan po tem, ko je bila odločba vročena prvemu, torej tožniku, iztekel pa se je v ponedeljek, 7.2.2005, tožba pa je bila vložena dne 10.2.2005, je odločilo, da je bila prepozna.

Zoper prvostopni sklep tožnik vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev ZAzil, Zakona o pravdnem postopku in ZUS. Uveljavlja pa tudi kršitev ustavnih pravic do pravnega sredstva ter do sodnega varstva, pa tudi enakega varstva pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodi in izpodbijani sklep prvostopnega sodišča razveljavi.

Nasprotuje razlagi določbe 2. odstavka 32. člena ZAzil, kot jo je zavzelo prvostopno sodišče. Vsi procesni zakoni namreč določajo, da se v primeru, ko ima stranka pooblaščenca (odvetnika), spisi vročajo samo odvetniku; ali pa tudi odvetniku in stranki, vendar se šteje vročitev za opravljeno, ko je vročena zadnjemu, oziroma za vložitev pravnega sredstva teče za vsakega od udeležencev rok posebej. Znano je tudi, da določeni prosilci za azil tekom postopka odidejo in jim odločbe ni mogoče vročiti. Takšnim, ki nimajo odvetnika, se vročanje opravi z nabitjem na oglasno desko, sicer pa z vročitvijo pooblaščencu. Siceršnja praksa tožene stranke je takšna, da se v primeru, ko ima prosilec odvetnika, vsi spisi vročajo odvetniku. Tudi ob zaslišanju oziroma ob podaji vlog dobijo prosilci takšno pojasnilo. V tem primeru pa je tožena stranka očitno napravila napako in je prosilcu vročila odločbo prej kot pooblaščencu. Od tožnika, ki je prava neuka stranka in je bil s strani tožene stranke izrecno seznanjen, da bo vse odločbe prejemal odvetnik, se res ne more zahtevati, da bi podvomil v to, da odvetniku ne bi bila odločba vročena oziroma da mu ne bi bila vročena isti dan kot njemu. Ker gre za zelo kratek, tridnevni rok, tožnik na ta rok ob zavedanju, da bo odločba vročena odvetniku, ni bil pozoren. Tožnik ni takoj po tem, ko mu je bila odločba vročena, poklical svojega odvetnika. Iz tega telefonskega razgovora je odvetnik izvedel, da je bila tožniku odločba vročena, da je negativna in da ga je tožena stranka seznanila s tem, da bo poslana njegovemu odvetniku in da bosta lahko sprožila upravni spor. Če bi odvetnik vedel, da je bila odločba že prej vročena tožniku, bi iz previdnosti takoj vložil tožbo še v roku, ki je veljal za tožnika. Tako pa je menil, da je tožena stranka spregledala njegovo pooblastilo. Na ta način je bila tožniku kršena pravica, da uveljavlja svoje pravice preko odvetnika. S tem je storjena tudi kršitev pravice do pritožbe in do sodnega varstva in enakega varstva pravic. Tožena stranka je v tem primeru ravnala drugače, kot v vseh tistih postopkih, kjer prosilce za azil zastopajo odvetniki, in je odločbo pomotoma in prej vročila prosilcu. Ker je bilo v tem primeru ravnano drugače in je bila odvetnikova tožba zavržena kot prepozna kljub temu, da je bila vložena v zakonitem tridnevnem roku po tem, ko je odvetnik odločbo prejel, je tožnik vsekakor v slabšem položaju, kot drugi prosilci za azil, ki jih prav tako zastopajo odvetniki. Bil je celo v slabšem položaju kot tisti prosilci, ki nimajo odvetnikov. Če bi se tožnik ne zanašal, da tečejo roki za vložitev pravnega sredstva od vročitve odločbe odvetniku, bi sam pazil na rok po tem, ko bi mu bila odločba vročena in bi najverjetneje tudi vedel, da mora pravno sredstvo vložiti v treh dneh po njenem prejemu, ali pa bi si v tem času poiskal svetovalca za begunce. Če je potrebno, naj se pridobi dokaz o tem, kako tožena stranka sicer vroča odločbe tistim prosilcem za azil, ki imajo odvetnike.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot je tožniku pravilno navedlo že prvostopno sodišče, so v 32. členu ZAzil urejene posebnosti postopka pri vročanju pisanj v azilnem postopku glede na Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). V 2. odstavku 32. člena ZAzil je določeno, da se spisi (vabila, odločbe, sklepi in drugi uradni spisi) v postopku obvezno vročajo prosilcu za azil osebno oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu ter da se spis šteje za vročen, ko ga sprejme ena od navedenih oseb.

Ta določba je izjema glede na pravila vročanja, ki veljajo v upravnem postopku, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB1, Uradni list RS, št. 22/05), in v pravdnem postopku, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku (ZPP - UPB1, Uradni list RS, št. 36/04), ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena. Po 2. odstavku 32. člena ZAzil se namreč šteje, da je pisanje pravilno vročeno tudi v primeru, ko ima stranka pooblaščenca oziroma zastopnika, ko ga sprejme ena od teh oseb. V tem primeru po presoji pritožbenega sodišča rok za pritožbo začne teči z vročitvijo pisanja prvi od navedenih oseb.

V obravnavanem primeru gre za vročitev odločbe, izdane na podlagi 2. odstavka 35. člena Zazil, zoper katero je mogoče vložiti tožbo v treh dneh od vročitve odločbe (2. odstavek 38. člena ZAzil). Ta rok je začel teči z vročitvijo odločbe tožniku osebno, pri čemer je bila vročitev opravljena, kot izhaja iz upravnih spisov, dne 3.2.2005, torej je pritožbeni rok iztekel 6.2.2005, ker pa je bila ta dan nedelja, je ta rok v skladu s 100. členom ZUP iztekel v ponedeljek, 7.2.2005 ob 24.00 uri. V tem roku tožnik tožbe ni vložil, pač pa jo je vložil za njega njegov odvetnik dne 10.2.2005, ki mu je bila odločba tožene stranke po podatkih upravnih spisov vročena 7.2.2005. Ker pa se, kot je navedeno, vročitev šteje za opravljeno, ko je pisanje vročeno prvemu od oseb, navedenih v 2. odstavku 32. člena ZAzil, je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča obravnavana tožba vložena prepozno. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko jo je na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo kot prepozno.

Na odločitev o stvari ne vpliva tožnikovo sklicevanje na pravila vročanja po drugih predpisih. ZAzil ima zaradi zagotovitve hitrega postopka o vsem tem svoje določbe. Že v osnutku ZAzil (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 78/98) je bilo v obrazložitvi navedeno, da so v ZAzil določene posebnosti postopka zaradi zagotovitve hitrega in učinkovitega postopka.

Na odločitev pritožbenega sodišča ne vplivajo pritožbene navedbe, da je bilo s takim načinom vročanja, pri katerem je večdnevni zamik pri vročitvi odločbe tožniku osebno in njegovemu odvetniku, tožniku nezakonito poseženo v pravico do pritožbe in sodnega varstva. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bila odločba tožene stranke hkrati poslana tožniku na njegov začasni naslov (K. ..., L.), kot tudi odvetniku na njegov naslov. Zato sodišče ne vidi razloga na strani tožene stranke, zaradi katerega je tožnikov odvetnik odločbo prevzel šele 7.2.2005. Ne drži niti pritožbena navedba, da naj bi dobil tožnik ob podaji prošnje za azil navodila, da bodo v primeru, če bo imel pooblaščenca, vsa pisanja vročena pooblaščencu. Takega opozorila v dokumentih o seznanitvi tožnika s pravili postopka, ki so v upravnih spisih, ni. Bil pa je tožnik seznanjem s pravico do zanj brezplačnega svetovalca za begunce, ki si ga je tudi izbral in ga je ta zastopal že v upravnem postopku pred toženo stranko. V 2. odstavku 16. člena ZAzil so navedene naloge svetovalca za begunca. Ta določba svetovalca zavezuje, da svojega klienta seznani z določbami predpisov o azilu in ga opozori na njegove pravice in dolžnosti v postopku ter na pravice in na obveznosti v njunem medsebojnem razmerju. Dolžnost tožnikovega odvetnika je bila torej med drugim tudi ta, da tožnika opozori tudi na posebnosti pravil glede vročanja pisanj po ZAzil in mu svetuje, da takoj po prejemu kakršnegakoli pisanja s strani tožene stranke vzpostavi stik z njim. To je tožnik v obravnavanem primeru po navedbah odvetnika samega tudi storil. Tožnikove pavšalne navedbe, da v drugih primerih vročanja tožena stranka ravna drugače, na odločitev o tej stvari ne vplivajo. Vrhovno sodišče RS je enako, kot v tem primeru, odločilo tudi s sodbo, I Up 137/2005-2 z dne 9.2.2005. Ker torej pritožbeno sodišče meni, da je bilo v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo ter da so bila pravilno ugotovljena tudi odločilna dejstva, meni, da s tako odločitvijo prvostopnega sodišča tožniku niso bile kršene ustavne pravice, kakor to zatrjuje v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.