Jedro

Ker je podatek o premoženju obvezna sestavina zahteve za denacionalizacijo, je zahteva za vrnitev premoženje, ki v prvotni zahtevi ni bilo navedeno, nova zahteva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. alineje 2. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07- sklep US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 7. 8.2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožnice in pravnih naslednikov upravičencev za denacionalizacijo premičnega premoženja, navedenega v cenitvi dr. C.C. z dne 7.7.2007 v znesku 96.180,00 EUR.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da je vlogo tožeče stranke z dne 7. 7. 2007, v kateri le ta zahteva odškodnino za v cenitvi navedene premičnine, ki so bile podržavljene skupaj z nepremičninami dvorca D. - D. šteti za novo zahtevo. Med strankama namreč ni sporno, da navedene premičnine v prvotni vlogi niso bile zahtevane. Ker je bila navedena zahteva vložena po roku iz 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), torej prepozno, je odločitev tožene stranke pravilna.

Revidenta dovoljenost revizije utemeljujeta s 1. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1. V reviziji uveljavljata revizijski razlog iz 2. točke 1. odstavka 85. člena ZUS-1. Sodišče je s tem, ko je njuno zahtevo obravnavalo kot novo zahtevo, zmotno uporabilo materialno pravo. Zahteva za denacionalizacijo nepremičnine že po sami naravi stvari vsebuje tudi vse sestavine te nepremičnine, ne glede na to, ali so te v zahtevi posebej navedene. Zato se je prvotno vložena zahteva za denacionalizacijo nanašala na nepremičnine z vsemi njenimi sestavnimi deli. Ker pa sta revidenta dokazila o njihovem obstoju uspela uporabiti po pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku, je njuno vlogo potrebno obravnavati kot predlog za obnovo postopka in ne kot razširitev zahteve za denacionalizacijo. Predlagajo, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da okoliščina, da sta revidenta po pravnomočno zaključenem postopku denacionalizacije nepremičnin, ugotovila, da so bile v podržavljenih nepremičninah tudi premične stvari, ne daje pravnega temelja za razširitev zahteve za denacionalizacijo po preteku prekluzivnega roka. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pravočasnost zahteve za denacionalizacijo je mogoče preveriti le na podlagi ugotovitve, da je zahteva vsebovala vse podatke, ki so po določbi 62. člena ZDen obvezna vsebina zahteve za denacionalizacijo. Po 1. odstavku tega člena je obvezna sestavina podatek o premoženju, na katero se zahteva nanaša, kar pomeni, da mora vlagatelj zahteve navesti vse premoženje, katerega vrnitev zahteva. Za premoženje v smislu ZDen se štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih in kapitalskih družb. ZDen torej loči posamezne vrste premoženja in vsebuje posebne določbe za vsako vrsto premoženja. Denacionalizacijski postopek je predlagalni postopek, zato je upravni organ vezan na zahtevek stranke. Ker so bile predmet zahteve za denacionalizacijo le nepremičnine in je bilo o tej zahtevi že pravnomočno odločeno, je pravilno stališče sodišča, da je zahteva tožeče stranke za vrnitev premoženja, ki v prvotni zahtevi ni bilo navedeno, nova zahteva in ne predlog za obnovo postopka. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je kot pravilno navaja prvostopno sodišče, mogoče vložiti le v zvezi s predmetom odločanja v končanem postopku. Ker je bila nova zahteva vložena po preteku prekluzivnega roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen, je tožena stranka tudi po presoji revizijskega sodišča ravnala pravilno, ko je zahtevo zavrgla. Podlaga za tako ravnanje je določba 2. odstavka 125. člena ZUP/86. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.