Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je predpostavka za uveljavljanje zahtevkov iz garancije, uveljavitev zahtevka za popravilo v garancijskem roku. Pri garanciji namreč ni pomembno, koliko časa mine od tedaj, ko kupec opazi napako, do tedaj, ko zahteva njeno odpravo (to je sicer ena od predpostavk za uveljavljenje jamčevalnih zahtevkov), pač pa je bistveno, da kupec zahteva popravilo v garancijskem roku. To pa so po ugotovitvah sodišča prve stopnje vsi kupci zahtevali, saj so tudi tožbo vložili še pred iztekom garancijskega roka. Ker odgovornost iz garancije na eni strani ne posega v pravila o odgovornosti prodajalca (ali izvajalca del) za napake stvari, po drugi strani pa pomeni posebno (samostojno) zavezo prodajalca, se sodišče prve stopnje upravičeno ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj so se posamezne napake pojavile in kdaj so jih tožniki sporočili toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikoma K. 1.863.926,00 SIT, tretjemu tožniku in četrti tožnici vsakemu po 931.963,00 SIT, tožnikoma S.1.600.574,00 SIT in tožnikoma V. 1.640.588,00 SIT, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2001 dalje do plačila. Višje zahtevke je zavrnilo (tožnikoma V, torej presežek glavnice, vsem tožnikom pa obrestni del tožbenega zahtevka za čas od 16.6.1993 do 15.3.2001). Toženi stranki je še naložilo, da prvim šestim tožnikom povrne 1.524.487,50 SIT pravdnih stroškov, sedmemu tožniku in osmi tožnici pa 42.957,80 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je pravilno sicer stališče sodišča prve stopnje, da je pogoj za uveljavljanje jamčevalne oziroma garancijske dolžnosti prodajalcev dokaz o obstoju pomanjkljivosti ter pravilna in pravočasna notifikacija - grajanje napak. Ravno ti pogoji pa niso bili izkazani oziroma dokazani, na kar je tožena stranka ves čas opozarjala (prekluzija in zastaranje po 645. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR in ostalih), zaradi česar je sodišče pri odločanju storilo bistveno kršitev procesnih pravil po

14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Z izjemo tožnikov K. namreč ostali tožniki niso na primeren in predpisan način pismeno grajali posameznih pomanjkljivosti in zahtevali njihovo odpravo, gre pa za zakonsko obvezo pravilnega in pravočasnega grajanja napak, ki mora biti ustrezno za vsako napako posebej konkretizirano in argumentirano. Da je tako, dokazuje celoten spis, ko izvedenci dejansko niso mogli izvršiti izvedenskega dela, oceniti napak in jih ovrednotiti za vsakega tožnika posebej in za vsako napako konkretno.

Izvedenec Ž. je le na splošno s posebno opombo, da ni imel na razpolago ustreznih podatkov in dokumentacije, podal "izračun manjvrednosti" za posameznega tožnika oziroma za posamezen objekt. Da je njegovo delo neuporabno in neustrezno, dokazuje tudi dejstvo, da je dejansko nekritično in nestrokovno povzel zaključke izvedenca I..

Povsem nestrokovno je za objekta "K." in "Kr." izračunal enak znesek odškodnine, kar je povsem v nasprotju z logiko. Njegova naloga je bila namreč med drugim, da na osnovi predloženih računov oceni vrednost odpravljenih napak na posameznem objektu. To dokazuje, da izvedenec Ž. ni niti ugotavljal niti ocenjeval stanja posameznega objekta na dan primopredaje, obseg in naravo notificiranih napak, njihovo dejansko vrednost, dejanski strošek odpravljenih napak na objektu itd. Tožena stranka graja tudi stroškovni del izpodbijane sodbe. Že v vlogi z dne 15.1.2002 je pojasnila, kakšno je razmerje med s tožbo postavljenim tožbenim zahtevkom ter med kasneje modificiranim tožbenim zahtevkom, ko npr. tožnik K. s tožbo vtožuje znesek 4.801.008,00 z obrestmi od 13.6.1993 do plačila, kar bi takrat znašalo več kot 47.000.000,00 SIT (protivrednost več kot 410.000,00 DEM). Od vtoževanega zneska je torej sodišče prisodilo približno 3%.

Odločitev o stroških, ki je sicer nejasna, pa tožnikom priznava smiselno okoli 70% stroškov postopka. Odločitev o stroških je zato v celoti nepravilna in nezakonita, kar še posebej velja za stroške izvedenca gradbene stroke, katere mora po sodbi plačali tožena stranka v celoti. Glede na navedeno in v izogib ponavljanju se tožena stranka sklicuje na svoje navedbe in trditve ter dokaze, ki jih je posredovala tekom postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbene zahtevke tožnikov, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi na določene, izrecno naštete bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). V tem obsegu je pritožbeno sodišče tudi preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje, ni pa moglo slediti pritožbenemu predlogu in upoštevati tudi vseh drugih navedb, trditev in dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje, na katere se pritožba sklicuje le pavšalno "v izogib ponavljanju" in jih konkretneje ne navaja. Po stališču tožene stranke naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana v tem, da tožniki niso izkazali pogoja za uveljavljanje jamčevalne oziroma garancijske dolžnosti prodajalca.

Vendar pa taka kršitev, tudi če bi bila podana, ne more predstavljati kršitve določb pravdnega postopka, temveč zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja; če bi sodišče določila o jamčevanju za napake oziroma o garanciji uporabilo napačno, pa zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje graja pritožba le posredno - kolikor očita sodišču prve stopnje, da je napačno sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca Ž. v zvezi z grajanimi napakami. Ker se ta graja delno nanaša tudi na zmotno uporabo materialnega prava in ker sta ti dve vprašanji medsebojno prepleteni, pritožbeno sodišče istočasno odgovarja na pritožbene očitke o obstoju preostalih dveh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so tožniki oziroma njihovi pravni predniki s toženo stranko sklenili prodajne pogodbe, pri čemer je tožena stranka kot prodajalec v pogodbi zagotovila kupcem 5-letni splošni garancijski rok za vsa gradbena, obrtniška in instalacijska dela. Glede na to je kupcem ob prevzemu objektov tudi izročila ustrezno garancijo oziroma garancijski list. Garancijski roki so začeli teči z dnem sestavitve prevzemnega zapisnika za stanovanjski objekt. Čeprav je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe citiralo tudi 644. člen ZOR, ki ureja gradbeno pogodbo in odgovornost izvajalca in projektanta za solidnost gradbe, pa je v nadaljevanju obrazložitve svojo odločitev oprlo na določbe o garanciji, torej zavezi tožene stranke za vsa dela, ki jih je tožena stranka opravila skupno z izvajalci obrtniških, instalacijskih in zaključnih del (točka 2.1 garancije). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je predpostavka za uveljavljanje zahtevkov iz garancije uveljavitev zahtevka za popravilo v garancijskem roku. Pri garanciji namreč ni pomembno, koliko časa mine od tedaj, ko kupec opazi napako, do tedaj, ko zahteva njeno odpravo (to je sicer ena od predpostavk za uveljavljenje jamčevalnih zahtevkov, ki jo izpostavlja tudi pritožba), pač pa je bistveno, da kupec zahteva popravilo v garancijskem roku. To pa so po ugotovitvah sodišča prve stopnje vsi kupci zahtevali, saj so tudi tožbo vložili še pred iztekom garancijskega roka. Ker odgovornost iz garancije na eni strani ne posega v pravila o odgovornosti prodajalca (ali izvajalca del) za napake stvari, po drugi strani pa pomeni posebno (samostojno) zavezo prodajalca (primerjaj 501. člen ZOR), se sodišče prve stopnje upravičeno ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj so se posamezne napake pojavile in kdaj so jih tožniki sporočili toženi stranki. Bistveno torej je, da so se napake pojavile v garancijskem roku in da so jih tožniki v skladu z garancijskimi pogoji posredovali toženi stranki ali izvajalcu določenih del pismeno in neposredno na ustrezen naslov (točka 4 garancije). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki toženo stranko o določenih napakah obvestili že ob prevzemu objektov, nadalje pa na zborih skupnosti stanovalcev, na katerih so bili prisotni predstavniki tožene stranke, z zapisniki s teh zborov in končno tudi z mnenjem B.I. z dne 30.3.1993, torej z mnenjem izvedenca, ki so ga sami angažirali. V vseh teh dokumentih, zlasti pa slednjem, so napake opisane dovolj jasno in precizno. Tudi mnenje sodnega izvedenca dr. D.Ž. je jasno in sodišče prve stopnje je nanj pravilno oprlo svojo odločitev. Izvedenec je namreč v svojem mnenju za vsak posamezen stanovanjski objekt navedel, katere napake je ocenjeval, pri čemer je upošteval, pripombe tožnikov v primopredajnih zapisnikih, svoje ugotovitve ob ogledu in ugotovitve B.I. (kar je razumljivo glede na to, da si je sodni izvedenec Ž.

nepremičnine ogledal šele v letu 1999, torej šest let kasneje kot pa

I. in da so tožniki v vmesnem času tudi sami odpravljali napake). Že s strani tožnikov angažirani izvedenec je v mnenju pojasnil, da je mogoče oceniti le zmanjšanje vrednosti nepremičnin v odstotku glede na pogodbeni znesek, ker v pogodbi ni specificirana rekapitulacija posameznih postavk. Glede na to je logično, da je enako metodo izračuna manjvrednosti objekta uporabil tudi izvedenec Ž. in nato sodišče prve stopnje, ki je temu mnenju sledilo. Tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost takšnega izračuna. Res je izvedenec za objekta K. in Kr. ugotovil enak znesek, vendar pa to ne kaže na neuporabnost njegovega dela, kot to meni pritožba. Do enakega zneska je prišel zato, ker je vrednost obeh objektov enaka, vendar pa si je vsakega ogledal posebej in posebej ugotavljal napake na vsakem objektu. To potrjuje način izračuna manjvrednosti obeh nepremičnin, saj je pri prvi upošteval, da je vrednost odpravljenih napak 1,25% gradbene vrednosti objekta, pri drugi pa 1,50% ter da je pri prvi vrednost neodpravljenih napak 6,75% gradbene vrednosti, pri drugi pa 6,50%. Neutemeljeno torej pritožba očita, da izvedenec ni ugotavljal in ocenjeval stanja posameznega objekta ter obseg in naravo napak.

Neutemeljeno pa se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Tožena stranka je res že v vlogi, ki jo omenja pritožba, poudarjala, da s tožbenim zahtevkom uveljavljane obresti predstavljajo zelo velik znesek in res je, da je sodišče prve stopnje s sodbo pretežni del obrestnega dela tožbenega zahtevka zavrnilo.

Vendar pa to dejstvo ne vpliva na odmero pravdnih stroškov. Kot vrednost spornega predmeta, ki je relevantna tudi za presojo uspeha strank v pravdi in odmero pravdnih stroškov, se namreč vzame samo vrednost glavnega zahtevka, medtem ko se obresti ne upoštevajo (37. člen ZPP). Zato ni mogoče uspeha strank v pravdi obračunavati od seštevka glavnice in obresti, kot to želi pritožba. Tudi odločitev o stroških izvedenca gradbene stroške je pravilna. Sodišče je ocenilo, da te stroške nosi v celoti tožena stranka, ker je štelo, da posebne okoliščine primera (neodvisnost višine teh stroškov od uspeha strank v pravdi) narekujejo, naj te stroške tožena stranka povrne tožeči stranki. Takšna odločitev temelji na 2. odstavku 154. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom

154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.