Jedro

Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, ko je odpravilo odločbo tožene stranke, ki je potrdila odločitev prvostopnega organa, da obravnavana oseba ni izpolnjevala pogojev za državljanstvo FLRJ po 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, vendar je ta odločitev pravilna zato, ker je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka, ker tožnika pred izdajo prvostopne odločbe nista bila seznanjena z vsemi ugotovljenimi okoliščinami in dejstvi, pomembnimi za odločitev, ni pa tožena stranka kršila materialnih predpisov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. 174/2001-9 z dne 10.12.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 4.4.2001, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote N.m., Oddelka za upravne notranje zadeve z dne 8.10.1998, s katero je prvostopni organ ugotovil, da pravni prednik tožnikov roj. 20.11.1889 v S., N.m., ob smrti 6.11.1979 ni bil državljan Republike Slovenije in SFRJ ter se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do njegovi smrti, ni štel za jugoslovanskega državljana. Tožena stranka se je sklicevala na 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 55/46, 104/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju ZDrž). Ugotovila je, da je pravni prednik tožnikov optiral za nemški Raich in je bil vpisan v izvirni nemški evidenci optantov z dne 31.8.1941, ter da dne 4.12.1948, ob uveljavitvi sprememb ZDrž, ni živel na območju FLRJ. Glede na zakonsko domnevo, da so se osebe nemške narodnosti pred in med drugo svetovno vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodni in državni koristi FLRJ pregrešile zoper državljansko dolžnost, torej da so bile nelojalne, organu nelojalnosti glede na 3. odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni treba ugotavljati. Tožnika pa, ki bi lahko dakazovala lojalnost, nista predložila nasprotnih dokazov. Zato je tožena stranka ugotovila, da se obravnavana oseba ne šteje in se ni štela za državljana Republike Slovenije. Prvostopno sodišče pa je to odločbo odpravilo, ker meni, da bi morala tožena stranka v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), tožnika opozoriti na možnost dokazovanja nasprotnega, torej možnost dokazovanja lojalnosti. Ker tega ni storila, je po mnenju prvostopnega sodišča kršila določbe materialnih predpisov, zato je njeno odločitev odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek, v katerem naj tožena stranka tožnika seznani z možnostjo dokazovanja lojalnosti.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se po 3. odstavku 63. člena ZDen pri osebah nemške narodnosti nelojalno ravnanje domneva. Res je, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije presodilo, da v 3. odstavku 63. člena ZDen navedena nelojalnost ni pravna fikcija, temveč pravna domneva, in da je mogoče dokazovati nasprotno. Res je tudi, da je ustavno sodna in upravno sodna praksa za vse nepravnomočne končane zadeve, kjer so bile prvostopne odločbe izdane pred navedeno odločbo ustavnega sodišča, zavzela stališče, da je treba stranke pozvati oziroma opomniti na to njihovo možnost in jih opozoriti na to, da je breme dokazovanja na njihovi strani. Pri tem pa se stranka ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je lahko uspešna le, če ponudi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost, ali pa dokaže obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Če pa ostane organ glede tega dejstva v dvomu, mora za podlago svoje odločitve vzeti domnevo nelojalnosti (tako je odločilo ustavno sodišče v zadevah, št. Up 288/96 z dne 10.7.1997 in Up 299/01 z dne 10.1.2002). Zato tožena stranka meni, da upravni organi niso dolžni pozivati stranke na to, da imajo možnost predložiti dokaze o svoji lojalnosti. V obravnavanem primeru sta bila tožnika preko svojega pooblaščenca kot prava uke osebe seznanjena, da se njun pravni prednik na podlagi 2. odstavka 35. člena ZDrž ni štel za jugoslovanskega državljana.

Tožnika sta imela možnost, da se v določenem roku o tem izjavita in predložita morebitne nasprotne dokaze. Prvostopni upravni organ je v celoti ravnal po pravilih postopka, saj je tožnika seznanil z ugotovljenimi dejstvi in jima omogočil sodelovanje v postopku, seznanil pa ju je tudi z možnostjo predložitve nasprotnih dokazov. V skladu z odločitvijo ustavnega sodišča bi morala tožnika storiti vse, da bi zakonito domnevo izpodbila. Ker tega nista storila, tudi organ ni bil dolžan ugotavljati lojalnosti oziroma nelojalnosti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožnika v obširnem odgovoru na pritožbo menita, da je pritožba v celoti nepravilna in neutemeljena. Navajata, da je prvostopni upravni organ pred izdajo pvrostopne odločbe kršil pravila postopka, ker tožnikoma ni dal možnosti, da se izjasnita o nacionalnosti in državljanstvu ter lojalnosti svojega prednika, ker ni opravil glavne obravnave in ker je izrek prvostopne odločbe nejasen in nerazumljiv ter v nasprotju z obrazložitvijo, da torej prvostopna upravna odločba sploh nima razlogov. Poleg tega navajata, da prvostopni organ ni popolno in pravilno ugotovil dejanskega stanja, ker njun prednik ni bil nemške narodnosti, temveč je bil državljan Kraljevine Jugoslavije in povojne Jugoslavije, prav tako pred in med drugo svetovno vojno ni bil nelojalen, česar prvostopni organ sploh ni ugotavljal, temveč je svojo odločitev oprl na "splošno znana zgodovinska dejstva o tem, kdo je lahko optiral za nemški Raich" ter na evidenco, ki ni javna listina in ne dokazuje tega, kar je v njej zapisano. Ta evidenca pa je bila lahko tudi ponarejena z namenom podržavljenja premoženja. Ne ve se niti, kaj pomeni pojem "optant" in tudi ne, kakšne so posledice, če je nekdo bil "optant", saj tega ne določa noben predpis. Pravni prednik tožnikov ni nikoli optiral za nemški Raich, prav tako pa v času, ko je bil državljan Kraljevine Jugoslavije oziroma v času, ko je ex lege postal državljan FLRJ, ni imel nemškega državljanstva niti nemške narodnosti. Napačno je tudi ravnanje prvostopnega upravnega organa, da se na podlagi splošno znanih zgodovinskih dejstev (da so lahko za nemški Raich optirale le osebe, ki so se opredelile za Nemce in so jih Nemci šteli za osebe nemške narodnosti ter so tudi ex lege pridobile nemško državljanstvo) sklepa na posamičen primer. Iz tega izhaja napačno stališče, da se kot nedvomen dokaz o nemški narodnosti šteje opcija za nemški Raich.

Zgodovina kot taka ne more biti pravni vir, pa tudi njeni zaključki so možni zgolj na splošnem oziroma na teoretičnem nivoju. Tožena stranka je v drugostopni odločbi navedla, da ji ni bilo treba dokazovati dejstev, ker je bila o njih prepričana kot o zgodovinsko splošno znanih dejstvih. Ker je upravno sodna praksa zavzela stališče, da je možno dokazovati lojalnost in da to dokazno breme nosi stranka, je sklicevanje na zgodovinsko splošna znana dejstva neutemeljeno in nepravilno. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo prvostopnega sodišča. Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, vendar delno iz drugih razlogov kot jih je navedlo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. V upravnem postopku namreč po oceni pritožbenega sodišča niso bili kršeni materialni predpisi, temveč so bila kršena pravila postopka.

Po 8. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. To temeljeno načelo upravnega postopka je operacionalizirno v številnih določbah zakona, zlasti pa v določbah 135. in 142. člena ZUP/86. V obravnavanem primeru tožnika po presoji pritožbenega sodišča pred izdajo prvostopne upravne odločbe nista bila seznanjena z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev. Niti iz dopisa prvostopnega organa z dne 10.3.1998 Upravni enoti R. na K. kot zaprošenemu organu, da tožnico seznani z ugotovitvami in jo zasliši, niti iz dopisa prvostopnega organa odvetniku tožnikov z dne 8.5.1998 namreč ni razvidno, da bi prvostopni organ, ob tem ko je navedel vsebino 2. odstavka 35. člena ZDrž in svoje ugotovitve glede narodnosti pravnega prednika tožnikov, omenil, da je ugotovil, da je tožnik 4.12.1948 živel v tujini in da iz teh ugotovitev izhaja tudi pravna domneva, da je izpolnjen tudi tretji pogoj, to je nelojalost. To pa pomeni kršitev določb postopka, zato bi moralo sodišče svojo odločitev opreti na 3. točko 1. odstavka 60. člena ZUS in ne na 4. točko 1. odstavka 60. člena ZUS. Vendar ta napaka ni vplivala na pravilnost odločitve, zato niso podani pogoji za razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pravilno pa je po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče presodilo pravilosti ugotovitev tožene stranke o narodnosti pravnega prednika tožnikov in o njegovem življenju v tujini na dan 4.12.1948 ter neutemeljenost tožbenih navedb tožnikov o teh vprašanjih, za katere tudi nista predložila upoštevnih dokazov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V ponovljenem postopku bo treba tožnika seznaniti z ugotovitvami in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev o državljanstvu njunega prednika, jima dati ustrezen rok, da se o ugotovitvah in okoliščinah izjavita ter za svoje trditve predložita dokaze, in nato ponovno odločiti v zadevi.