Jedro

Oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito in ga mora po vloženi tožbi lastnika izprazniti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je toženec dolžan izprazniti enosobno stanovanje št. 7 v stanovanjskem objektu v C., C. 11, v izmeri 43,7 m2 in ga praznega izročiti tožeči stranki ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 15.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe dalje do plačila. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bila med stanodajalcem ter tožencem kot najemnikom dne 16.12.1988 sklenjena pogodba o začasni uporabi spornega stanovanja in sicer za dobo treh let, ter da toženec uporablja stanovanje brez pravnega naslova, ker je navedeni rok potekel že pred vložitvijo tožbe.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, ali pa jo naj podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je tožnik kot imetnik pravice uporabe spornega stanovanja preko Samoupravne skupnosti sklenil s tožencem stanovanjsko pogodbo za nedoločen čas, kar je bila prava pogodbena volja strank, do razveze te pogodbe pa ni prišlo nikoli, zato je brezpredmetno opiranje na pogodbo, sklenjeno z osnovno šolo. Navedeno pogodbo je namreč toženec podpisal v svojstvu podrejenosti, za katero je menil in jo razumel tako, da gre pri njej le za ureditev stroškovne obveznosti iz naslova redne uporabe stanovanja, ki je bilo nesporno ugotovljeno v prvi pogodbi, sklenjeni s Samoupravno skupnostjo občine, in ki edina velja za toženca. Iz nje pa je več kot razvidno, da mu gre tudi pravica ostati v tem stanovanju. Toženec meni, da zaradi neurejenih lastninskih razmerij v družbeni lastnini ne more biti prikrajšan v svojih pravicah.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožba ne pove konkretno, v čem naj bi bile podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pavšalna pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve tožene stranke v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Sodišče prve stopnje je obravnavalo in pravilno odločilo o vseh ugovorih, ki jih tožena stranka znova ponavlja v pritožbi. Utemeljeno je poudarilo v izpodbijani sodbi, da je toženec dne 16.12.1988 sklenil z Osnovno šolo D. J. pogodbo o začasni uporabi spornega stanovanja in sicer za določen čas: za dobo treh let. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo stanovanjsko pogodbo, ki jo je toženec sklenil 12.12.1988 s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo občine Kranj. Razlogi v tej smeri so prepričljivi in se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Glede na nasprotna pritožbena izvajanja sodišče druge stopnje še pripominja, da je toženec sam predlagal v prošnji za dodelitev stanovanja, naj se mu sporno stanovanje dodeli le za določen čas, in sicer za tri leta.

Ob takem stanju, in ko je navedeni rok potekel že pred vložitvijo tožbe, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da uporablja toženec stanovanje brez pravnega naslova, saj z lastnikom stanovanja ni sklenil najemne pogodbe, oz. ni podaljšal najemne pogodbe, sklenjene za določen čas po preteku dogovorjenega roka, (1. odst. 58. čl. Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 18/91-I). Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanja postopka.

Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ne morejo ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku. Sicer pa toženec v pritožbi niti ni predlagal kakih novih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom čl. 368. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa na pritožbo ni odgovorila.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).