Jedro

Ker sta tako prvostopni upravni organ kot tožena stranka prvotno ugotovila, da so sporne (nacionalizirane) nepremičnine družbena lastnina, na katerih ima tožeča stranka pravico uporabe, oziroma pravico upravljanja, torej ne lastninske pravice, niso podane ovire za vračanje podržavljenega premoženja v smislu tretjega odstavka 16. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Republike Slovenije Upravne enote A, št. ... z dne 7. 8. 2001, s katero je prvostopni upravni organ odločil, da je Republika Slovenija - Sklad kmetijskih zemljišče in gozdov RS in AAA-PO, zemljiškoknjižni imetnik pravice uporabe, ter AAA-RM kot njegov pravni naslednik, dolžan v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe izročiti upravičencema AA in BB v last in posest nepremičnini - kmetijski zemljišči, parc. št. 424/2 in 424/9 vpisani v vl. št. 117 k. o. SP, ter v 2. točki izreka, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe izročiti upravičencema iz 1. točke izreka v last in posest nepremičnino parc. št. 12/2 - stavbišče s hišo in gospodarskim poslopjem v izmeri 0,0108 ha, pripisano k vl. št. 117 k. o. SP. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da se v celoti strinja z ugotovitvijo prvostopnega upravnega organa, da ovire za vračilo v naravi v predmetni zadevi niso izkazane. 3. točka 16. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91 - I, 56/92 - odločba USRS, 13/39 - odl. USRS, 31/93, 24/95 - odl. USRS, 20/97 - odl. USRS, 23/97 - odl. USRS, 65/98, 76/98 - odl. USRS, 66/00 in 11/01 - odl. USRS - v nadaljevanju ZDen) določa, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Citirano določbo je treba uporabljati glede na čas njene uzakonitve, ko so se za civilne pravne osebe štele verske skupnosti, zasebne ustanove in društva. Glede slednjih je treba upoštevati, da so lahko imela na sredstvih lastninsko pravico in pravico uporabe, zato sredstva na katerih so imela pravico uporabe, niso izvzeta iz vračanja. Prvostopni organ je ravnal pravilno, ko je štel AAA-RM, kot pravno naslednico AAA-PO (Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS) za zavezanko v postopku za denacionalizacijo. Pri društvih je potrebno ločiti društva in družbene organizacije. Društva se ustanavljajo po Zakonu o društvih (Uradni list SRS, št. 5/75, 42/86), prav tako pa tudi družbene organizacije, za katere sicer veljajo predpisi Zakona o društvih, vendar pa sredstva, s katerimi delajo, lahko veljajo za družbena. AAA-RM in AAA-PO nista civilno pravni osebi, temveč sta imeli položaj družbene organizacije in sta se kot taki tedaj šteli za družbeno pravne osebe. Glede na 75. člen Republiške Ustave iz 1974. leta, so kot družbene organizacije lahko pridobivale sredstva oziroma določene pravice na sredstvih, ter ta sredstva kot družbena uporabljala za uresničevanje svojih ciljev in razpolagale z njimi v skladu s svojim statutom in zakonom. Zavezanec za vrnitev kmetijskih zemljišč in gozdov je pravna oseba, v katere premoženju so stvari v skladu z 51. členom ZDen in 20. členom Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Uradni list RS, št. 10/93 - v nadaljevanju ZSKZG). ZSKZG je ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena, oziroma ne glede na to na kakšen način so bila pridobljena. Ker je bil položaj AAA kot družbene organizacije glede upravičenj na družbenem kmetijskem zemljišču enak ali podoben položaju kmetijskih organizacij, ki so upravljale in uporabljale družbeno kmetijsko zemljišče, tudi za AAA-RM, veljajo določbe 17. člena ZSKZG. AAA je družbena organizacija in ne civilno pravna oseba. Glede na navedeno ne gre za oviro za vračanje po tretjem odstavku 16. člena ZDen. Tožena stranka zato meni, da je odločilno za vračanje dejstvo, ali so nepremičnine družbene lastnina z zemljiškoknjižno pravico uporabe, ter da na njih ni vpisana lastninska pravica. Na spornih parcelah tožeča stranka ni imela lastninske pravice, zato njene trditve, da ni zavezanka za vrnitev niso utemeljene. Iz spisa je namreč razvidno, da je zavezana stranka kot družbena organizacija nepremičnine pridobila neodplačno in sicer z odločbo z dne 17. 10. 1963, ter da je bila v zemljiški knjigi knjižena kot imetnica pravice uporabe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, ko je štela, da je tožeča stranka družbeno pravna oseba in da je družbena organizacija in da torej ni civilno pravna oseba in tako niso podane ovire za vračanje iz tretjega odstavka 16. člena ZDen. Navaja, da AAA oziroma njene organizacijske enote, kot so rodovi oziroma prej odredi, čeprav so bile pravne osebe, niso bile nikoli družbene organizacije in so za njih veljala določila Zakona o društvih. Družbene organizacije so bile namreč natančno določene v 75. členu Ustave SRS iz leta 1974, ko je bilo prvič določeno, da lahko družbeno politične in druge z zakonom določene družbene organizacije, pridobijo sredstva, oziroma določene pravice na sredstvih, ter ta sredstva kot družbena uporabljajo za uresničevanje svojih ciljev in razpolagajo z njimi v skladu s svojim statutom in zakonom. Te organizacije (družbene) so lahko pod pogoji, ki jih določa zakon, organizirale tudi gospodarsko in drugo dejavnosti v skladu s svojimi cilji. V takratni SRS ni bilo enotnega zakona, ki bi taksativno našteval družbene organizacije, ampak so to določali posamezni zakoni. Tako so bile po zakonu družbene organizacije Rdeči križ in sicer po Zakonu o položaju in po pooblastitvi Rdečega križa Slovenije (Uradni list SRS, št. 8/78), prav tako pa so bile kot družbene organizacije opredeljena gasilska društva in gasilska zveza po Zakonu o varstvu pred požarom (Uradni list SRS, št. 2/76), po Zakonu o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, 25/76), pa so se kot družbene organizacije opredeljevale tudi lovske družine in njihove zveze, ne glede na to, da so za njih glede poslovanja in vzdrževanja veljali predpisi o društvih. Enako velja za ribiške družine, ki so bile po Zakonu o sladkovodnem ribištvu (Uradni list SRS, št. 25/76) opredeljene kot družbene organizacije. Drugih družbenih organizacij na podlagi veljavnih določb Ustave in posebnih zakonov v Sloveniji ni bilo. Tako AAA niti posamezni njeni odredi oziroma rodovi niso bile opredeljene kot družbene organizacije. Pomembno je torej, da so takratna ustavna določila bistveno razlikovala med družbenimi organizacijami in društvi, čeprav sta bili obe organizaciji oblika prostovoljnega združevanja delovnih ljudi in občanov. Bistveno za razlikovanje je, da v družbenih organizacijah delovni ljudi in občani niso izražali ter uresničevali zgolj svojih osebnih interesov kot v društvih, torej v civilno pravnih osebah, temveč tudi skupni in družbeni interes. Znane so takratne odločbe, tudi Vrhovnega sodišča RS, ko so se posamezna društva zavzemala za pridobitev statusa družbenih organizacij, vendar se je takrat Vrhovno sodišče SRS jasno opredelilo, da mora biti status družbene organizacije določen v posebnem zakonu, na podlagi veljavnih določb Ustave SRS. Vrhovno sodišče RS je npr. v sodbi Ur V 83/4 razsodilo, da je zveza čebelarskih društev in njihova društva pravna oseba civilnega prava in ne družbena organizacije in da je zato ni mogoče obravnavati kot uporabnika družbenih sredstev. Znano je tudi mnenje Sekretariata za zakonodajo skupščine SFRJ iz leta 1980, ki potrjuje prejšnje navedbe. Tako je tožeča stranka bila in je še vedno klasična civilno pravna oseba in zato je tudi podana ovira za vračanje iz 16. člena ZDen. Zmotno je mnenje tožene stranke, da je pri društvih potrebno ločiti društva in družbene organizacije. Temu sploh ni tako, saj je kot je že bilo navedeno sama Ustava SRS razlikovala med društvi in družbenimi organizacijami. Posamezni zakoni, ki so opredeljevali družbene organizacije so le navajali, da za delovanje tovrstnih družbenih organizacij uporabljajo določbe Zakona o društvih. Družbene organizacije so bile organizacije s posebnim statusom, ki jih je določal zakon in le-te so sredstva pridobivale izrazito iz družbenih sredstev in za uresničevanje širših družbenih ciljev. Tožena stranka brez kakršne koli pravne podlage v svoji odločbi trdi, da je AAA in njena organizacijska enota družbeno pravna oseba, kar pa nikoli ni bila, ter še nadalje trdi, da je AAA družbena organizacija in ne civilno pravna oseba. Zmotno je tudi njeno stališče, da je za vračanje odločilno, ali je bila na nepremičninah vpisana družbena lastnina s pravico uporabe, ter da pri spornih nepremičninah ni vpisana lastninska pravica. Prav zaradi zmotnih lastninsko - pravnih stališč, ki so jih uporabljala nekatera zemljiškoknjižna sodišča, so pri lastnini civilno pravnih oseb - društvih vpisovali družbeno lastnino in imetništvo pravice uporabe, vendar to ne sme in ne more biti merilo za odločitev v tej zadevi. Tožeča stranka je nepremičnine lahko pridobila neodplačno, saj je bil po Zakonu o društvih to vir pridobivanja sredstev iz civilne sfere. Tožena stranka bi pri svoji odločitvi morala upoštevati tudi veljavne določbe Zakona o temeljih lastninsko pravnih razmerij, pri katerih imajo civilno pravne osebe lastninsko pravico in pri taborniškem društvu sploh ne bi mogla biti vpisana družbena lastnina z imetništvom pravice uporabe. Tudi v primeru sporov Planinske zveze Slovenije iz tistega obdobja je bilo odločeno, da so planinska društva uvrščena v društva s statusom civilno pravne osebe, ker njihov status ni določen z zakonom in kot posledica tega tudi ni bila določena pravica upravljanja z družbenimi sredstvi. Iz tega izhaja, da so tožeča stranka in njej podobne gospodarile s sredstvi, na katerih so imele lastninsko pravico. Zmotno je torej razlogovanje tožene stranke, da je razlog za vračanje v tem, da je tožeča stranka vpisana kot imetnik pravice uporabe. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da razveljavi odločbo tožene stranke v zvezi z odločbo prvostopnega upravnega organa št. ... z dne 7. 8. 2001 in toženi stranki povrne vse stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so nepremičnine parc. št. 424/2 in 424/9, ter nepremičnina 12/2 vpisane pri vl. št. 117 v k.o. SP, predmet vračanja denacionalizacijskima upravičencema, oziroma, ali je podana ovira za vračanje podržavljenega premoženja po določbi tretjega odstavka 16. člena ZDen. Navedena določba namreč določa, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilno pravnih oseb. Glede na navedeno določbo sta tako v obravnavani zadevi sporni dve vprašanji, in sicer status tožeče stranke, v zvezi s katerim sta tako prvostopni upravni organ kot tožena stranka zavzeli stališče, da je tožečo stranko šteti za družbeno organizacijo in ne civilno pravno osebo, ter lastništvo spornih nepremičnin.

Iz spisnih podatkov izhaja, da so bile na podlagi Zakona o odpravi viničarskih in podobnih razmerij (Uradni list LRS, št. 22/53), z odločbo Komisije za kmetijski zemljiški sklad, št....z dne 20.10. 1953, denacionalizacijskima upravičencema podržavljene nepremičnine parc. št. 12/2, 424/2, 424/3 in 424/4, pripisane vl.št. 24, k.o. SP. Podržavljeno parcelo 424/2 predstavljata v času vračanja parceli št. 424/2 in 424/9 k. o. SP (identifikacijsko potrdilo št. ...z dne 25. 9. 1995), parcelna št. 12/2 pa se ni spremenila. Na navedenih treh parcelah, ki so po izpodbijani delni odločbi predmet vračanja denacionalizacijskima upravičencema, ter v naravi predstavljajo stavbišče s hišo in gospodarskim poslopjem (parc.št.12/2), ter sadovnjak (parc.št. 424/2 in 424/9), zemljiškoknjižni podatki izkazujejo družbeno lastnino, na kateri je na podlagi Odločbe Skupščine občine A z dne 17. 10. 1963, št...., vknjižena pravica uporabe na imetnika te pravice AAA-PO. Glede na takšen status spornih nepremičnin, ki so bile od podržavljenja naprej v družbeni lastnini, pa po presoji sodišča ovire iz tretjega odstavka 16. člena ZDen niso izkazane. Tožeča stranka iz navedenega razloga ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da so nekatera zemljiškoknjižna sodišča zaradi zmotnih lastninsko pravnih stališč vezanih na status društev, vpisovala družbeno lastnino in imetništvo pravice uporabe pri lastnini društev, saj način pridobitve spornih nepremičnin v uporabo potrjuje tudi upravnim spisom priložena odločba z dne 17. 10. 1963, iz katere izhaja dodelitev hiše in gospodarskega poslopja, ter sadovnjaka AAA-PO, torej spornih nepremičnin v postopku denacionalizacije, v upravljanje. Tožeča stranka bi po takrat veljavnem Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list SFRJ, št. 43/65), ter Zakonu o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86) na spornih nepremičninah lahko pridobila nepremičnine tudi v last, vendar pod pogoji, navedenimi v določbah citiranih zakonov ( predviden je bil postopek z javno dražbo), sicer pa so lahko občani, društva in druge civilno pravne osebe smele imeti na družbenih nepremičninah pravico uporabe, ki so jo pridobile bodisi odplačno ali neodplačno.

Ker sta torej tako prvostopni upravni organ, kot tudi tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da so sporne nepremičnine družbena lastnina, na katerih ima tožeča stranka pravico uporabe, oziroma pravico upravljanja, torej ne lastninske pravice, niso podane ovire za vračanje podržavljenega premoženja v smislu tretjega odstavka 16. člena ZDen. Zaradi navedenega na odločitev ne more vplivati stališče tožene stranke, da je tožeča stranka družbena organizacija. Tožeča stranka oziroma njena pravna prednica je pravna oseba, ustanovljena in organizirana po določbah Zakona o društvih (Uradni list SRS, št. 5/75 in 42/86, ter Uradni list RS, št. 60/5), ter jo je mogoče šteti kot civilno pravno osebo. Status družbene organizacije je namreč moral temeljiti na zakonu, ki pa za društveno dejavnost, ki jo izvaja tožeča stranka ni bil sprejet. Zgolj okoliščina, da je tožeča stranka civilna pravna oseba, pa glede na prej navedeno zakonodajo o urejanju prometa z nepremičninami, ne pomeni, da so sredstva, ki so jih civilno pravne osebe-društva uporabljale za svoje delovanje, tudi v njihovi zasebni lasti.

Po vsem navedem je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 - ZUS) zavrnilo.