Jedro

Skupna obveznost, ki jo imata pravdni stranki po preužitkarski pogodbi, ne dopušča, da bi se jo dalo zreducirati zgolj na denarno obveznost, saj je namen sklenitve pogodbe o preužitku osebne in zaupne narave. Če so se okoliščine, ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe, spremenile, bi morala tožnica postaviti ustrezen oblikovalni zahtevek po določbah ZD, ki bi preuredil zdajšnje (zatrjevano) neučinkovito izvajanje pogodbe s strani toženca (121. člen ZD). Takega zahtevka ni postavila, do dajatvenega v razmerju do soprevzemnika obveznosti pa ni upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.920 EUR z obrestmi ter tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi ocenilo, da M. R. posebne nege ne potrebuje. Protispisen je zaključek, da so se odnosi med pravdnima strankama tako poslabšali, da je toženec onemogočen pri izvajanju skrbi za M. R.; on je tisti, ki je doprinesel k poslabšanju razmer z M. R. do te mere, da se ta z njim ne pogovarja več niti se noče z njim voziti ter dvomi, da bo zanjo še kdaj prideloval hrano. Toženec torej po razpadu zakonske zveze s tožnico ne želi več skrbeti za M. R., čeprav je to fizično in finančno zmožen. S predmetno sodbo je sodišče ustvarilo nevaren precedens, po katerem je preživninski zavezanec, torej toženec, oproščen dolžnosti preživljanja - skrbi za M. R. Nadalje je protispisen zaključek sodišča, da tožnica ni konkretizirala vtoževanih stroškov. Neživljenjsko je pričakovati, da bi tožnica hranila vsak račun za nakup živil, zato bi sodišče moralo v konkretnem primeru odločiti po prostem preudarku (216. člen ZPP). Napačna uporaba materialnega prava se kaže v tem, da je predmetna pogodba dejansko pogodba o preužitku, do česar se sodišče sploh ni opredelilo. Pravdni stranki sta po tej pogodbi prevzeli breme preživljanja in skrbi za M. R., ki je po razvezi zakonske zveze leta 2015 odpadla izključno na tožnico, ki od toženca po določilu 404. člena OZ upravičeno zahteva povrnitev dela stroškov. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je vezano na ugotovljeno dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 10. 6. 1992 z M. R. sklenili pogodbo, s katero je ta pravdnima strankama prepustila (v takojšno last) del svojih nepremičnin, zakonca A. pa sta se ji zavezala nuditi brezplačno hrano ter morebitno nego, plačevati njene režijske in ostale bivanjske stroške, prav tako pa sta prevzela določene obveznosti v zvezi z njenim zdravljenjem ter potencialno nastanitvijo v domu za ostarele. Pravdni stranki sta se 20. 5. 2015 razvezali, a še vedno živita v skupni hiši (ki je bila prej last M. R.), vključno z M. R., tožničino mamo in hčerama pravdnih strank, v katerih izključni lasti je sedaj ta hiša. Odnosi med tožencem in preostalimi stanovalci so od razveze dalje slabi. Večino zavez iz pogodbe opravlja tožnica s hčerkama, pri tem je v ospredju skrb za hrano, saj je M. R. navkljub svojim letom večinoma sposobna skrbeti zase in zaradi slabih odnosov s tožencem niti noče, da bi on izpolnjeval zaveze iz pogodbe; želi, naj toženec raje plačuje del oskrbe tožnici.

7. Tožnica z obširnimi pritožbenimi navedbami zatrjuje predvsem kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena (ki naj bi se odslikavala v napačno ugotovljenem dejanskem stanju). Zatrjevana kršitev ni podana, saj je odločitev sodišča prve stopnje (tj. zavrnitev tožbenega zahtevka) pravilna iz drugih materialnopravnih razlogov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Tožnica v predmetni pravdi zahteva del denarne protivrednosti uslug, ki sta jih s tožencem po pogodbi o preužitku dolžna nuditi M. R. Sodišče je njej zahtevek zavrnilo ob uporabi 404. člen OZ, kar ni prav. Sodišče namreč pri odločanju ni vezano na pravno podlago, ki jo ponudita pravdni stranki (tretji odstavek 180. člena ZPP), in svoje pravne presoje ne sme prilagajati zmotni pravni presoji pravdnih strank. Če je tožnica svoj tožbeni zahtevek nepravilno zastavila ter podala navedbe in trditve, izhajajoč iz napačne pravne interpretacije te pogodbe, to ni razlog, da sodišče navedb in dokazov strank ne bi presodilo ob pravilni razlagi pogodbe1. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, bo to storilo pritožbeno sodišče. Pravdni stranki zaradi uporabe teh pravil tudi ne moreta biti presenečeni, saj gre za ustaljeno sodno prakso, ki jo morata oziroma bi jo morala pooblaščenca poznati2. 9. Pritožnici je treba pritrditi, da je predmetna pogodba (priloga A 2) po svoji vsebini pogodba o preužitku, čeprav je poimenovana kot izročilna. Sodišče prve stopnje je povzelo vsebino pogodbe in obveznosti, ki iz nje izhajajo, čeprav se pravno niti ni opredelilo do tipa/vrste pogodbe. Ravno pravno stališče, da obravnavani spor izhaja iz pogodbe o preužitku, pa odstre pravne posledice, ki so za presojo obravnavanega spora bistvene.

10. Preužitkarska pogodba je odplačna, dvostranska pogodba, ki do uveljavitve OZ ni bila urejena, zato njegova uporaba ne pride v poštev (1060. člen OZ). Ker je v svojih bistvenih značilnostih (aleatornosti, trajnosti in osebni, zaupni naravi razmerja) podobna pogodbi o dosmrtnem preživljanju, je sodna praksa izoblikovala stališče, da se v sporih, povezanih z izvrševanjem te pogodbe, analogno uporabljajo nekatere zakonske določbe, ki urejajo pogodbo o dosmrtnem preživljanju: upravičenja pogodbenih strank v primeru neizpolnjevanja obveznosti (tretji odstavek 120. člena ZD) ter razveza v primeru neznosnosti skupnega življenja (drugi odstavek 120. člena ZD) in v primeru spremenjenih okoliščin (121. člen ZD).3

11. Skupna obveznost, ki jo imata pravdni stranki po predmetni pogodbi, ne dopušča, da bi se jo dalo zreducirati zgolj na denarno obveznost, saj je namen sklenitve pogodbe o preužitku osebne in zaupne narave. Če so se okoliščine, ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe, spremenile4, bi morala tožnica postaviti ustrezen oblikovalni zahtevek po določbah ZD, ki bi preuredil zdajšnje (zatrjevano) neučinkovito izvajanje pogodbe s strani toženca (121. člen ZD). Takega zahtevka ni postavila, do dajatvenega v razmerju do soprevzemnika obveznosti pa ni upravičena. Ker zmotna uporaba materialnega prava ni vplivala na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških je posledica zavrnitve pritožbe in je vsebovana v izreku o njeni zavrnitvi (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj odločitev VSL II Cp 441/2016 s 30. 11. 2016. 2 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 244/2010 s 25. 7. 2013, II Ips 592/2005 s 1. 12. 2005, II Ips 683/2008 z 19. 1. 2012 in II Ips 348/2009 s 3. 12. 2009. Glej tudi Podgoršek, B., Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 567 - 568. 3 Glej tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča s 15. 10. 1980 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 178/2008 s 16. 9. 2010 ter tam navedeno drugo sodno prakso. 4 Glej 6. točko te obrazložitve.