Jedro

Postavitev začasnega skrbnika zapuščine sodišče ne more vezati na založitev predujma za njegove stroške. Takšen pogoj iz 131. člena ZD ne izhaja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevek odvetnika K. V. z dne 13. 6. 2012 za povrnitev stroškov zavrnilo.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje odvetnik K. V. kot začasni skrbnik zapuščine in uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožniku prizna priglašeno nagrado in stroške za delo, ki ga je opravil kot začasni skrbnik zapuščine, v višini 5.572,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča druge stopnje ter L. K. in M. A. naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, podredno pa, da stroške postopka naloži v plačilo vsem dedičem. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, sklicujoč se na smiselno uporabo določila 153. člena ZPP, da predlagateljici nista založili predujma za postavitev začasnega zastopnika, zaradi česar odvetnik K. V. ni upravičen do povračila stroškov. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo meje pravnomočnosti sodnih odločb in nezmožnost uporabe določbe 153. člena ZPP glede instituta začasnega zastopnika zapuščine. S pravnomočnostjo sklepa je bil odvetnik K. V. pravnomočno postavljen za začasnega skrbnika zapuščine in je moral začeti opravljati svoje naloge kot začasni skrbnik zapuščine. S tem dnem je namreč po določbah ZD postal zakoniti zastopnik vseh dedičev in je nanj prešlo upravljanje zapuščine, na njegovo funkcijo pa ni imel nobenega vpliva s strani predlagateljev založen predujem. Funkcija začasnega skrbnika v zapuščinskem postopku ni primerljiva s funkcijo dokazov v pravdnem postopku, zato določila 153. člena ZPP ni moč uporabiti za primer postavitve začasnega skrbnika zapuščine. Začasni skrbnik zapuščine je bil določen že s pravnomočnim sklepom, zato si sodišče ne bi smelo premisliti in zavrniti predloga. Po pravnomočnosti sklepa začasni skrbnik ni imel več dolžnosti niti pristojnosti, da bi poizvedoval, ali je bil plačan predujem ali ne, kot to napačno razlaga sodišče prve stopnje. Upravičeno je verjel, da je bil predujem za njegovo postavitev plačan, saj je postal sklep pravnomočen. Da predujem ni bil plačan, začasni skrbnik tudi ni bil obveščen ob njegovi prošnji za potrditev pravnomočnosti sklepa. Sodišče je šele 9. 5. 2012 izdalo sklep o oprostitvi dolžnosti začasnega skrbnika zapuščine iz razloga neplačila predujma, torej skoraj eno leto po njegovi določitvi. Kolikor začasni zastopnik skoraj eno leto ne bi opravljal svojih dolžnosti, kljub pravnomočnemu sklepu o njegovi določitvi, bi bilo njegovo ravnanje skrajno neskrbno, po vrhu vsega pa še nezakonito, ter bi lahko imelo za posledico tako disciplinsko, kazensko in civilno odgovornost začasnega skrbnika. Začasni skrbnik je svoje obveznosti opravil strokovno in korektno na podlagi sklepa in mu tako gredo nagrada kot tudi stroški nastali z njegovim delom, ki so bili priglašeni z vlogo z dne 13. 6. 2012. Dediči na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zapuščinski zadevi za skrbnika zapuščine postavilo K. V., odvetnika v C., (sklep D 26/2009 z dne 15. 6. 2011).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče v sklepu, s katerim je določilo odvetnika K. V. za začasnega skrbnika zapuščine, naložilo dedinjama L. K. in M. A., da v roku 15 dni založita predujem v višini 800,00 EUR, in ju opozorilo, da bo v nasprotnem primeru štelo, da sta predlog za postavitev začasnega skrbnika zapuščine umaknili. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo, da je bil tako tudi odvetnik seznanjen, da mora biti založen predujem, da bi kot začasni skrbnik zapuščine lahko pričel s svojimi aktivnostmi. Ker je odvetnik kljub temu pričel z aktivnostmi in se pred začetkom opravljanja ni posebej informiral o tem, ali je bil predujem založen niti ni o svojih aktivnosti obvestil sodišča, je sodišče zaključilo, da ni podlage, da bi zahtevku odvetnika za povrnitev stroškov ugodilo.

Utemeljeno pritožnik graja navedene zaključke sodišča prve stopnje, ko trdi, da ga je k opravljanju dolžnosti začasnega skrbnika zapuščine zavezoval pravnomočen sklep o postavitvi za začasnega skrbnika zapuščine. Utemeljeno tudi nadalje trdi, da sodišče prve stopnje ni pravilno zaključilo, da se za postavitev začasnega skrbnika zapuščine smiselno uporablja določba tretjega odstavka 153. člena ZPP, po kateri sodišče opusti izvedbo dokaza, če predujem za izvedbo tega dokaza ni založen. Postavitev začasnega skrbnika zapuščine ne pomeni izvedbe dokaza v zapuščinskem postopku, ampak gre za postavitev zakonitega zastopnika dedičem, da se uredijo pravice in obveznosti, ki zadevajo zapuščino. Zato sodišče ni imelo pravne podlage za določitev predujma. Tudi ni podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral začasni skrbnik zapuščine pred začetkom opravljanja svoje funkcije o tem obvestiti sodišče. Od pravnomočnosti sklepa o določitvi za začasnega skrbnika zapuščine pa vse do pravnomočnega sklepa, s katerim je bil oproščen dolžnosti po tem sklepu, je bil dolžan skrbeti za zapuščino dedičev in opravljati v zvezi s tem vsa opravila.

Skrbnik zapuščine je skrbnik za poseben primer, zato veljajo glede njegovega pravnega položaja tudi določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V 196. členu tega zakona je določeno, da ima skrbnik pravico do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti, center za socialno delo pa lahko določi skrbniku za njegovo delo tudi ustrezno nagrado. Ker skrbnika zapuščine določi zapuščinsko sodišče (prvi odstavek 192. člena ZD), odloči tudi o njegovih stroških in nagradi zapuščinsko sodišče. Ker skrbnik zapuščine skrbi za zapuščino v korist vseh dedičev kot celote in nasploh zastopa vse dediče glede zapuščine, njegovi stroški predstavljajo skupne stroške zapuščinskega postopka. Ker pa je v konkretnem primeru sodišče kot skrbnika zapuščine postavilo K. V., odvetnika v C., torej pravnega strokovnjaka, bo pri odločanju o povrnitvi stroškov skrbnika zapuščine sodišče moralo upoštevati tudi drugi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, ki določa, da če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se ti odmerijo po tarifi.

Ker se je pritožba skrbnika zapuščine izkazala za utemeljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče v skladu z zgoraj navedenim materialnopravnim izhodiščem ponovno odločiti o zahtevi odvetnika K. V. z dne 13. 6. 2012 za povrnitev stroškov.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).