Jedro

Toženec tožeči stranki kot zavarovalnemu zastopniku ni povedal resničnih podatkov o preteklih prijavljenih škodah iz prejšnjega zavarovalnega obdobja. V takšnem primeru bi po prvem odstavku 932. člena OZ zavarovalnica lahko celo zahtevala razveljavitev pogodbe, kar bi imelo za posledico, da bi bilo vozilo nezavarovano. Pravna podlaga za izterjavo manjkajoče zavarovalne premije je zato v določbi 936. člena OZ, ki ureja dolžnost plačevanja zavarovalne premije.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v 15 dneh 142,80 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi istega sodišča VL 50929/2016 z dne 18. 5. 2016 obdržalo v veljavi za 764,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v celoti v tretjem odstavku izreka. Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške 172,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. S sklepom je zavrglo vlogo "izjavo" tožene stranke z dne 25. 10. 2006. 2. Toženec je zoper sodbo vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot pritožbo. Sodbi in sodišču obširno očita nepoznavanje zakona, malomarno sestavljeno sodbo, nestrokovno delo, pristranskost in sum sodne korupcije. Navaja, da je vzel ponujeno poslano polico in pridobil zakonito prometno dovoljenje, zato ni bilo razloga za višanje premije. Sodišče ne omenja, kar je bistveno in ključno za zadevo, da je toženec redno plačeval mesečne zneske za zavarovanje vozila. Tožeča stranka nikoli ni poslala aneksa k polici oziroma privolitve, soglasja za povišanje ali prekinitev stare police z novo polico. Iz pritožbe je še razbrati, da se toženec ne strinja z očitkom njemu, da bi moral povedati, koliko trkov je vozilo imelo v prejšnjem letnem obdobju, te bi morala tožeča stranka sama spremljati, saj so uradno v računalniku knjiženi. V pritožbi proti sklepu o zavrženju vloge pa pojasnjuje, da je moral zaradi okvare računalnika, ki je izbrisal tekst, sodišču poslati drugo izjavo. Šlo je za tehnično napako in višjo silo.

3. Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila, predlaga zavrnitev pritožb in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe proti sklepu z dne 23. 12. 2016:

5. Sklep o zavrženju toženčeve vloge z dne 25. 10. 2016 ima podlago v določbah prvega odstavka 106. člena v zvezi s šestim odstavkom 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec je bil pozvan s sklepom z dne 24. 12. 2016, da vloži dodatni izvod vloge ter bil hkrati opozorjen, da bo sodišče vlogo v nasprotnem primeru zavrglo. Ker ni ravnal tako, kot mu je naložilo sodišče, je sklep o zavrženju pravilen. Tudi če je res, kar ponavlja toženec v pritožbi, da je prišlo do izgube dokumenta zaradi višje sile oziroma tehnične napake, za katero ni kriv (okvara računalnika), odločitev ne more biti nič drugačna. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ne gre za pretirano strogo procesno posledico, ki bi morebiti posegala v toženčevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Vloga z dne 25. 10. 2016 je le ena od vlog, s katerimi je toženec v tem postopku obširno že dotlej utemeljeval svoja stališča glede zadeve. Ne gre za npr. ugovor ali pritožbo, zato zavrženje vloge za toženca ne predstavlja nobenih hujših posledic.

6. Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe proti sodbi z dne 31. 3. 2017:

7. V tej zadevi se postopek vodi po določbah 442. do 458. člena ZPP, ki je predpisan v sporih majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ugotavljanje dejanskega stanja niso dopusten pritožbeni razlog v teh postopkih.

8. Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ugotovilo je sledeče odločilne okoliščine primera: toženec je tožečo stranko kot zavarovalnega zastopnika pooblastil za sklenitev zavarovanja avtomobilske odgovornosti pri A., d.d. (sedaj B., d.d.). Na tej podlagi je bila med A., d.d. in toženo stranko sklenjena zavarovalna pogodba oziroma polica za avtomobilsko zavarovanje za toženčevo osebno vozilo. Toženec se je zavezal tožeči stranki plačati zavarovalno premijo v znesku 454,76 EUR v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 45,48 EUR. Tožeča stranka je po sklenitvi zavarovalne pogodbe ugotovila, da je bila zavarovalna premija za preteklo zavarovalno obdobje napačno obračunana, saj ni bila upoštevana prijavljena škoda za škodni dogodek 18. 11. 2014, saj je toženec o tem ni seznanil ob sklenitvi zavarovalne pogodbe. Zato je od toženca zahtevala še razliko do višje zavarovalne premije zaradi prijavljene škode v preteklem zavarovalnem obdobju. Toženec prijavljene škode za škodni dogodek 18. 11. 2014 ni zanikal. Tožeča stranka je poravnala takratni A. razliko do višje zavarovalne premije, toženec pa je kljub njenim pozivom plačilo zapadlih neporavnanih obveznosti odklonil. 9. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker je ugotovilo, da je toženec zamolčal tožeči stranki škodni primer v preteklem zavarovalnem obdobju, ki vpliva na uvrstitev v višji premijski razred, je toženec ravnal v nasprotju z določbo 931. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po ugotovitvah sodbe toženec namreč s podpisom pooblastila z dne 9. 9. 2015 tožeči stranki kot zavarovalnemu zastopniku ni povedal resničnih podatkov o preteklih prijavljenih škodah iz prejšnjega zavarovalnega obdobja. V takšnem primeru bi po prvem odstavku 932. člena OZ zavarovalnica lahko celo zahtevala razveljavitev pogodbe, kar bi imelo za posledico, da bi bilo vozilo nezavarovano. Pravna podlaga za izterjavo manjkajoče zavarovalne premije je zato v določbi 936. člena OZ, ki ureja dolžnost plačevanja zavarovalne premije. Hkrati pa je pravilno stališče sodbe, da je pravna podlaga za poračun premije tudi v pogodbeni volji pravdnih strank in sicer v določbi zavarovalne police (A3) v oznako "KL9910" v zvezi s določbo 3. točke drugega odstavka 12. člena Splošnih pogojev, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe. V konkretnem primeru zato tožeča stranka utemeljeno zahteva od toženca izpolnitev zavarovalne pogodbe, saj je za toženca krila zavarovalnici premalo plačano premijo.

10. Pritožbene trditve, kolikor jih je mogoče razumeti, so neutemeljene. Toženec glede na zgoraj navedeno nima prav, da zanj velja le tista zavarovalna polica, s katero se je dogovoril za nižjo zavarovalno premijo, ker da je to premijo redno plačeval ter da je tožeča stranka prepozno zahtevala zvišanje zavarovalne premije. Prav tako na odločitev sodišča ne vplivajo trditve, da naj bi bil škodni dogodek iz prejšnjega zavarovalnega obdobja neznaten ter da mu druga zavarovalnica ne bi toliko zvišala premije.

11. Ker niti pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pravna podlaga za odločanje sodnice posameznice je v določbi petega odstavka 458. člena ZPP.