Jedro

Dejstvo, da je bil tožniku nadrejeni obratovodja, ki je sodeloval pri podaji ocene tožnikove delovne uspešnosti, istočasno tudi predsednik pritožbene komisije, samo po sebi ni razlog za nezakonitost dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Navedeni je, zaslišan kot priča, pred sodiščem prepričljivo pojasnil, zakaj je bil tožnik med vsemi primerjanimi delovodji najnižje ocenjen. Hkrati pa tudi tožnik v sodnem postopku niti ni izrecno zatrjeval, da bi bil uspešnejši od primerjanih sodelavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev njegove terjatve zoper toženo stranko v stečaju v višini 1.581.876,17 SIT iz naslova nadomestila plače za čas od prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na podlagi sklepov o trajnem višku in prenehanju delovnega razmerja z dne 31.5.1993 in z dne 13.7.1993 do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko v letu 1996. Pri tem je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi gornjih sklepov iz leta 1993 zakonito prenehalo. Hkrati je odločilo, da trpita stranki vsaka svoje stroške postopka.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem ponovno zatrjuje, da najnižja ocena njegove delovne uspešnosti, na podlagi katere je bil uvrščen med presežne delavce, ni bila realna, da je bil izkušen delavec tudi z večletnimi izkušnjami z delom v tujini in da je na vsebino izpodbijanih sklepov vplivalo dejstvo, da je bil njegov nadrejeni in avtor sporne ocene delovne uspešnosti A.A. istočasno tudi predsednik pritožbene komisije, hkrati pa je na njegovi izpovedi gradilo svojo odločitev tudi sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z vsebino in razlogi izpodbijane sodbe, ki jo je prvostopno sodišče izdalo na podlagi pravilno in dovolj popolno razčiščenih pravno relevantnih dejstev in ob pravilni uporabi materialnega prava, pri tem pa v postopku pred prvostopnim sodiščem pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere pazi ob obravnavi pritožbe po uradni dolžnosti.

Dejstvo, da je bil tožniku nadrejeni obratovodja A.A., ki je sodeloval pri podaji ocene tožnikove delovne uspešnosti, istočasno tudi predsednik pritožbene komisije, samo na sebi ni razlog za nezakonitost dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Navedeni je, zaslišan kot priča, pred sodiščem prepričljivo pojasnil, zakaj je bil tožnik med vsemi primerjanimi delovodji najnižje ocenjen. Pri tem je potrebno poudariti, da je šlo za relativno najnižjo oceno, ki ni bila veliko nižja od ocene večine tožnikovih sodelavcev in nikakor ni pomenila, da bi bil tožnik pri svojem delu povsem neuspešen. Hkrati tožnik v sodnem postopku niti ni izrecno zatrjeval, da bi bil uspešnejši od primerjanih sodelavcev.

Tudi taka relativno najnižja ocena pa je tožnika ob krčenju števila delavcev izločila v skupino presežnih delavcev, za katere pri toženi stranki ni bilo druge zakonite rešitve, kot prenehanje delovnega razmerja v smislu določb 36. e in 36. f člena ZDR.

Ker je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča na podlagi spornih sklepov tožniku delovno razmerje pri toženi stranki v letu 1993 zakonito prenehalo, je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo njegov zahtevek za ugotovitev vtoževane terjatve iz naslova nadomestila plače v posledici domnevno nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker pritožbeni razlogi niso bili podani, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo.