Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikovo ravnanje ne vsebuje oškodovalnega elementa (kršitev pravic, povzročene večje škode oziroma premoženjske škode), kar je eden od pomembnih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi iz 258. člena KZ-1. Tožnikovo ravnanje sicer predstavlja kršitev delovnih obveznosti, saj je neutemeljeno zahteval podatke iz računovodstva za zasebne potrebe, vendar pa teža kršitve ne omogoča zaključka, da gre za hujšo kršitev, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 16. 8. 2021 (I. točka izreka); zavrglo je tožbo v zvezi z zahtevkom za ugotovitev, da je pogodba o zaposliti z dne 4. 11. 2010 s pripadajočimi aneksi in delovno razmerje tožeče stranke trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja od 4. 11. 2010 do 12. 11. 2020 in v zvezi z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 13. 11. 2020 do dneva izdaje te sodbe obračunati in plačati vse prispevke za socialna zavarovanja (II. točka izreka). Razsodilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2020, ki je bila tožeči stranki vročena 12. 11. 2020, nezakonita in se razveljavi (III. točka izreka); da je delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja tudi v času od 14. 1. 2021 do 1. 11. 2021, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (IV. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da v roku 8 dni tožeči stranki prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 14. 1. 2021 do 1. 11. 2021 in ji za to obdobje obračuna in izplača vse plače in druge denarne prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, ter tožečo stranko prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter druga pripadajoča ji zavarovanja (V. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da v roku 8 dni tožeči stranki plača povračilo iz 118. člena ZDR-1 v višini 11.631,84 EUR bruto (VI. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek na ugotovitev trajanja pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 11. 2010 in delovnega razmerja z vsemi pravicami izhajajočimi iz njega za čas od 13. 11. 2020 do 13. 1. 2021 in za čas po 1. 11. 2021 ter ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 4. 11. 2010 preneha šele z izdajo te sodbe; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 13. 11. 2020 do 13. 1. 2021 ter po 1. 11. 2021 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom plač in drugih denarnih prejemkov ter zamudnih obresti; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za čas od 13. 11. 2020 do 13. 1. 2021 ter za čas po 1. 11. 2021 do dneva izdaje te sodbe prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter v vsa druga zavarovanja; zahtevek za plačilo nadomestila po 118. členu ZDR-1 v višini 5.815,92 EUR bruto in zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust v višini 2.070,82 EUR (VII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.596,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper IV. točko izreka sodbe, ki se nanaša na dosojeno denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Po prepričanju tožnika bi moralo sodišče dosoditi tožniku višje denarno povračilo. Sodbo v tem delu izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik meni, da je sodišče pri odmeri denarnega povračila pravilno upoštevalo trajanje delavčeve zaposlitve in s tem povezane pripadajoče odpravnine, ki bi delavcu pripadala, če bi šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je pravilno upoštevalo možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, čeprav iz obrazložitve ni jasno, kako je upoštevalo njegova prizadevanja za najdbo nove službe. Dejstvo je, da je našel službo zgolj za kratek čas (določen čas) in da objektivne okoliščine stanja v letu 2021 niso bile naklonjene poklicu kuharja. Zaradi številnih ukrepov države na področju COVID-19 je bilo posledično manjše povpraševanje pri zasebnih ponudnikih na področju gostinstva in s tem tudi po kuharjih. Tožnika pri odmeri odpravnine (denarnega povračila) moti dejstvo, da sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja, glede njegove prošnje za pridobitev dokumentov ni upoštevalo, da tožnik pri naslavljanju tožene stranke za seznam osnovnih sredstev nikakor ni grozil ali kakorkoli delavke v računovodstvu preslepil ali želel spraviti v zmoto, kot to zaključuje sodišče v obrazložitvi dejanskega stanja. Sodišče je predvsem spregledalo pisno izjavo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki povsem drugače in v nasprotju s trditvami tožene stranke povzema dejansko stanje zadeve. Nadalje je tudi spregledalo trditev A. A. (ki je ključna priča v postopku), da jo je tožnik vljudno prosil za izročitev predmetnega seznama. Iz zapisnika o zaslišanju z dne 3. 11. 2021 na več mestih izhaja, da so priče B. B., C. C. in D. D. nastrojene proti tožniku. Predvsem priča B. B. v tem postopku izpade kot povsem neverodostojna priča, ki je celo lagala o nastanku pisne izjave. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da seznam osnovnih sredstev ni bil nikjer označen kot poslovna skrivnost javnega zavoda, da tožnik ni prejel nobenih navodil ali formularjev glede dostopa do seznama osnovnih sredstev. Zato se tožnik tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da nima pravice do neformalne ustne zahteve za dostop do informacij javnega značaja. Glede na navedeno tožnik ugotavlja, da je sodišče prestrogo označilo ravnanje delavca kot preslepitev ali kot nek poskus spravljanja v zmoto delodajalca in zato so okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi s strani sodišča v korist tožene stranke prestrogo ocenjene. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se pritožbi tožnika ugodi in se višina nadomestila (pravilno denarnega povračila) spremeni ter tožniku dosodi maksimalni znesek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper III., IV., V., VI. in VIII. točko izreka izpodbijane sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nezakonito razsodilo, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja tudi v času od 14. 1. 2021 do 1. 11. 2021, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Toženi stranki je neupravičeno naložilo, da je dolžna tožniku za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji plačati plačo ter druge denarne prejemke. Tožnik se je dne 13. 11. 2020 zaposlil pri novem delodajalcu, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo delovno razmerje od 14. 1. 2021 do 1. 11. 2021 in bi moralo sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 11. 2020, ko se je zaposlil pri novem delodajalcu. Tožnik ni nikoli navedel razloga, zakaj mu je delovno razmerje, ki ga je sklenil z novim delodajalcem E. s. p. dejansko prenehalo in ali je bil razlog za prenehanje delovnega razmerja na strani tožnika. Tožena stranka izpostavlja, da je zaposlitev pri novem delodajalcu trajala le 2 meseca in zelo verjetno se je tožnik na novo zaposlil ne zato, da bi ravnal z namenom zmanjšanja stroškov, pač pa zato, ker je sam računal na uspeh v predmetnem postopku in dejansko ni želel delati. Dejstvo, da se je tožnik zaposlil že naslednji dan po podani izredni odpovedi s strani tožene stranke, kaže na to, da sam ni imel nobene težave z zaposlovanjem, kvečjemu nasprotno, saj je potrebno upoštevati, da gre za čas, ko je brezposelnost na trgu skoraj najnižja v zgodovini samostojne države. Ni stvar tožene stranke, zakaj je tožniku prenehalo delovno razmerje pri novem delodajalcu, vendar tožnik nikakor ne more biti upravičen do nobenega denarnega povračila s strani tožene stranke na podlagi 118. člena ZDR‑1. V predmetni zadevi je jasno, da je tožnik hotel zgolj zlorabiti z zakonom zagotovljene pravice in se nezakonito in neupravičeno denarno okoristiti na račun tožene stranke. Izrek izpodbijane sodbe nasprotuje razlogom sodbe in izpodbijana sodba sploh nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da razlogi, ki so navedeni v odpovedi, ne predstavljajo razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. oziroma 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče je svoje argumente oprlo izključno na to, da ravnanje tožnika, ki mu je bilo očitano v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne bi predstavljalo dokončanega kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika ter da naj bi bilo ključno to, da tožnik zahtevanih podatkov ni prejel, zato bi tožena stranka tožniku lahko očitala le poskus kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1, vendar naj ta ne bi bil kazniv. Tožena stranka je ves čas postopka dokazovala, da je poskus kaznivega dejanja nevestnega dela v službi kazniv, kar izhaja tudi iz Kazenskega zakonika 2017, posebni del (Komentar dr. Mitje Deisingerja). Če bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo KZ-1, bi lahko napravilo pravilen zaključek, da je tožnik storil poskus kaznivega dejanja nevestnega dela v službi in je zato bil zakonito izredno odpuščen, saj je skladno s 1. točko prvega odstavka 110. člena ZDR-1 kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ta kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje pa je tudi storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se glede 2. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) sploh ni opredelilo, četudi je tožena stranka kot razlog za izredno odpoved vseskozi navajala tudi to točko. Tožnik je brez dvoma naklepno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj kot je tožena stranka jasno dokazala v postopku na prvi stopnji, je poslovno dokumentacijo tožene stranke zahteval na protipraven način, z lažnim navajanjem razloga in preslepitvijo sodelavcev. Tožnik je na delovnem mestu povzročil hude motnje delovnega procesa, še posebej glede na dejstvo, da je šlo v času ravnanja tožnika za čas epidemije COVID-19, kar je pomenilo, da je bil delovni proces pri toženi stranki že tako okrnjen. Sodišče prve stopnje je napravilo tudi napačen zaključek glede tega, da naj zahtevani sporni podatki ne bi predstavljali poslovne skrivnosti tožene stranke. Pravilnik o računovodstvu v 27. členu jasno določa, da morajo vsi zaposleni v računovodstvu podatke skrbno varovati in da lahko drugim zaposlenim podatke posredujejo le skladno s pooblastilom vodje sektorja za ekonomiko in finance ali generalnega direktorja tožene stranke. Tožena stranka je tudi tekom sodnega postopka dokazala, da je utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in dokazala je, da s tožnikom absolutno ni mogla več nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno in nezakonito odločilo glede stroškov postopka v 8. točki izreka, saj je sodišče zavrnilo obsežen del tožnikovega zahtevka, iz česar izhaja, da tožnik nikakor ni uspel v celoti, kvečjemu v nekaj več kot polovici, zato mu je sodišče neutemeljeno priznalo priglašene stroške postopka.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, kot je tožeča stranka predlagala v pritožbi z dne 18. 1. 2022. 5. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navaja, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da se je tožnik dan po odpovedi 13. 11. 2020 zaposlil pri novem delodajalcu E. s. p., zato določbe 118. člena ZDR-1, po katerih je na podlagi zahtevka tožnika odločalo sodišče prve stopnje, niso uporabljive. Tožnik ni nikoli navedel, kaj je bil razlog, da je prenehalo delovno razmerje pri novem delodajalcu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

8. Sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 12. 11. 2020 iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji prvega odstavka istega člena pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da za odpoved obstajajo zakonski razlogi in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

9. Tožena stranka je tožniku očitala kršitev določb pogodbe o zaposlitvi, zlasti 2. in 3. člena pogodbe ter da je s svojim protipravnim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 s sprem.). Tožniku je očitala, da je od uslužbenke v računovodstvu zahteval, da mu da podatke o osnovnih sredstvih kuhinje in drobnega inventarja na dan 1. 5. 2019 oziroma za mesec maj 2019. Tožena stranka je tožniku očitala, da se je zlagal, da navedene podatke potrebuje službeno oziroma za pripravo analize, kar se je kasneje izkazalo kot neresnično in zavajajoče dejanje, katerega namen je bil preslepiti in zapeljati v zmoto svojo sodelavko, uslužbenko v računovodski službi tožene stranke, kot tudi toženo stranko. Uslužbenka tožniku teh listin oziroma podatkov ni izročila, ker je predhodno seznanila tožnikovo neposredno vodjo (vodjo kuhinje) in svojo vodjo (računovodske službe) in ugotovila, da tožnik dejansko podatkov ne potrebuje za službene namene ter da ni naročila neposredna vodja, da tovrstne podatke pridobi za potrebe delovnega procesa.

10. V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče ni dolžno opredeliti do vseh trditev strank, temveč samo do trditev, ki so za odločitev pravno relevantne. Če sodišče pojasni svojo odločitev in to ustrezno ter prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno navedlo, zakaj ni upoštevalo oziroma se ni opredelilo do nekaterih pravnih ugovorov stranke, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/39/16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve).

11. Tožena stranka v pritožbi zato neutemeljeno uveljavlja neobrazloženost izpodbijane sodbe. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijano sodbo se da preizkusiti, saj opisanih pomanjkljivosti in nasprotij nima.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v postopku sicer dokazala obstoj ravnanja, ki ga tožniku očita v izredni odpovedi, vendar pa to ravnanje ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, niti ne gre za ravnanje, zaradi katerega s tožnikom ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi B. B., A. A., C. C., F. F. in zakonitega zastopnika tožene stranke D. D. ugotovilo, da je tožnik 13. 10. 2020, brez pooblastila in vednosti nadrejene B. B., od zaposlene v računovodski službi tožene stranke A. A., zahteval podatke o osnovnih sredstvih kuhinje in drobnega inventarja na dan 1. 5. 2019 oziroma za mesec maj 2019. Priča A. A. je izpovedala, da je tožnik navedel, da podatke potrebuje za službo oziroma, da mora narediti neke analize, kar pa je vodja kuhinje B. B. zanikala in kot je izpovedala bi naj tožnik povedal, da podatke potrebuje zaradi kazenskega postopka, ki ga je tožena stranka sprožila proti njemu.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da nobena od zaslišanih prič ni pojasnila, zakaj bi podatki, ki jih je želel pridobiti tožnik, predstavljali poslovno skrivnost tožene stranke. Tudi tožena stranka navedenih podatkov ni konkretno navedla kot poslovno skrivnost, v katerem od svojih splošnih aktov, niti ni dokazala, da podatki izpolnjujejo pogoje za določitev poslovne skrivnosti, kot jih določa 2. člen Zakona o poslovni skrivnosti (ZPosS). Pravilnik o računovodstvu v 12. členu določa, da morajo vsi zaposleni v računovodstvu skrbno varovati podatke, s katerimi imajo opravka pri svojem delu in da lahko podatke posredujejo drugim zaposlenim in osebam zunaj uporabnika samo skladno s pooblastilom, ki ga pridobijo od vodje sektorja za ekonomiko in finance ter generalnega direktorja. Pravilnik v 27. členu torej določa način ravnanja z računovodskimi podatki, med katere je potrebno uvrstiti tudi podatke v knjigi neopredmetenih sredstev in opredmetenih osnovnih sredstev kot ene od poslovnih knjig. Vendar pravilnik ne določa, da so podatki poslovna skrivnost. Sicer pa Pravilnik o računovodstvu predvsem zavezuje k skrbnemu varovanju podatkov zaposlene v računovodstvu in opredeljuje, komu lahko podatke posredujejo.

14. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da bi moral tožnik glede podatkov, katere je neposredno zahteval od A. A. vprašati vodjo, ki mu je nadrejena, nadrejena pa bi vprašala vodjo kuhinje, ki bi šla nato v komunikacijo z vodjo računovodske službe. Tožnik je dejansko kršil hierarhijo in komunikacijo pri vlaganju prošenj za pridobivanje računovodskih podatkov, vendar po pravilni presoji sodišča prve stopnje navedeno ne predstavlja razloga za izredno odpoved. Tožnikovo ravnanje ne predstavlja ne hujše kršitve njegovih obveznosti iz delovnega razmerja, kot tudi ne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi imela znake kaznivega dejanja. Kar se tožniku lahko očita, vendar to ne ustreza hujši kršitvi delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je neupoštevanje internih navodil delodajalca o hierarhiji pri komunikaciji in upravičenosti do pridobivanja podatkov v računovodski službi. Navedeno pa ne pomeni, da je tožnik s svojo zahtevo povzročil motnje v delovnem procesu ali da bi toženi stranki nastala škoda.

15. Kar se tožniku očita ne ustreza znakom kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1, in sicer da bi tožnikovo ravnanje pomenilo izvršitev kaznivega dejanja nevestnega dela v službi. KZ-1 v 258. členu določa, da uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi moral in mogel predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda in res nastane kršitev oziroma večja škoda, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikovo ravnanje ne vsebuje oškodovalnega elementa (kršitev pravic, povzročene večje škode oziroma premoženjske škode), kar je eden od pomembnih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi iz 258. člena KZ-1. To kaznivo dejanje lahko stori le uradna oseba ali javni uslužbenec, in sicer naklepno, v okviru svoje službe s storitvijo ali opustitvijo. Kot posledica storilčevega dejanja mora nastati hujša kršitev pravic druge osebe ali večja škoda (nad 500,00 EUR). Navedenega pa tožena stranka ni dokazala. Glede na navedeno se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali je poskus kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 kazniv.

16. Sicer pa je tožena stranka že sama v pritožbi zapisala, da Pravilnik o računovodstvu zavezuje delavce v računovodstvu (12. člen), da morajo vsi zaposleni v računovodstvu podatke skrbno varovati in lahko podatke posredujejo le s pooblastilom vodje sektorja, kar je v konkretnem primeru uslužbenka računovodstva A. A. tudi storila. Očitano kršitev bi torej lahko storil le uslužbenec v računovodstvu in se zato tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot kuhar, ne more očitati.

17. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek glede tega, da naj zahtevani sporni podatki ne bi predstavljali poslovne skrivnosti tožene stranke. Pravilnik o računovodstvu v 27. členu dejansko določa način ravnanja z računovodskimi podatki, vendar pa pravilnik obvezuje predvsem delavce, ki delajo v računovodstvu. Prav tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbo pogodbe o zaposlitvi, v kateri je določeno, da delojemalec ne sme za svojo osebno uporabo izkoriščati ali izdajati tretji osebi delodajalčevih poslovnih skrivnosti ali podatkov, ki jih delodajalec določi kot zaupne, ki so bili delojemalcu zaupani oziroma se je z njimi seznanil med opravljanjem svojega dela. Tožena stranka ni dokazala, da bi imela v Pravilniku o računovodstvu opredeljeno, da podatki v knjigi neopredmetenih sredstev in opredmetnih osnovnih sredstev kot eni od poslovnih knjig, predstavljajo poslovno skrivnost. 18. Tožnikovo ravnanje sicer predstavlja kršitev delovnih obveznosti, saj je neutemeljeno zahteval podatke iz računovodstva za privatne potrebe, vendar pa teža kršitve ne omogoča zaključka, da gre za hujšo kršitev, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 7/2021 opozorilo na načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu, kar pomeni, da vsaka kršitev delovnih obveznosti ne utemeljuje najstrožje sankcije v obliki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec ima možnost sankcioniranja lažjih kršitev z disciplinsko sankcijo (prvi odstavek 172. člena ZDR‑1), s podajo pisnega opozorila pred odpovedjo (prvi odstavek 85. člena ZDR-1) in morebitno redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi ponavljajočih se kršitev (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Če se delodajalec odloči za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, mora imeti očitana kršitev, ki ustreza dejanskemu stanu, enega od predvidenih odpovednih razlogov iz 110. člena ZDR-1 tako težo, da zaradi nje ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, kar pa tožena stranka ni dokazala.

19. Tožena stranka se pritožuje tudi glede dosojenega denarnega povračila in razveze pogodbe o zaposlitvi. Meni, da ker se je tožnik takoj po izredni odpovedi zaposlil pri drugem delodajalcu, ni upravičen do denarnega povračila in bi moralo sodišče sodbo razvezati z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pogodbo o zaposlitvi tožnika z dne 4. 11. 2010 razvezalo (na predlog obeh strank) s 1. 11. 2021, ker se je tožnik dne 2. 11. 2021 zaposlil pri delodajalcu G. d. o. o. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezati s 13. 11. 2020, ko se je tožnik zaposlil pri delodajalcu E. Tožnik je bil pri tem delodajalcu zaposlen le krajše obdobje od 13. 11. 2020 do 13. 1. 2021 in v skladu s sodno prakso krajše zaposlitve niso razlog za razvezo pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ni bistveno, kaj je bil razlog za kratko zaposlitev tožnika (ali je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi krivde tožnika), saj je sodišče na podlagi ugotovitve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, na podlagi katere je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1, pogodbo o zaposlitvi razvezalo ter tožniku priznalo denarno povračilo namesto reintegracije. Sicer pa je iz predložene pogodbe z E. (priloga A19) razvidno, da je bila sklenjena za določen čas 2 mesecev.

20. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je potrebno upoštevati, da je sodišče obsežen del tožnikovega zahtevka zavrnilo in da tožnik nikakor ni uspel v celoti, kvečjemu nekaj več kot s polovico zahtevka, zato je napačno odmerilo stroške postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožena stranka krije svoje stroške postopka v skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), po katerem delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Tožnik je v celoti uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi. Vsi tožnikovi denarni zahtevki so v neposredni zvezi z zahtevkom glede prenehanja delovnega razmerja in se zato pravdni stroški za te zahtevke posebej ne priznavajo in se ti zahtevki tudi ne upoštevajo pri ugotavljanju uspeha strank v postopku. Upoštevajoč Odvetniško tarifo je sodišče prve stopnje tožniku pravilno odmerilo stroške potrebne za postopek po 155. členu ZPP.

K pritožbi tožnika

21. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo prenizek znesek denarnega povračila in da bi mu moralo dosoditi denarno povračilo v višini 18 plač (17.447,76 EUR). Višina denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 118. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila pravilno upoštevalo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 21 let in 7 mesecev, da je star 42 let, invalid III. kategorije in po poklicu kuhar. Pravilno je tudi upoštevalo, da si je tožnik tudi v času epidemije prizadeval najti novo zaposlitev, saj se je v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja uspel dvakrat zaposliti pri drugih delodajalcih, pri katerih je bil upravičen do višje plače kot jo je prejemal pri toženi stranki. Vendar je tudi po presoji pritožbenega sodišča dosojeno denarno povračilo v višini 12 plač oziroma znesku 11.631,84 EUR bruto, primerno glede na vse ugotovljene okoliščine in v skladu z obstoječo sodno prakso.

22. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, niti razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Glede na uspeh s pritožbama je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).