Jedro

Pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča v družbeni lastnini, ki v času sklenitve ni bila predložena javnemu pravobranilcu, ni bila nična, ampak le neizvedljiva v zemljiški knjigi.

Določilo 44. člena SPZ naj bi zagotavljalo varnost pravnega prometa, kar pomeni, da se ne nanaša na primere, ko je bila lastninska pravica pridobljena originarno, torej na podlagi zakona.

Kadar lastninska pravica nastane originarno, to je na podlagi priposestvovanja, zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine z zemljiškoknjižnim dovolilom ni potreben oziroma celo nasprotuje prvemu delu zahtevka. Značilnost izvirne pridobitve je namreč v tem, da se pravica pridobi (in s tem preneha oziroma se omeji pravica prejšnjega imetnika) neodvisno od volje prejšnjega imetnika. Vknjižbo priposestvovane lastninske pravice bo tožeča stranka lahko dosegla na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje pod točko I/1 in točko II spremeni tako, da se glasi: Tožeči stranki R. G., in I. G. , sta solastnika in sicer R. G. v idealnem deležu do 1/2 in I. G. do 1/2 celotnih nepremičnin parc. št. 57/2, pašnik, v površini 568 m2, parc. št. 57/3, pašnik, v površini 455 m2 in parc. št. 57/4, pašnik, v površini 79 m2, vse k.o. S..

Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama 881,28 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

II.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točke I /2 in I /3 ) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v izreku pod točko I. zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev svoje solastninske pravice na nepremičninah parc. št. 57/2, 57/3 in 57/4, vse k.o. S. in izstavitev listine, ki bo primerna za vknjižbo takšne solastninske pravice tožečih strank, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Pod točko II. izreka je tožečim strankama naložilo, da toženi stranki povrneta 730,36 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da je sodišče s sodbo zavrnilo zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila podredno z vlogo z dne 28.1.2008, ni pa odločilo o zahtevku, ki je bil postavljen s tožbo. Tako sodišče formalno ni odločilo o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ponovi, da je bila pogodba z dne 15.1.1989 veljavno podpisana in izpolnjena. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj naj bi bila kupoprodajna pogodba neveljavna. Načelo publicitete ni absolutno, saj potem sploh ne bi bilo instituta priposestvovanja. Pogodba je bila sklenjena v času razpada države in obstoječega družbenolastninskega sistema. Splošno znano je, da zemljiška knjiga v tem času še ni bila povsem verodostojna in zanesljiva. Takrat je bil sprejet tudi Zakon o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lasti in začasni prepovedi prometa z nepremičninami (Ur. l. RS, št. 26/90), ki je, kot pove že naziv, začasno prepovedal promet z nepremičninami. Na ta način je bila s strani države vknjižba v zemljiško knjigo preprečena. Sklad kmetijskih zemljišč tudi ni bil dobroveren, pač pa sta bila dobroverna oba tožnika. Nerazumljivo je stališče sodišča prve stopnje, da sta tožnika najkasneje od prehoda zemljišč na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov postala nedobroverna. Pri presoji dobrovernosti je potrebno upoštevati tudi to, da sta tožeči stranki preprosta človeka brez pravnega znanja ter dejstvo, da nihče nikoli ni nasprotoval lastnini in posesti obeh tožnikov. Posest pa je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar ni njegova. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nič, da bi v celoti ugotovilo dejansko stanje in okoliščine o nakupu, posesti parcel, kar bi v okviru materialnoprocesnega vodstva lahko in moralo storiti. Ugotovitve sodišča o dejanskem stanju so v izrecnem nasprotju z vsebino posameznih listin in izvedenih dokazov, zato pa tudi izrek nasprotuje razlogom sodbe in ima zaradi vsega tega sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Podani sta kršitvi po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

(3.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba je delno utemeljena.

(5.) Očitani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP nista podani. Pritožnica očitanih kršitev ni konkretizirala, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da nasprotij v smislu 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v sodbi ni, prav tako pa ne ugotavlja pomanjkljivosti v smislu 14. točke istega določila. Izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje razlogom sodbe, prav tako pa so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so zadosti jasni, da omogočajo pritožbeni preizkus.

(6.) Tožeča stranka s pripravljalno vlogo, ki jo je vložila 28.1.2008 (list. št. 21), ni postavila podrednega zahtevka, kot neutemeljeno zatrjuje v pritožbi, ampak je spremenila tožbo tako, da je spremenila prvotno postavljeni zahtevek. Takšno spremembo pa je sodišče prve stopnje zaradi nasprotovanja tožene stranke na glavni obravnavi dne 15.12.2009 (list. št. 33) tudi dovolilo. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno s sodbo odločilo o celotnem zahtevku.

(7.) Iz dejanskih navedb, ki jih je tožeča stranka podala v teku postopka, izhaja, da zatrjuje pridobitev lastninske pravice na dveh pravnih podlagah. Tako zatrjuje pridobitev le-te na podlagi pravnega posla, sklicujoč se pri tem na kupno pogodbo, ki jo je 15.1.1989 sklenila s pravno prednico tožene stranke, to je M., sočasno s tem pa tudi pridobitev lastninske pravice na originaren način, to je na podlagi priposestvovanja. Pogoji za pridobitev lastninske pravice na eni ali drugi pravni podlagi so seveda različni.

(8.) Na podlagi pravnega posla se lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vpisom v zemljiško knjigo (glej 40. člen sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Potreben je torej pravni naslov in pridobitni način. Smiselno enako je določal 33. člen prej veljavnega Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal v času sklenitve kupne pogodbe. Tožnika se, kot sta navedla sama in ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, na podlagi kupne pogodbe z dne 15.1.1989 pri spornih parcelah nikoli nista vpisala v zemljiško knjigo, zato lastninske pravice na tej podlagi nista pridobila. Ob predpostavki veljavnosti pogodbe sta pridobila zgolj obligacijsko pravno varstvo. Do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo namreč ostaja varstvo iz sklenjene kupne pogodbe v sferi obligacijskega prava. Tožnika bi na podlagi sklenjene kupne pogodbe tako lahko zahtevala od prodajalke (oziroma njenih univerzalnih naslednikov) izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, ki bi jima omogočil vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Vendar pa ne moreta tega zahtevati od tožene stranke, ki ni bila stranka kupne pogodbe z dne 15.1.1989. To pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Ker v pogodbenem pravu velja načelo relativnosti, to je, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenimi strankami (glej 125. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), tožena stranka ni pasivno legitimirana za izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi kupne pogodbe z dne 15.1.1989. Zakon sicer določa nekaj izjem, ko se pogodbeni učinki lahko raztezajo tudi na tretje osebe (npr. v zvezi z univerzalnim pravnim nasledstvom, v primeru pogodbe v korist tretjega in še nekaj drugih v zakonu navedenih primerih), vendar pa v obravnavanem primeru tožnika v svoji trditveni podlagi kaj takšnega nista niti zatrjevala (1). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na tej pravni podlagi zavrnilo, je glede na navedeno pravilna.

(9.) Glede druge pravne podlage, ki sta jo zatrjevala pritožnika, to je pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, pa je sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

(10.) Za odločitev relevantna dejstva, kot izhajajo iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje so sledeča: - tožnika sta 15.1.1989 z prodajalcem M. sklenila pisno kupno pogodbo o nakupu parcelnih št. 57/2, 57/3 in 57/4 k.o. S., plačala kupnino in nepremičnine prevzela v posest; - pogodba ni bila predložena Javnemu pravobranilstvu; - kupljena zemljišča so bila po neizpodbijani trditvi tožeče stranke ob nakupu kmetijska zemljišča, v letu 1999 pa so postala stavbna; - tožnika vpisa v zemljiško knjigo nista urejala, ker naj bi to storil prodajalec; - šele leta 2005 sta izvedela, da nista vpisana v zemljiško knjigo kot lastnika; - sporne nepremičnine, ki so bile predmet kupne pogodbe, so z uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (to je z 11.3.1993) postale last Republike Slovenije, po pogodbi o prenosu nezazidanih stavbnih zemljišč z dne 15.9.2006 pa so zemljiškoknjižno prešle v last Občine K., to je tožene stranke; - oba tožnika sta se v letu 2005 s toženo stranko skušala dogovoriti o ureditvi vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo; - njuni lastninski pravici vse od sklenitve pogodbe v letu 1989 nikoli ni nihče oporekal in imata nepremičnine še vedno v posesti.

(11.) Zakon o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) je glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v 2. in 4. odstavku 28. člena določal, da dobroverni zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let, dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Posest je bila zakonita, če je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ki je bil potreben za pridobitev lastninske pravice in če posest ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Posest je bila dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). Domneva se, da je bila posest dobroverna (3. odstavek 72. člena ZTLR). Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki je stopil v veljavo 1.1.2003 pa sedaj v 43. členu SPZ določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku 10 let. (2)

Lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti kot da je njegova (1. odstavek 27. člena SPZ), po 28. členu istega zakona pa posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Ker je SPZ pomembno vsebinsko spremenil ureditev priposestvovanja, je v prehodni določbi 269. člena SPZ glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, določeno, da se upoštevajo določila tega zakona (torej SPZ-ja), dobroverni posestnik ter dobroverni zakoniti posestnik po ZTLR-ju pa sta glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po tem zakonu. Ta določba torej ureja učinke sprejema SPZ na postopke priposestvovanja, ki so v trenutku uveljavitve zakona še tekli, kar je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, bilo tudi v konkretnem primeru.

(12.) Tožeča stranka je v postopku zatrjevala dobroverno lastniško posest, tožena stranka pa je smiselno ugovarjala, da takšna posest ni bila podana, saj je kupna pogodba nična, poleg tega pa, da je sama v dobri veri pridobila nepremičnine in je zato na podlagi 44. člena SPZ varovana kot dobroverni tretji.

(13.) Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev, ki so bila zgoraj povzeta, naredilo materialnopraven zaključek, da je bila sklenjena pogodba z dne 12.1. 1989 nična, da tožnika najkasneje s prehodom lastnine na Republiko Slovenijo nista bila več dobroverna in da nedobrovernost tožene stranke ni dokazana in je zato zahtevek zavrnilo. Takšna odločitev pa je materialnopravno zmotna.

(14.) Kupna pogodba z dne 15.1.1989 je bila sklenjena v obdobju družbenolastninskega sistema z uveljavljenim institutom družbene lastnine. Na družbeni lastnini ni bilo mogoče izvajati lastninskopravnih upravičenj kot jih lahko izvaja lastnik nad svojo lastnino. Lahko se jo je le uporabljalo, z njo upravljalo in razpolagalo v mejah zakonov. Po Zakonu o združenem delu (ZZD, Ur. l. SFRJ, št. 53/1976 s spremembami), ki je v 6. poglavju urejal upravljanje družbenih sredstev, je do prehoda kakršnegakoli upravičenja, ki se je nanašalo na nepremičnino v družbeni lastnini, lahko prišlo le na podlagi pisnega samoupravnega sporazuma ali pogodbe (204. člen). Kmetijskega in stavbnega zemljišča ni bilo mogoče odtujiti iz družbene lastnine, če zakon ni določal drugače (206. člen ZZD). Prometa s kmetijskimi zemljišči pa ni urejal tedaj veljavni Zakon o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN, Ur. l. SRS, št. 19/76 s spremembami), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, pač pa takrat veljavni Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ, Ur. l. SRS, št. 26/1973 s spremembami). Tako je po takrat veljavnem 32. členu ZKZ kmetijska organizacija lahko prodala kmetijsko zemljišče šele, ko je dobila mnenje Kmetijske zemljiške skupnosti o nameravani prodaji s tem, da se je štelo, da kmetijska zemljiška skupnost soglaša s prodajo, če v 30 dneh ni sporočila svojega mnenja. V konkretnem primeru tožena stranka ni trdila, da pogoj po tej določbi ne bi bil izpolnjen. Po 37. členu istega zakona pa je bilo pogodbo o prodaji kmetijskega zemljišča v družbeni lastnini občanu potrebno predložiti v roku 30 dni po sklenitvi pristojnemu občinskemu javnemu pravobranilstvu s tem, da sodišče ni smelo izvesti zemljiškoknjižnega prenosa brez potrdila javnega pravobranilstva o prejemu takšne pogodbe. Zakon v zvezi s kršitvijo tega določila torej ni predpisoval ničnosti, niti izpodbojnosti pogodbe, ampak je zgolj onemogočil zemljiškoknjižno izvedbo sklenjene pogodbe. Gre za pomanjkljivost, ki jo lahko primerjamo z pomanjkanjem overitve podpisov, kar pa seveda ne povzroči neveljavnosti pogodbe. Kot pravilno poudarja pritožba, sta tožeči stranki sporna zemljišča torej kupili z veljavno kupno pogodbo in prevzeli tudi posest. Posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu - in kupoprodajna pogodba je glede na gornje ugotovitve veljavna - pa je bila zakonita. V postopku namreč tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja. Z uveljavitvijo SPZ-ja je ta posest izpolnila tudi pogoje za lastniško posest, saj sta tožeči stranki imeli nepremičnine v posesti kot svoje na podlagi veljavno sklenjene pogodbe.

(15.) Tožeči stranki sta bili vse od nakupa dalje tudi dobroverni in to tako v smislu določil ZTLR kot SPZ. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje (ki je tožnikoma, ki sta bila zaslišana, v celoti verjelo) sta za to, da nista vpisana v zemljiški knjigi, izvedela šele v letu 2005. Da sta utemeljeno verjela, da sta lastnika, izhaja nadalje iz dejstva, da je bil za vpis njune lastninske pravice dolžan poskrbeti prodajalec

(3)

, da je bila pred podpisom kupne pogodbe naročena parcelacija, ki sta jo plačala pritožnika in da njuni posesti spornih nepremičnin, na katerih sta izvajala upravičenja kot lastnika, nikoli ni nihče oporekal. Zmotno in deloma tudi nerazumljivo (glede na druge razloge) je stališče sodišča prve stopnje, da sta z dnem uveljavitve Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS postala tožnika nedobroverna in je bila tedaj priposestvovalna doba prekinjena. Sodišče prve stopnje je namreč verjelo izpovedbi obeh tožnikov, da do leta 2005 nista vedela, da njuna lastninska pravica ni vpisana v zemljiško knjigo, istočasno pa naj bi prehod lastninske pravice na Republiko Slovenijo z uveljavitvijo zgoraj navedenega zakona pomenil njuno nedobrovernost. V kolikor zemljiškoknjižnega stanja nista poznala in tudi nista imela nobenega razloga, da bi v svojo lastninsko pravico dvomila, originarni prehod lastninske pravice na podlagi zakona na njuno dobro vero ni vplival. (16.) V zvezi s tem pa sodišče prve stopnje tudi zmotno govori o prekinitvi teka priposestvovalne dobe, saj le ta pred uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS sploh ni tekla, kar sicer na drugem mestu pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Po 36. členu ZKZ namreč na kmetijskem zemljišču, ki je bilo družbena lastnina, ni bilo mogoče s priposestvovanjem pridobiti lastninske pravice. Priposestvovalna doba tako kljub izpolnjenima pogojema glede zakonitosti posesti in dobrovernosti, v trenutku sklenitve pogodbe ni mogla pričeti teči, ampak se je to zgodilo šele z uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Po 14. členu tega zakona so postala last Republike Slovenije tudi kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali njena last že po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma drugih predpisih. Republika Slovenija je na ta način pridobila lastninsko pravico na originaren način, torej na podlagi zakona. Sklenjena pogodba o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 1.9.1994 je pomenila zgolj način izvedbe v smislu 16. člena ZSKZ. Z 11.3.1993, ko je zakon stopil v veljavo, je torej družbena lastnina prenehala in je posledično pričela teči tudi priposestvovalna doba. Le-ta se je, glede na 10-letno zakonsko dobo, iztekla 11.3.2003. (17.) Tožena stranka se je v postopku tudi neutemeljeno sklicevala na 2. odstavek 44. člena SPZ, ki določa, da pravica pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Gre za določilo, ki naj bi zagotavljalo varnost pravnega prometa, kar pomeni, da se ne nanaša na primere, ko je bila lastninska pravica pridobljena originarno, torej na podlagi zakona. Tudi tožena stranka je namreč lastninsko pravico pridobila na podlagi zakona in ne na podlagi pogodbe o prenosu nezazidanih stavbnih zemljišč z dne 15.9.2006, ki je bila sicer podlaga za vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo. V marcu 2000 (Ur. l. RS, št. 22/2000) je namreč stopil v veljavo Zakon o javnih skladih (ZJS), ki je v prehodni določbi 57. člena med drugim določil, da nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami Občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10.3.1993 družbena lastnina in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči, namenila za graditev objektov, postanejo last občine, na območju katere ležijo. Pogodba, ki je bila sklenjena v letu 2006, je glede na takšno zakonsko podlago pomenila zgolj zemljiškoknjižno izvedbo.

(18.) Ker sta imela glede na vse navedeno tožeči stranki v obdobju od 11.3.1993 dalje vsaj 10 let sporna zemljišča v zakoniti in dobroverni posesti, po uveljavitvi SPZ-ja pa v dobroverni lastniški posesti, sta s potekom 10 letne priposestvovalne dobe pridobila lastninsko pravico. Njun zahtevek, s katerim sta zahtevala ugotovitev te pravice, je posledično zato utemeljen in je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v točki I/1 spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo. Pritožbo pa je bilo (tudi) po tej pravni podlagi potrebno zavrniti v delu, ki se nanaša na zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine ( točki I/2 in I/3). Kadar lastninska pravica nastane originarno, to je na podlagi priposestvovanja, zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine z zemljiškoknjižnim dovolilom ni potreben oziroma celo nasprotuje prvemu delu zahtevka. Značilnost izvirne pridobitve je namreč v tem, da se pravica pridobi (in s tem preneha oziroma se omeji pravica prejšnjega imetnika) neodvisno od volje prejšnjega imetnika. Vknjižbo priposestvovane lastninske pravice bo tožeča stranka lahko dosegla na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi).

(19.) Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je moralo poseči tudi v odločitev o pravdnih stroških. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo vse priglašene stroške po priloženem stroškovniku v skupni višini 881,28 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki. Tožeča stranka namreč ni uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega tudi niso nastali posebni stroški ( 3. odst. 154. člena ZPP). Tožena stranka je dolžna odmerjene stroške poravnati v roku 15 dni od prejema te sodbe, če pa bi zamudila s plačilom, dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

(20.) O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih pritožnika nista priglasila.

Op.št. 1: Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 580/2005. Op.št. 2: Odpravljeno je torej kvalitativno razlikovanje posesti, saj je SPZ združil oba posestna položaja v položaj dobrovernega lastniškega posestnika. Ta pa se praktično pokriva s položajem dobrovernega zakonitega posestnika.

Op.št. 3: kar je glede na določila ZKZ logično, saj je moral pridobiti soglasje kmetijske zemljiške skupnosti, pogodbo pa je bilo potrebno predložiti tudi javnemu pravobranilstvu.