Jedro

Obravnavani kontejner gre šteti za objekt. Slednji je s tlemi namreč povezan vsaj s priključkom na greznico ter priključkom na javno električno omrežje, brez škode za njegovo bistvo pa ga ni mogoče premakniti ali odstraniti. Pri predmetnem objektu ne gre zgolj za začasno ali naključno postavljen objekt, pač pa je namenskost in funkcija objekta v konkretnem primeru usmerjena h konkretnemu zemljišču, v katerega je vgrajena tudi greznica in električna inštalacija, s katero je objekt povezan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper, je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik (kot inšpekcijski zavezanec) takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo stanovanjske stavbe, št. ..., k. o. ..., tj. kovinskega kontejnerja, položenega na temeljnih kamnih, v celoti obloženega z lesom, kritega z dvokapno streho, prekrito z valovitimi salonitnimi ploščami, s slemenom objekta v vzdolžni smeri objekta, maksimalnih tlorisnih dimenzij 2,45 m x 6,05 m, in troprekatne greznice na JZ strani objekta, vse na zemljišču parc. št. ..., k. o. ..., saj izvaja gradnjo brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka), ter da mora tožnik na svoje stroške v 30 dneh po vročitvi odločbe odstraniti navedeni objekt ter troprekatno greznico na JZ strani objekta, vse izvedeno na kmetijskem zemljišču prve kategorije, s parc. št. ..., k. o. ..., in na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka). Inšpekcijski organ je ob tem opozoril še na posledice neizpolnitve odrejenih obveznosti (3. točka izreka), izrekel prepovedi po prvem odstavku 158. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO-1 (4. točka izreka), ugotovil, da stroškov postopka ni bilo (5. točka izreka), ter navedel, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja ugotovitev prvostopenjskega organa, da gre pri spornem objektu za kovinski kontejner, položen na temeljnih kamnih, ki je v celoti obložen z lesom in krit z dvokapno streho. V objektu je tožnik uredil spalnico in kopalnico, zato je prvostopenjski organ ugotovil, da gre za objekt, namenjen bivanju. Kopalnica je priključena na troprekatno greznico, objekt je priključen na javno električno omrežje, oskrba objekta z vodo pa je zagotovljena z deževnico, ki se zbira v pretočno cisterno. Pri navedenem objektu gre za manj zahteven objekt, za katerega velja obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja, ki pa ga tožnik ni pridobil. 3. Toženka je kot drugostopenjski organ s svojo odločbo v 1. točki izreka izpodbijane odločbe črtala besedilo "in troprekatne greznice na jugozahodni strani objekta" ter v 2. točki izreka izpodbijane odločbe besedilo "in - troprekatno greznico na jugozahodni strani objekta; vse izvedeno" (1. točka izreka), v ostalem je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnila (2. točka izreka), ravno tako je zavrnila tožnikovo zahtevo po povrnitvi stroškov postopka (3. točka izreka).

4. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja toženkina ugotovitev, da prvostopenjski organ izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na troprekatno greznico, ni ustrezno utemeljil, izpodbijane odločbe pa se v tem delu ne da preizkusiti. V preostalem delu je po stališču toženke izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pri obravnavani nezakoniti gradnji gre za objekt, saj je ta priključen na gospodarsko infrastrukturo, in sicer na elektriko, prav tako pa je povezan s tlemi glede na povezavo s troprekatno greznico, kamor odvodnjava odplake. Ne gre za enostaven objekt, pač pa za samostojen objekt, namenjen bivanju, in ne za kmetijsko - gospodarski objekt. 5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Uveljavlja, da je inšpektor dejansko stanje ugotovil na podlagi ogleda na kraju samem, ni pa uporabil drugih sredstev v ta namen, ugotavljal drugih okoliščin ali upošteval navedb tožnika, zato izpodbijana odločba krši formalno in materialno zakonitost postopka. Tožnik je sporni kontejner pridobil z namenom, da ga uporabi kot čebelnjak. Ob pridobitvi je bil v takem stanju, da je vseboval kuhinjo in kopalnico. Ob postavitvi na kmetijsko zemljišče je tožnik spremenil njegovo namembnost in ga preuredil tako, da služi kot pomožni kmetijski objekt (čebelnjak). To je storil tako, da je odprl vzhodno stran kontejnerja in vanjo dodal panje čebel. Objekt se uporablja kot čebelnjak, tako je tudi označen. Objekt ne predstavlja stanovanjske oz. bivalne stavbe, saj v njem ni možno bivanje, tudi sicer pa ni spojen s tlemi. Zatrjevanje, da gre za stanovanjski objekt, ker je ta priključen na komunalno infrastrukturo, je neobrazloženo, saj ni navedena sodna praksa, na katero se izpodbijana odločba sklicuje. Dejansko gre za premičen objekt, ki ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Na njem tudi niso bila izvedena gradbena dela, ki bi se štela za rekonstrukcijo. Dejansko stanje s tem v zvezi je bilo nepopolno ugotovljeno. Upravni organ bi moral s pomočjo mnenja neodvisnega izvedenca presoditi, ali izvedene modifikacije kontejnerja predstavljajo gradbeni poseg, ter, ali so bili posegi dejansko v smeri zagotavljanja kmetijske rabe objekta. Inšpektorat že desetletje vodi postopek proti tožniku, zaradi česar je ogrožen videz nepristranskosti pri inšpektorju, ki bi s strokovnega vidika odločal o uporabi kontejnerja. Ravnanje organa je bilo v nasprotju s 189., pa tudi s 180. in 181. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj ta ob nepopolnem dejanskem stanju ni pridobil izjave stranke ali priče glede rabe kontejnerja. Iz izpodbijane odločbe niti ne izhaja, da gre za kontejner brez ene od sten. Izpodbijana odločba je v nasprotju z 10. členom Uredbe o zavarovanih prosto živečih vrstah (Uredba), saj bi se z njeno izvršitvijo zavestno poškodovale strukture panjev v kontejnerju. Z izrekom odločba posega v tožnikove osebnostne pravice in svoboščine ter krši 33. člen Ustave, saj nezakonito posega v tožnikovo zasebno lastnino. Z izpodbijano odločbo je upravni organ namreč onemogočil funkcionalnost kontejnerja, ki ni bil pridobljen z namenom prebivanja, pač pa z namenom uporabe kot čebelnjak. Izpodbijana odločba zaradi neobrazloženosti krši tudi 214. člen ZUP. Tožnik predlaga, da sodišče zaradi nepravilnega izreka ugotovi ničnost izpodbijane odločbe, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

7. Senat tega sodišča je s sklepom, I U 1322/2021 z dne 20. 6. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Senat je namreč presodil, da je dejansko in pravno stanje zadeve enostavno, tako pa so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 107/09 - odl. US, 62/10, 98/11 - odl. US, 109/12, 10/17 - ZPP-E), v zvezi s 25. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 49/23), za odločanje po sodniku posamezniku. Na izrecno vprašanje sodnika tožnik na glavni obravnavi sestavi sodišča ni ugovarjal, prav tako do dne izdaje te sodbe sestavi sodišča ni ugovarjala toženka.

8. Sodišče je v zadevi dne 12. 9. 2023 izvedlo glavno obravnavo, ki se jo je udeležil tožnik (po pooblaščenki). Toženka je sodišču sporočila, da se glavni obravnavi odpoveduje.

9. Tožnik je na glavni obravnavi vztrajal, da gre pri spornem kontejnerju za kmetijski objekt (čebelnjak), da ta nima ene od sten in da bivanje v njem tako ni mogoče. Tožnik je objekt postavil z namenom urediti ga v čebelnjak, kar pa v času inšpekcijskega ogleda še ni bilo izvedeno. Tudi v tistem času pa tožnik objekta ni uporabljal za stanovanjski objekt. 10. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2 in A3, ter v listine v upravnem spisu zadeve.

11. Dokazni predlog tožnika po vpogledu v fotografije na list. št. A4 je sodišče zavrnilo kot nedopusten, saj je tožnik na glavni obravnavi potrdil, da so fotografije nastale po izdaji izpodbijane odločbe, v času odločanja na prvi stopnji postopka pa tako niso obstajale (52. člen ZUS-1). Dokazne predloge po zaslišanju tožnika, po pridobitvi mnenja izvedenca gradbene stroke ter po ogledu na lokaciji objekta je sodišče zavrnilo kot nedopustne, saj tožnik teh dokaznih predlogov ni podal že v času odločanja na prvi stopnji postopka (kot tudi ne v pritožbi zoper izpodbijano odločbo), tega pa po presoji sodišča ni upravičil (52. člen ZUS-1). Vsi navedeni dokazni predlogi so, kolikor tožnik z njimi dokazuje sedanje stanje in rabo objekta (zatrjevano dejstvo, da gre pri objektu za čebelnjak, predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto, kot bo pojasnjeno tudi v nadaljevanju), tudi nerelevantni, saj je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe relevatno dejansko stanje in raba objekta v času izdaje izpodbijane odločbe, ne pa kasnejše (sedanje) dejansko stanje in raba tega.

12. Na izrecno vprašanje sodnika tožnik na glavni obravnavi zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov ni ugovarjal. **K I. točki izreka:**

13. Tožba ni utemeljena.

14. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti izpodbijane inšpekcijske odločbe, s katero so mu bili izrečeni inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje stanovanjske stavbe, št. ..., k. o. ... - kontejnerja na parc. št. ... iste k. o. 15. V zadevi je treba kot pravno podlago odločanja (glede na začetek inšpekcijskega postopka v letu 2013) skladno s prvim odstavkom 106. člena Gradbenega zakona (GZ) uporabiti Zakon o graditvi objektov (ZGO-1). Skladno s točko 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. ZGO-1 v 8. členu dalje določa, da se objekti glede na zahtevnost gradnje in vzdrževanja razvrščajo na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte (prvi odstavek). Vlada s predpisom podrobneje določi vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov ter dela, ki se štejejo za vzdrževanje objekta (drugi odstavek). V 3. členu ZGO-1 določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (na lastno odgovornost lahko investitor z gradnjo takšnega objekta začne tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja). V 3.a členu pa ZGO-1 določa, da se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja (prvi odstavek), pri čemer pa se enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek).

16. Iz izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev inšpektorja, da je tožnik sporni objekt postavil v letu 2006. Navedenega dejstva tožnik niti tekom upravnega postopka niti tekom upravnega spora ni prerekal, zato ga sodišče šteje za nesporno. Iz izpodbijane odločbe izhaja tudi, da je inšpektor sporni objekt zaradi namembnosti in velikosti opredelil kot manj zahteven objekt. Tožnik nasprotno ugovarja, da pri kontejnerju ne gre za objekt, ki bi bil spojen s tlemi, pač pa za premičnino, hkrati pa ne predstavlja stanovanjske stavbe, saj v njem ni mogoče bivanje, pač pa gre za čebelnjak.

17. Sodišče vezano na navedeno uvodoma ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je prvostopenjski organ že ob uvedbi inšpekcijskega postopka tožnika pozval k pisnemu pojasnilu in izjavi (dopis z dne 7. 5. 2013). Tožnik je na poziv odgovoril z dopisom, v katerem je uveljavljal, da gre pri predmetnem objektu za enostaven objekt, do česar se je upravni organ tudi opredelil. Pred izdajo izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ dne 11. 9. 2020 izvedel inšpekcijski pregled spornega objekta, o tem pa napravil tudi zapisnik. Kot izhaja iz slednjega, je bil pri inšpekcijskem pregledu prisoten tudi tožnik, ki na zapisnik ni imel pripomb in je tega tudi podpisal. Prvostopenjski organ je pred izdajo izpodbijane odločbe izdelal tudi zapisnik ugotovitev v inšpekcijskem postopku z dne 23. 9. 2020 in tega vročil tožniku s pozivom, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Tožnik se v postavljenem roku glede teh ni izjavil. Iz navedenega po presoji sodišča izhaja, da je bila tožniku v inšpekcijskem postopku ustrezno zagotovljena pravica do izjave, s tem povezani tožbeni očitki pa niso utemeljeni.

18. Sodišče dalje ugotavlja, da tožnik tekom inšpekcijskega postopka ni predlagal svojega zaslišanja, zaslišanja morebitnih prič ali postavitve izvedenca, zato teh dokazov inšpektor (ki je tudi po presoji sodišča dejansko stanje v zadevi lahko pravilno in popolno ugotovil že z inšpekcijskim pregledom, ob katerem je sodeloval tudi tožnik) ni bil dolžan izvajati, s tem povezani tožbeni očitki pa niso utemeljeni.

19. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je kontejner pridobil z namenom, da ga uporabi kot čebelnjak, in da ga je kasneje spremenil tako, da tudi dejansko služi kot čebelnjak (odstranil je eno od sten in vanj namestil panje čebel). Sodišče ugotavlja, da tožnik navedenih dejstev ni zatrjeval že v času inšpekcijskega postopka kot tudi ne v pritožbi; kot že pojasnjeno, je v izjavi z dne 20. 5. 2013 uveljavljal, da gre pri objektu za kmečko lopo, ki predstavlja enostavni objekt, da gre pri objektu za čebelnjak (oziroma, da se objekt uporablja kot čebelnjak), pa je tožnik prvič navedel šele v tožbi. Ker tožnik tega po presoji sodišča ni uspel upravičiti, gre pri s tem zatrjevanih dejstvih za neupoštevne tožbene novote (52. člen ZUS-1). Sodišče ob tem sicer dodaja, da je iz fotografij spornega objekta, ki so del upravnega spisa zadeve in ki so nastale tako pred izdajo izpodbijane odločbe (fotografije z dne 11. 9. 2020, ki so priloga zapisnika o inšpekcijskem pregledu z navedenega dne) kot po izdaji te (fotografiji z dne 9. 11. 2020 ter z dne 11. 12. 2020, ki sta priloga zapisnikov o inšpekcijskih pregledih z navedenih dni), razvidno, da v času izdaje izpodbijane odločbe čebelji panji v sporni objekt niso bili vgrajeni. Tudi na glavni obravnavi je tožnik potrdil, da v času izdaje izpodbijane odločbe čebelnjaka v objektu še ni bilo. Tožnikove navedbe v zvezi z odstranitvijo ene od sten kontejnerja in rabo tega kot čebelnjak se tako očitno nanašajo na spremembe na objektu, izvedene po izdaji izpodbijane odločbe. Ker je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe relevantno zgolj dejansko stanje in raba objekta ob izdaji izpodbijane odločbe, dokazi, usmerjeni v dokazovanje kasnejšega (spremenjenega) stanja in rabe spornega objekta (fotografije na list. št. A4 ter predlagani dokazi zaslišanja tožnika, pridobitve mnenja izvedenca gradbene stroke ter ogleda na lokaciji objekta) niso relevantni, zato je njihovo izvedbo sodišče tudi iz tega razloga zavrnilo (kot že pojasnjeno, so ti dokazi sicer tudi nedopustni).

20. Tožnik uveljavlja, da obravnavani kontejner ne predstavlja objekta, saj ni spojen s tlemi. Uveljavlja tudi, da sporni objekt ne predstavlja stanovanjske oz. bivalne stavbe, saj v njem ni možno bivanje.

21. ZGO-1 v 1. točki prvega odstavka 2. člena objekt opredeljuje kot s tlemi povezano stavbo ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. Iz točke 1.1.5 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pa izhaja, da se objekt šteje za povezan s tlemi, če je temeljen ali s pomočjo gradbenih del povezan s tlemi na stalno določenem mestu in ga ni mogoče premakniti ali odstraniti brez škode za njegovo bistvo.

22. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je obravnavani objekt kovinski kontejner, ki je položen na temeljnih kamnih, v celoti obložen z lesom in krit z dvokapno streho s slemenom objekta v vzdolžni smeri objekta (valovite salonitne plošče), da je v objektu izvedena kopalnica, ki je priključena na troprekatno greznico na JZ strani objekta, ter da je objekt priključen na javno električno omrežje. Nobenega od navedenih dejstev tožnik ne prereka, zato jih sodišče šteje za nesporna. Sodišče po povedanem pritrjuje presoji upravnih organov, da gre ob upoštevanju navedenih dejstev obravnavani kontejner šteti za objekt. Slednji je s tlemi namreč povezan vsaj s priključkom na greznico ter priključkom na javno električno omrežje, brez škode za njegovo bistvo pa ga ni mogoče premakniti ali odstraniti (saj bi to pomenilo odklop objekta iz javnega električnega omrežja in priključka na greznico oz. objekta skupaj s temi priključki ni mogoče premakniti). Ker za odločitev v predmetni zadevi ni relevantno, ali je predmetni objekt po načelu superficies solo cedit treba šteti za del nepremičnine (zemljišča), na kateri stoji, je nerelevantno tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča, II Ips 168/2018, ki se opredeljuje do s tem povezanih pravnih vprašanj in temelji na drugačni materialnopravni podlagi (na Stvarnopravnem zakoniku in ne na ZGO-1, ki predstavlja materialnopravno podlago odločanja v predmetni zadevi). Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da pri predmetnem objektu ne gre zgolj za začasno ali naključno postavljen objekt, pač pa je namenskost in funkcija objekta v konkretnem primeru usmerjena h konkretnemu zemljišču, v katerega je vgrajena tudi greznica in električna inštalacija, s katero je objekt povezan.

23. Ob tem sodišče ponavlja, da tožnik v času upravnega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe ni uveljavljal, da pri "kontejnerju" ne gre za objekt v smislu ZGO-1, pač pa je (nasprotno) tega štel za kmečko lopo, za katero je (kot ravno tako izhaja iz izpodbijane odločbe) želel pridobiti tudi gradbeno dovoljenje.

24. Iz izpodbijane odločbe (kot delno že pojasnjeno) izhaja, da je bilo ob inšpekcijskem pregledu spornega objekta ugotovljeno, da je v objektu urejena kopalnica in spalnica, da je objekt priključen na javno električno omrežje, da je oskrba objekta z vodo zagotovljena z deževnico, ki se zbira v prenosno cisterno, ter da je kopalnica priključena na troprekatno greznico, izvedeno na JZ strani objekta, v katero se odvajajo odpadne vode. Ureditev kopalnice (WC-ja in tuša), spalnice (pograda) ter obstoj električne in vodovodne napeljave v objektu so razvidni tudi iz fotografij, ki so priloga zapisnika o inšpekcijskem pregledu dne 11. 9. 2020. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev (ki jih tožnik niti ni prereka) sodišče pritrjuje presoji upravnih organov, da gre pri spornem objektu za objekt, ki je namenjen prebivanju. Objekt tudi po presoji sodišča namreč ne predstavlja kmečke lope (ki bi bila namenjena kmetijski mehanizaciji ali orodju), kot je objekt v svoji izjavi tekom postopka opredelil tožnik, pač je glede na opisane priključke in opremo v njem očitno, da je ta namenjen prebivanju (pri čemer je okoliščina, ali je tožnik v njem tudi dejansko prebival, za odločitev v zadevi nerelavantna). Kot že pojasnjeno, je sodišče kot nedopustno štelo tožnikovo zatrjevanje, da gre pri objektu za čebelnjak, saj je tožnik sam potrdil, da v času izdaje izpodbijane odločbe objekt ni bil v takšni rabi oz. čebelji panji vanj niso bili vgrajeni.

25. Po povedanem sodišče sodi, da sta upravna organa pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje v zadevi, s tem povezani tožbeni očitki pa niso utemeljeni.

26. ZGO-1 v točki 1.10 prvega odstavka 2. člena enostavni objekt opredeljuje kot konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, _ki ni namenjen prebivanju_ in ni objekt z vplivi na okolje. Ker sta po doslej povedanem upravna organa sporni kontejner pravilno in utemeljeno štela za objekt, ki je namenjen prebivanju, je pravilna in zakonita tudi njuna ugotovitev, da spornega objekta ni mogoče šteti za enostaven objekt. Pravilna je po presoji sodišča tudi ugotovitev upravnih organov, da bi bilo po v času gradnje spornega objekta (tožnik ne prereka ugotovitve prvostopenjskega organa, da je bil objekt zgrajen leta 2006) veljavnem Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03, 130/04, 100/05) predmetni objekt treba šteti za manj zahteven objekt, po v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni Uredbi o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št. 37/18) pa za nezahteven objekt - v obeh primerih torej za objekt, za izgradnjo katerega je predpisano gradbeno dovoljenje. Ker tožnik tega ni pridobil, je po presoji sodišča pravilen in zakonit zaključek upravnih organov, da je predmetni objekt nelegalna gradnja.

27. Skladno s 152. členom ZGO-1 v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Izrečeni inšpekcijski ukrepi tako temeljijo na zakonu, zato je neutemeljen tožbeni očitek o njihovi nezakonitosti, v celoti neizkazan pa je po presoji sodišča tudi tožbeni očitek o kršitvi tožnikove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave (ki tudi sicer ponovno temelji na nedovoljeni tožbeni novoti - uveljavljanju dejstev glede rabe objekta za namen čebelnjaka).

28. Tožnik uveljavlja tudi, da je izpodbijana odločba v nasprotju z Uredbo, saj bi se z njeno izvršitvijo zavestno poškodovale strukture panjev v kontejnerju. Kot že večkrat pojasnjeno, tožnikovo navajanje, da se sporni objekt uporablja kot čebelnjak, predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto. Kot ravno tako že pojasnjeno, pa je iz fotografij v upravnem spisu zadeve razvidno, da v času izdaje izpodbijane odločbe v objekt čebelji panji niso bili vgrajeni (kar je na glavni obravnavi potrdil tudi tožnik), to pa predstavlja tudi dejansko stanje, relevantno za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

29. Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da pri čebelah ne gre za prosto živeče živalske vrste, ki bi bile predmet urejanja z Uredbo, pač pa v skladu z drugim odstavkom 1. člena Zakona o živinoreji za domače živali, zato je tožnikovo sklicevanje na omejitve iz 10. člena Uredbe tudi iz tega razloga neupoštevno.

30. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijane odločbe, saj je obrazložitev slednje skladna z 214. členom ZUP. V nasprotju z drugačnim zatrjevanjem tožnika izpodbijana odločba obsega tudi (pravilno in popolno) ugotovljeno dejansko stanje ter navedbo določb predpisov, na katere se opira.

31. Tožbenih navedb o tem, da je pri inšpektorju, ki je vodil inšpekcijski postopek, ogrožen videz nepristranskosti, saj inšpektorat postopek proti tožniku vodi že desetletje, ni mogoče preizkusiti, saj so te podane povsem pavšalno in nekonkretizirano - kako oz. zakaj naj bi trajanje inšpekcijskega postopka vzbujalo dvome v nepristranskosti inšpektorja, tožnik namreč z ničemer ne pojasni.

32. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati.

33. Kolikor tožnik predlaga, da sodišče zaradi nepravilnega izreka izpodbijane odločbe ugotovi ničnost te, sodišče sodi, da v zvezi z izpodbijano odločbo ni izkazan noben izmed ničnostnih razlogov po prvem odstavku 279. člena ZUP. Izrek izpodbijane odločbe je jasen in določen, izpodbijana odločba pa je pravilna in zakonita ter jo po presoji sodišča je mogoče izvršiti (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Ravno tako v zvezi z izpodbijano odločbo (ali njenim izrekom) po presoji sodišča ni izkazan noben drug ničnostni razlog.

34. Iz predstavljenih razlogov je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

35. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

36. Odločitev o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.