Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da bi med pravdnima strankama šlo za dogovor, po katerem bi tožeča stranka ne imela pravice do plačila za dobavljeno blago, pač pa le pravico na izročitev drugega blaga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (1. in 3. točka izreka) sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo skrčenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo 582.166,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 21.6.1997 ter zamudne obresti od zneska 758.966,00 SIT od 8.1.1996 do 20.6.1996 ter izvršilne in pravdne stroške. Tožena stranka se proti sodbi pritožuje in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je v tej zadevi uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP določila ZPP iz leta 1977. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da nobeden izmed pritožbeno uveljavljanih razlogov ni utemeljen. Tožena stranka je res poslala sodišču prve stopnje na dan glavne obravnave telegram s predlogom, da narok za glavno obravnavo preloži, ker da je odgovorna oseba tožene stranke ta dan odsotna. Sodišče prve stopnje predlogu tožene stranke ni ugodilo, ker je očitno ocenilo, da predlog za preložitev glavne obravnave ni utemeljen. Tak zaključek sodišča prve stopnje je pravilen. Po 1. odst. 116. čl. ZPP sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so zato opravičeni razlogi. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje glede na to, da tožena stranka ni določno navedla niti dokazala razlogov za nemožnost pristopa odgovorne osebe na narok, pravilen. Razlog za preložitev naroka torej ni bil opravičljiv. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo določbe 1. odst. 116. čl. ZPP in tudi ne določbe 295. čl. ZPP, ko je glavno obravnavo opravilo v odsotnosti tožene stranke. Neutemeljen pa je tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka v pritožbi vztrajno ponavlja svoje dosedanje trditve, da je med tožečo in toženo stranko bilo dogovorjeno, da poslujeta tako, da se vzame blago za blago, torej da naj bi med pravdnima strankama šlo za neke druge vrste posel (menjavo), ki ga tožena stranka imenuje "bartel" in ne za prodajno razmerje. Tožena stranka trdi, da to dokazuje tudi listina, ki jo priloži pritožbi (priloga B4). Na podlagi dejstev, ki sta jih pravdni stranki navedli do konca glavne obravnave in na podlagi dokazov, ki sta jih predložili, je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu in tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, po katerem bi tožeča stranka imela pravico od tožene stranke zahtevati le izročitev blaga, ne pa denarne terjatve. Ob tem, ko je tožeča stranka zanikala trditve tožene stranke in trdila, da je med pravdnima strankama šlo za prodajno razmerje in za dogovor, da se plačilo za prodano blago lahko opravi tudi s kompenzacijo, vendar s kompenzacijo določenega blaga - sanitarne keramike, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožena stranka morala dokazati, da je obstajal drugačen dogovor kot prodajna pogodba. Tega pa tožena stranka ni uspela dokazati. Da je šlo med pravdnima strankama za prodajno pogodbo in ne kakšno drugo pogodbo, kažejo tudi trditve tožene stranke same, ko je sama navedla, da je del terjatve tožeči stranki plačala z večstransko kompenzacijo. Ker je šlo med pravdnima strankama za prodajno razmerje in ne kakšno drugo razmerje, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je toženi stranki naložilo plačilo kupnine (454. čl. ZOR) z obrestmi. Tožena stranka je namreč v zamudi s plačilom denarne obveznosti (1. odst. 277. čl. ZOR). Sodišče druge stopnje še dodaja, da pritožbi priloženega dokaza (priloga B4) ne more upoštevati, saj tožena stranka ni dokazala, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca glavne obravnave (glej 1. odst. 496. a člena ZPP). Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. čl. ZPP).