Jedro

Zahtevek upnika na plačlo odškodnine po določbi 42. člena ZFPPIPP po zaključku stečaja ni več možen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.189,96 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru kot nesklepčnega zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 176.559,23 EUR odškodnine po določbi 44. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ker je bila tožba vložena že po zaključku stečajnega postopka nad družbo C. d.o.o..

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Od sodne prakse, na katero se sklicuje sodišče, se le odločba VSM I Cpg 488/2016 nanaša na enako dejansko stanje, zato primera ni mogoče obravnavati kot ustaljene sodne prakse. Ob vložitvi tožbe te zadeve še ni bilo, zato izdana sodba predstavlja za pritožnico sodbo presenečenja. Stečajni postopek nad družbo C. je potekal štiri mesece. O tožničini priglašeni terjatvi niti ni bilo odločeno, tožnica v stečaju ni prejela ničesar. Do zaključka stečaja tožnica ni vedela, ali bo njena terjatev priznana, ali ne in v kakšni višini, zato ji obseg škode ni bil znan. Sodišče je spregledalo določbo 380. člena ZFPPIPP, ki ureja položaj, kadar gre za pozneje najdeno premoženje. Stališče sodišča, da zahtevek po zaključku stečaja in izbrisu družbe, ni več možen, je napačno. Tožnica je zahtevek vložila v imenu stečajne mase in če bi sodišče zahtevku ugodilo, bi šlo za pozneje najdeno premoženje stečajnega dolžnika. Odločitev sodišča predstavlja neutemeljeno razlikovanje med upniki. V veliko boljšem položaju je namreč upnik, ki terjatev prijavi v stečaju, kjer pride do preizkusa terjatev, kot upnik, ki terjatev prijavi v stečaju, ki se zaključi brez razdelitve upnikom. Prvi imajo bistveno več časa za vložitev tožbe. Stališče sodišča predstavlja tudi neutemeljeno skrajševanje zastaralnih rokov. Sodba nima razlogov glede zaključkov sodišča o časovnem poteku aktov stečajnega postopka in pravil o nastanku terjatev in njihovi pripadnosti. Odškodninska terjatev po določbi ZFPPIPP lahko nastane šele z začetkom stečajnega postopka, pri čemer pa po prepričanju tožeče stranke z zaključkom stečajnega postopka ne more kar ugasniti. Stališče sodišča ne izhaja iz besedila zakonske določbe. Interpretacija tudi ni skladna s teleološko razlago. Namen citiranih zakonskih določil je namreč v tem, da poslovodstvo odgovarja za opustitev zakonsko naštetih dejanj ter da upniki, ki niso bili poplačani v stečaju, na ta način dosežejo poplačilo. Način, na katerega je sodišče razlagalo določbo petega odstavka 44. člena ZFPPIPP, je v nasprotju z Ustavo. S tem, ko je sodišče že na naroku štelo zahtevek za nepopravljivo nesklepčnega, je tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka povzela relevantno sodno prakso, pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozorila je, da tožnik nima več procesne legitimacije po ZFPPIPP.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je obrazložilo vsa odločilna dejstva v zadevi, tako da je sodbo mogoče preizkusiti, pravilno je uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. Očitek, da je sodišče izdalo tako imenovano "sodbo presenečenja", je neutemeljen in v nasprotju s potekom postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je namreč tožečo stranko s svojim pravnim stališčem glede nesklepčnosti seznanilo že na naroku za glavno obravnavo. Prav tako ni v bazi sodnih odločb nobene odločbe, ki bi sporno vprašanje rešila drugače. Je pa nekaj odločb, v katerih je zavzeto enako stališče kot v izpodbijani sodbi (VS II Ips 101/2013 (v točki 10 odločba obravnava identično vprašanje in je bila izdana celo pred vložitvijo predmetne tožbe), VSM I Cpg 488/2016 ter VSL Cst 294/2016, na katero se VSL sklicuje tudi v odločbi Cst 732/2016). O sodbi presenečenja zato ni mogoče govoriti. Prav tako sodišče ni odvzelo tožeči stranki možnosti obravnavanja pred sodiščem, saj se je o njenih trditvah opredelilo, le zahtevek materialnopravno ni utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da zahtevek upnika na plačilo odškodnine po določbi 42. člena ZFPPIPP po zaključku stečaja ni več možen. Tako stališče je pravilno, v skladu z namenom ZFPPIPP in, kot rečeno, tudi v skladu z že ustaljeno sodno prakso.

8. Odškodninska odgovornost poslovodstva v razmerju do upnikov po 42. členu ZFPPIPP je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti. Predpostavke odškodninske odgovornosti in razlogi za razbremenitev te odgovornosti so v celoti urejeni s posebnimi pravili, določenimi v pododdelku 2.2.3 ZFPPIPP in zato izključujejo uporabo splošnih določb o odškodninski odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (OZ). Prva predpostavka, ki mora biti izpolnjena, je, da je nad družbo začet stečajni postopek. Res zakon izrecno ne določa, da mora stečajni postopek tudi še trajati, vendar taka razlaga izhaja iz vseh ostalih določb in iz namena ZFPPIPP. Predvsem se odškodnina po 42. členu ZFPPIPP uveljavlja v korist vseh upnikov v stečajnem postopku nad družbo tako, da mora odgovorna oseba odškodnino plačati stečajnemu dolžniku (1. točka petega odstavka 44. člena ZFPPIPP). Zakon daje legitimacijo za vložitev tožbe stečajnemu upravitelju in upniku, pri čemer pa ne določa nobenih razlik glede možnosti uveljavljanja terjatve. Ker po naravi stvari stečajni dolžnik po izbrisu ne more več vlagati tožb, v zakonskih določbah ni videti nobene podlage, da bi za upnika veljala drugačna pravila in možnost vložitve tožbe tudi še po zaključku stečaja. Odgovorna oseba, ki plača, ima (pogojno) regresno terjatev do družbe kot stečajnega dolžnika in se poplača iz morebitnega ostanka razdelitvene mase, kar v bi v primeru, da bi bila tožba dopustna tudi po zaključku stečaja, odgovorni osebi odvzelo možnost postavitve regresnega zahtevka. Terjatev pripada družbi kot stečajnemu dolžniku. V predmetni zadevi je bila družba (stečajni dolžnik) že izbrisana iz sodnega registra, zato ne obstaja več in tudi ni več mogoče naložiti, da se ji kaj plača, oziroma do nje ni mogoče imeti regresnega zahtevka. Vse našteto torej kaže, da je zahtevek po 44. členu ZFPPIPP vezan na začetek in tek stečaja in da je zahtevek, vložen po zaključku stečajnega postopka, nesklepčen.

9. Materialnopravni upravičenec iz zahtevka po določbi petega odstavka 44. člena ZFPPIPP je družba kot stečajni dolžnik. Če družbe - stečajnega dolžnika - ni več, ni več niti terjatve, ki jo je družba imela na podlagi dejstva, da je bil nad njo začet stečaj1. Zato so neutemeljeni ugovori o "skrajševanju zastaralnih rokov", saj sploh ne gre za zastaranje, ampak za to, da je terjatev prenehala.

10. Očitek neutemeljenega razlikovanja med upniki ne drži. Nobene bistvene razlike ni med upnikom terjatve, ki je predmet preizkusa, in upnikom terjatve v stečaju, ki se zaključi brez razdelitve upnikom, da bi ta razlika terjala drugačno obravnavanje. Tožnik zgolj pavšalno govori o tem, da imajo prvi "več časa" za vložitev tožbe. Oba upnika lahko že ob prijavi terjatve v stečaj vesta, da njuna terjatev ne bo v celoti poplačana, prav tako njuna aktivna legitimacija za uveljavljanje odškodnine po 42. členu ZFPPIPP ni odvisna od tega, da najprej odškodnino uveljavlja stečajni upravitelj, v obeh primerih lahko stečajni postopek traja različno dolgo časa. Bistveno je, da za vse upnike velja enako: tožbo lahko vložijo do zaključka stečaja in da je to upnikom (in stečajnemu upravitelju) vnaprej znano. Do nedopustnega razlikovanja med upniki bi prišlo, če bi upnikom v stečajnem postopku, ki se je zaključil brez razdelitve upnikom, dopustili tožbo tudi še po zaključku stečaja, upnikom, ki so v stečaju dobili svojo terjatev le delno poplačano, pa ne. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pripominja, da bi tožnik lahko vložil ugovor zoper sklep o končanju stečajnega postopka (379. člen ZFPPIPP) in vložil predmetno tožbo. Če bi bila tožba pred odločitvijo o ugovoru vložena, je enotno stališče v sodni praksi, da stečajnega postopka ne bi bilo mogoče zaključiti pred pravnomočnostjo odločitve o odškodnini.

11. Tudi sicer pa ZFPPIPP v 379. posebej ureja situacijo, ko se stečajni postopek konča brez razdelitve upnikom in daje upnikom možnost ukrepati in s tem pravico do sodnega varstva. Upniki imajo namreč v takem primeru možnost vložitve ugovora zoper sklep o končanju postopka in zadošča, da le verjetno izkažejo, da v stečajno maso spada določeno premoženje, ki ni bilo upoštevano. Če ugovora ni, sklep postane pravnomočen in stečaj zaključen, s tem pa tudi v interesu pravne varnosti praviloma dokončno urejena vsa razmerja v zvezi s stečajnim dolžnikom. Tožeča stranka je torej možnost imela, vendar je ni izkoristila, zato se zdaj ne more sklicevati na možnost predlaganja stečaja nad pozneje najdenim premoženjem. Predmetna terjatev sicer tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne ustreza pojmu pozneje najdenega premoženja, to je premoženja, ki je pripadalo stečajnemu dolžniku in se najde potem, ko je sodišče izdalo sklep o zaključku stečajnega postopka. Terjatev se namreč ni "našla" po zaključku stečajnega postopka, vsaj v tožbi v zvezi s tem ni nobenih navedb. Zgolj dejstvo, da se je tožeča stranka za tožbo odločila po zaključku stečajnega postopka, še ne pomeni, da gre zaradi tega za pozneje najdeno premoženje. Poleg tega je terjatev stečajnega dolžnika z izbrisom stečajnega dolžnika iz sodnega registra prenehala in o premoženju, ki bi pripadalo stečajnemu dolžniku, tako ali tako ni mogoče govoriti.

12. Neutemeljene so navedbe, da tožeči stranki višina škode v trenutku, ko je priglasila svojo terjatev, še ni bila znana, saj je sodna praksa glede tega vprašanja jasna in upnikom ni treba čakati na trenutek, ko je obseg škode že natančno znan. Poleg tega je bila tožeči stranki višina škode znana najkasneje z objavo sklepa o zaključku stečaja brez razdelitve upnikom in do pravnomočnosti tega sklepa je še imela možnost ukrepati.

13. Res je namen določb podpoglavja 2.2.3 ZFPPIPP v tem, da poslovodstvo odgovarja za opustitve in da upniki, ki niso bili poplačani v stečaju, v primeru, da se odškodninski zahtevek izkaže za utemeljenega, dosežejo boljše poplačilo, vendar je te določbe potrebno razlagati v skladu s temeljnimi načeli stečajnega postopka, to je načelom koncentracije in načelom hitrosti postopka, ki sta navsezadnje namenjeni prav uresničevanju načela enakega obravnavanja upnikov. Zaradi teh dveh načel ZFPPIPP navsezadnje na več mestih določa, da upniki zaradi svoje neaktivnosti izgubijo svoje pravice (neprijava terjatev, posledice zamude rokov pri izpodbijanju pravnih dejanj in podobno). Izpodbijanje pravnih dejanj dolžnikov, ki je glede na način uveljavljanja zelo primerljivo z odškodninskim zahtevkom iz 42. člena ZFPPIPP (v obeh primerih je materialni pogoj za zahtevek, da je začet stečajni postopek, v obeh primerih se zahtevek vloži na račun stečajnega dolžnika, v obeh primerih lahko poleg stečajnega upravitelja zahtevek uveljavlja tudi upnik in v obeh primerih gre za oškodovanje stečajne mase), je tako možno le v okviru še odprtega stečajnega postopka. Nobenega razloga ni, da bi bilo vprašanje odškodnine po 42. in 43. členu ZFPPIPP, ki ima enak namen (v zvezi z ravnanji stečajnega dolžnika, ki pomenijo neenakopravno obravnavanje upnikov, doseči boljše poplačilo upnikov), urejeno drugače. 14. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.189,96 EUR (nagrada za sestavo odgovora na pritožbo in DDV na odvetniške storitve).

1 V zadevi III Ips 121/2011 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je položaj prenehanja gospodarske družbe primerljiv s smrtjo fizično osebe. V obeh primerih gre za izginotje pravnega subjekta, ki je bil nosilec obveznosti (oziroma v predmetni zadevi terjatve). Kako smrt dolžnika (ali upnika) vpliva na obstoj njegovih obveznosti (ali terjatev) določa 334. člen OZ. S smrtjo preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank. Ker naj bi v predmetni zadevi obveznost nastala ob izpolnitvi pogoja, to je začetka stečaja nad upnikom, gre za primerljiv položaj z obveznostjo glede na osebne lastnosti katere od pogodbenih strank, ki ugasne s smrtjo stranke.