26. 9. 2011

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Igor Tabaček, Celje, ki ga zastopa Odvetniška družba Gregorin-Štifter in Gregorin, o. p., d. n. o., Celje, na seji 26. septembra 2011

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 315/2010 z dne 21. 10. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 386/2009 z dne 8. 10. 2009 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je s tožbo, ki jo je vložil leta 2004, uveljavljal odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastali oziroma začeli nastajati leta 1995. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je pravna podlaga pritožnikovega odškodninskega tožbenega zahtevka utemeljena. Ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje tako zavrnilo. Višje sodišče je pritožbi tožene stranke (Republika Slovenija) ugodilo in s (končno) sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanj, ali je podana podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke, ali je utemeljen ugovor zastaranja odškodninske terjatve in ali je sodišče druge stopnje zagrešilo določene absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovno sodišče je nato zavrnilo revizijo. Poudarilo je, da se za odgovornost države za škodo, povzročeno s protipravnimi dejanji pri izvrševanju oblasti, uporablja 26. člen Ustave. Ker ta ustavna določba ureja le predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti, se po stališču Vrhovnega sodišča za vsa ostala vprašanja po pravni analogiji uporablja Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju ZOR). Vrhovno sodišče je ocenilo, da je bila presoja sodišča druge stopnje o zastaranju pritožnikove odškodninske terjatve pravilna in da se mu zato ni treba opredeliti do obstoja predpostavk za odškodninsko odgovornost države. Zavrnilo je očitke pritožnika, da je sodišče druge stopnje z upoštevanjem pritožbene novote (sklicevanje tožene stranke na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, Uradni list RS, št. 14/99, in OdlUS VIII, 22) poseglo v njegovo pravico do izjave. Vrhovno sodišče je menilo, da je sodišče druge stopnje štelo, da je pritožnik že leta 1995 izvedel za protipravnost ravnanja tožene stranke in da mu je sicer škoda začela nastajati že z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, nato se je ustalila v nekaj letih, vendar najkasneje do leta 1999, ko je bila izdana odločba Ustavnega sodišča št. U-I-284/94. Pojasnilo je, da je pritožnikova nepremoženjska škoda kontinuiteta istega osebnostnega stanja, torej je bila tudi njegova bodoča nepremoženjska škoda predvidljiva in pričakovana. Po stališču Vrhovnega sodišča na začetek teka zastaralnega roka ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Glede zastaranja zahtevka za premoženjsko škodo Vrhovno sodišče opozarja, da zastaranje odškodninske terjatve zaradi izgube ali zmanjšanja osebnega dohodka teče od dne, ko se je izvedelo za škodo in za povzročitelja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode naj bi bilo pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Tudi zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo naj bi začelo teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja (v pritožnikovem primeru je to bilo po izgubi zaposlitve leta 1995).

2.Pritožnik očita Vrhovnemu in Višjemu sodišču kršitve 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Meni, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov in ker ne odgovarja na pomembna pravna vprašanja, zaradi katerih je bila revizija dopuščena. Stališča izpodbijane sodbe naj bi bila v celoti napačna, Vrhovno sodišče pa naj bi tudi zlorabilo procesne pravice v škodo pritožnika. Enako pomanjkljivo obrazložitev pritožnik očita tudi Višjemu sodišču. Kot bistveno izpostavlja vprašanje zastaranja; v tem delu naj obrazložitev Vrhovnega sodišča ne bi zadostila zahtevam iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj se namreč sploh ne bi izreklo o tem, zakaj sprejema stališča Višjega sodišča o zastaranju kot pravilna, kako naj bi pritožnik že leta 1995 izvedel za protipravnost ravnanja Republike Slovenije in zakaj naj bi se pritožnikovi nepremoženjska in premoženjska škoda ustalili najpozneje do leta 1999. Pritožnik trdi, da psihična travma zaradi posega v osebnostne pravice gotovo traja vse do odprave protipravnega stanja, ko se škoda konsolidira, šele odtlej pa naj bi bilo mogoče govoriti o nadaljnji bodoči škodi. Sklicuje se na sodno prakso v zvezi s poškodbami zdravja, po kateri začne teči zastaranje, ko je končano zdravljenje. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče v njegovem primeru zakon razlagati podobno, saj je sicer prizadeta pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Pritožnik zatrjuje, da zaradi pomanjkanja razlogov ni mogoče preizkusiti stališča Vrhovnega sodišča, da pritožnikova nepremoženjska škoda predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja. Vprašanje zdravstvenega in psihičnega stanja pritožnika naj bi bilo vprašanje za izvedence. Pritožnik navaja, da Vrhovno sodišče razlaga zakon v nasprotju z njegovim pomenom, saj ne upošteva načela individualizacije odškodnine, kar naj bi bilo v nasprotju z 22. členom Ustave. Zatrjuje, da izdaja odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 ni preprečila nastajanja premoženjske in nepremoženjske škode in ni imela nobenih drugih posledic razen prepovedi prisilne odstranitve tujca iz države. Škodno stanje naj bi prenehalo šele leta 2001, ko je bila pritožniku vročena odločba o sprejemu v državljanstvo. Dotlej naj bi trajala tudi škoda.

3.Pritožnik tudi očita Vrhovnemu sodišču neopredelitev do revizijskega nestrinjanja s stališčem sodišča druge stopnje o pritožnikovi neskrbnosti glede njegove seznanitve z navedeno odločbo Ustavnega sodišča. S tem stališčem sodišča druge stopnje se pritožnik tudi v ustavni pritožbi ne strinja. Zaradi pomanjkljive obrazloženosti naj bi bila izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča samovoljna. Pritožnik meni tudi, da je Vrhovno sodišče namenoma razlagalo sodbo Višjega sodišča v nasprotju z njenim dejanskim pomenom (glede tega, kaj je nosilni razlog za odločitev Višjega sodišča o zastaranju zahtevka) in s tem kršilo 22., 23. in 25. člen Ustave. Dejstvo objave odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 naj bi tožena stranka navedla prepozno in šele na pritožbeni stopnji. Pritožnik zatrjuje, da je Vrhovno sodišče kršilo njegove človekove pravice tudi v zvezi s tem, da ni obravnavalo in se opredelilo do vseh vprašanj, ki jih je dopustilo v dopuščeni reviziji, torej tudi do vprašanja podlage odškodninske odgovornosti.

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, ampak izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V postopku ustavne pritožbe torej Ustavno sodišče ne presoja nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. Zaradi tega se ni moglo opredeljevati do številnih pritožnikovih očitkov glede domnevnih kršitev pravil pravdnega postopka (zlasti glede nepravilnega upoštevanja pritožbenih novot) in glede domnevno nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter domnevno nepravilnih razlag materialnega prava v izpodbijanih sodbah (zlasti glede njegovega psihičnega stanja, glede katerega naj bi bilo treba imenovati izvedence, pritožnikove neskrbnosti, trajanja nastajanja premoženjske in nepremoženjske škode, neupoštevanja načela individualizacije odškodnine, trenutka stabilizacije škode). Nekateri izmed pritožnikovih očitkov so tudi preveč pavšalni in posplošeni, da bi jih Ustavno sodišče lahko upoštevalo (predvsem trditve, da izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča nima razlogov, da se ne da preizkusiti in da ne izpolnjuje niti "minimalnih standardov" in podobno).

5.Pritožnik očita izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča nezadostno obrazloženost glede temeljnega vprašanja zastaranja, s čimer naj bi Vrhovno sodišče kršilo njegova procesna jamstva iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj tudi ne bi odgovorilo na revizijske navedbe, s katerimi je pritožnik izpodbijal stališče Višjega sodišča o zastaranju zahtevka.

6.Ti očitki bi bili lahko pomembni z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Del te pravice je namreč tudi pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjavljanja. Tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se, če so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da se pravica do izjavljanja in obveznost sodišča do opredelitve ne nanašata le na dejanske navedbe, temveč da iz navedene ustavne določbe izhaja tudi zahteva po opredelitvi sodišča do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna. Pri tem ni nujno, da je odgovor na navedbe strank vedno izrecen. Pomembno je, da lahko stranka v primeru, ko njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni bilo ugodeno, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih ni morda enostavno prezrlo.[1] Poleg navedenega je treba upoštevati, da je obrazložena sodna odločba, s katero sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeli razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, bistven del poštenega postopka in pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.[2] Jamstvo obrazloženosti sodne odločbe je tako treba razumeti kot samostojno razsežnost pravice do poštenega postopka, ki je eden od vidikov enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.[3]

7.Vrhovno sodišče se je strinjalo z oceno sodišča druge stopnje o zastaranju pritožnikovih zahtevkov za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode. Stališča druge stopnje je tudi delno dopolnilo in jasno pravno argumentiralo, kako je prišlo do sklepa o zastaranju. Iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje tako izhaja, da je pritožnik že leta 1995 (leto izbrisa iz registra stalnega prebivalstva)[4] izvedel za protipravnost ravnanja tožene stranke v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti iz 26. člena Ustave, tega leta pa sta mu tudi začeli nastajati premoženjska in nepremoženjska škoda, ki sta se ustalili v nekaj letih, najkasneje do izdaje odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 leta 1999. Vrhovno sodišče je tudi poudarilo, da pritožnikova nepremoženjska škoda predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja, zato na začetek teka zastaralnega roka ne more vplivati dejstvo nastajanja in povečevanja škode še v naslednjih letih. Glede premoženjske škode je pojasnilo, da zastaranje odškodninske terjatve za škodo zaradi izgube ali zmanjšanja osebnega dohodka teče od dne, ko se je izvedelo za škodo in povzročitelja ter da je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Svoje sklepe je podprlo z obsežnim sklicevanjem na sodno prakso in strokovno literaturo. Takšni obrazložitvi izpodbijane sodbe ni mogoče očitati pomanjkljivosti ali nejasnosti. Pritožnik ne more utemeljiti kršitve pravice do enakega varstva pravic z golim nestrinjanjem z navedenimi pravnimi argumenti Vrhovnega sodišča oziroma z vztrajanjem, da bi sodišča morala postaviti izvedence, ki bi raziskali, kakšno je bilo njegovo psihično stanje. Še manj lahko to stori z očitkom, da mu je škoda nastajala tudi še po objavi odločbe št. U-I-284/94, saj tega Višje in Vrhovno sodišče niti ne zanikata. Ustavno sodišče ne more pritrditi niti trditvi pritožnika, da bi se moralo Vrhovno sodišče natančneje opredeliti do njegove revizijske graje domnevnega stališča Višjega sodišča, da bi moral vedeti za objavo navedene odločbe Ustavnega sodišča. Vrhovno sodišče je namreč pojasnilo, da je že Višje sodišče ocenilo, da ta odločba ni ključnega pomena za odločitev o zastaranju pritožnikovih zahtevkov, kar je z vidika 22. člena Ustave zadostna obrazložitev.

8.Pritožnik zatrjuje, da mu je Vrhovno sodišče kršilo človekove pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave tudi s tem, da je namenoma napačno razlagalo, kaj je nosilni razlog z revizijo izpodbijane odločitve Višjega sodišča (pritožnik meni, da je to odločba Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 iz leta 1999) in je s tem "zlorabilo procesne pravice". Kolikor je te argumente mogoče razumeti kot očitke, da je Vrhovno sodišče odločalo očitno napačno oziroma samovoljno in na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli biti upoštevani, je pomembno, da bi sprejetje takšne odločitve po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Vendar je Vrhovno sodišče ocenilo, da navedena odločba Ustavnega sodišča za Višje sodišče ni bila "ključnega pomena", na podlagi ocene Višjega sodišča, da je pritožnik za protipravnost ravnanja organov tožene stranke v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave izvedel že leta 1995. Stališču Vrhovnega sodišča zato nerazumnosti oziroma očitne napačnosti ni mogoče očitati. Pritožnikov očitek o kršitvi prepovedi sodniške samovolje torej ni utemeljen.

9.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ker sodišči v njegovem primeru nista sledili sodni praksi, da začne pri "poškodbah zdravja" zastaranje teči, ko je končano zdravljenje. Iz te sodne prakse namreč izpeljuje, da bi moralo zastaranje njegovih odškodninskih zahtevkov začeti teči po odpravi protipravnega stanja (po njegovem mnenju je to maja 2001, ko mu je bila vročena odločba o sprejemu v državljanstvo). Tudi te očitke mora Ustavno sodišče obravnavati z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), saj je eden elementov te pravice tudi zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati tako, da bi v posamezni zadevi samovoljno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Pritožnik bi moral za utemeljitev obstoja kršitve te pravice izkazati troje: da o nekem vprašanju že obstaja ustaljena in enotna sodna praksa, da odločitev v njegovem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov. Tega pritožniku ne uspe izkazati, saj primeri, na katere se sklicuje, niso analogni obravnavanemu. Odškodninskih zahtevkov zaradi telesnih poškodb očitno ni mogoče obravnavati, kot da so "v bistvenih okoliščinah podobni" odškodninskim zahtevkom zaradi protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

10.Pritožnik tudi meni, da je Vrhovno sodišče kršilo njegove človekove pravice iz 14. v zvezi z 2. členom, iz 22., iz 23. in iz 25. člena Ustave, ker se ni opredelilo do vprašanja podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, glede katerega je sicer tudi (med drugim) dopustilo revizijo. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da se mu do tega vprašanja ni treba opredeliti, ker se je izkazalo, da je sodišče druge stopnje pravila ZOR o zastaranju pravilno uporabilo. Vrhovno sodišče je svoja pooblastila pri odločanju o dopuščeni reviziji torej razlagalo tako, da mu ni treba rešiti vseh (pomembnih) pravnih vprašanj, zaradi katerih je (po kriterijih iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP) dopustilo revizijo, če za odločitev o utemeljenosti revizije zadošča, da se opredeli samo do enega ali samo do nekaterih od teh pravnih vprašanj. Pritožnik sicer navaja, da bi bila vsebinska odločitev o spornem vprašanju nujno potrebna, da bi lahko le na ta način govorili o pravni državi, in da gre za vprašanje pravne varnosti. Vendar te trditve ne morejo utemeljiti zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Kot je Ustavno sodišče pojasnilo v sklepu št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10, sistem, katerega jedro je institut dopuščene revizije, revizijo v prvi vrsti vzpostavlja kot sredstvo za dosego ciljev, objektivno pomembnih z vidika pravnega reda v celoti in se, z izjemo dovoljene revizije, ureditev tega izrednega pravnega sredstva osredinja na varstvo javnega interesa. Subjektivna dimenzija revizije, tj. varstvo pravic strank v konkretnih sporih, ni primarna, individualne interese posameznikov pa Vrhovno sodišče varuje predvsem posredno, z varstvom javnega interesa. Posledično ima Vrhovno sodišče zelo široko diskrecijo ne le glede izbire pravnih vprašanj, glede katerih bo revizijo dopustilo, pač pa tudi pri naknadni odločitvi, ali se je v danem časovnem trenutku res že treba opredeliti do vseh teh vprašanj, če to ni nujno za odločitev o reviziji.

11.Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

C.

12.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Etelka Korpič – Horvat. Sklep je sprejel soglasno.

Jan Zobec Predsednik senata

[1]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108).

[2]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

[3]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11).

[4]Takrat je moral plačati kazen za prekršek zaradi kršitve predpisov o prebivanju tujcev v državi.