Jedro

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je pri prejemkih, ki vplivajo na tožnikovo pravico do veteranskega dodatka, upošteval za tožnika in njegovo ženo preužitek, za vsakega v višini 54,66 EUR. Preužitek v omenjenem znesku je prvostopenjski organ upošteval kot posledico izročilne pogodbe in darilne pogodbe za primer smrti. Tožnik navedenim ugotovitvam in zaključkom nasprotuje, saj meni, da se po omenjeni izročilni pogodbi tožnikovi prejemki in prejemki njegove žene niso spremenili ter, da je zaključek obeh organov glede preužitka napačen. Prav tako obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje sestavin, ki jih določa 214. člen ZUP, zaradi česar njen preizkus ni mogoč.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Črnomelj 130-88/2015-15 z dne 10. 11. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Črnomelj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da tožnik kot vojni veteran od 1. 1. 2015 nima več pravice do veteranskega dodatka. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da stroškov postopka ni. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožniku nazadnje priznan veteranski dodatek z odločbo prvostopenjskega organa z dne 12. 8. 2014. Prvostopenjski organ se sklicuje na Zakon o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV). Skladno z 29. členom navedenega zakona v zvezi s prvim odstavkom 51. člena Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) spremembe v višini prejemkov v preteklem letu vplivajo na pravico do invalidskega dodatka od 1. januarja tekočega koledarskega leta. Zato je treba o pravici in višini veteranskega dodatka od 1. 1. 2015 dalje na novo odločati. ZVojI v 42. členu določa, da znaša osnova za ugotavljanje pravice do invalidskega dodatka 45 % usklajene osnove iz januarja tekočega leta, kar znaša 497,15 EUR.

2. V postopku je bilo ugotovljeno, da notarski zapis SV 126/14 z dne 26. 3. 2014 vsebuje izročilno pogodbo in darilno pogodbo za primer smrti, sklenjeno med A.A. in B.B. ter C.C. in D.D., s katero so v 4. členu pogodbe dogovorjene medsebojne pravice in obveznosti med pogodbenimi strankami. Komisija za oceno preužitkov pri prvostopenjskem organu je 22. 9. 2015 izdala zapisnik, s katerim je ocenila materialne pravice iz navedene izročilne pogodbe za tožnika in A.A. za marec 2012. Uskladitev preužitka je bila narejena v skladu s koeficentom povprečne rasti cen življenjskih potrebščin od začetka leta do decembra 2014 v primerjavi s povprečjem leta 2013. Tožnik je bil z vabilom z dne 20. 10. 2015 seznanjen s preseganjem osnove za pridobitev veteranskega dodatka za leto 2015. S tem v zvezi je tožnik podal 23. 10. 2015 ustno izjavo na zapisnik. Pooblaščena odvetniška pisarna pa je nato z dopisom z dne 29. 10. 2015 dopolnila tožnikovo izjavo in se opredelila o vseh pravno relevantnih okoliščinah, ki so nastale kot posledica omenjene pogodbe z dne 26. 3. 2014. 3. Prvostopenjski organ navaja, da se pri odmeri veteranskega dodatka tožniku, glede na 47., 48. in 49. člen ZVojI upoštevajo naslednji prejemki: tožnikova pokojnina iz decembra preteklega leta v višini 503,26 EUR, pokojnina zakonca iz decembra preteklega leta v višini 461,95 EUR, preužitek tožnika iz decembra preteklega leta v višini 54,66 EUR in preužitek zakonca iz decembra preteklega leta v višini 54,66 EUR. Skupni prejemki znašajo 1.074,53 EUR in se delijo na dva družinska člana, tako da znaša delež prejemkov na družinskega člana 537,26 EUR. Ker je delež prejemkov na družinskega člana (537,26 EUR) večji od osnove za veteranski dodatek (497,15 EUR) tožnik od 1. 1. 2015 dalje nima pravice do veteranskega dodatka.

4. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo, saj je odločitev prvostopenjskega organa ocenilo kot pravilno.

5. Tožnik se z navedeno odločbo ne strinja, saj meni, da ni pravilna in zakonita. Meni, da je bilo v postopku napačno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabljeno materialno pravo ter bistveno kršena pravila upravnega postopka. Prvostopenjski organ je napačno razumel in razlagal vsebino izročilne pogodbe z dne 26. 3. 2014. Z navedeno pogodbo je tožnikova žena A.A. prepustila svojemu sinu in prevzemniku C.C. v takojšno last in posest nepremično premoženje ter tudi vso premično premoženje, ki je služilo temu nepremičnemu premoženju. C.C. je prejeto premoženje sprejel v last in posest z dnem sklenitve pogodbe ter z navedenim dnem prevzel davke in druga javna bremena ter plačilo vseh stroškov, povezanih z izročenim premoženjem. Napačen je zaključek prvostopenjskega organa, da iz vsebine izročilne pogodbe izhaja, da si je tožnikova zakonska partnerka, izročevalka A.A. z izročilno pogodbo izgovorila preužitek, ki bi ga bilo mogoče šteti za redni osebni prejemek iz naslova preživljanja. Ta ugotovitev je v celoti napačna, materialnopravno zmotna in ne ustreza konkretnemu dejanskemu stanju. A.A. in B.B. živita v hiši, v kateri sta si izgovorila pravico do dosmrtnega brezplačnega bivanja, posesti in uporabe nepremičnine, ki predstavlja hišo, ki sta jo zasedala in uporabljala tudi že pred sklenitvijo sporne pogodbe in jo zasedata tudi sedaj, vse v enakem obsegu kot pred sklenitvijo te pogodbe. Preživljanje je dogovorjeno izključno za primer, da njuni dohodki ne bi dosegli stroškov, povezanih z namestitvijo v domu starejših občanov, ali z oskrbo, povezano z zdravstvenimi težavami ali starostjo.

6. Tožnik v nadaljevanju poudarja razlike med pogodbo o preužitku in izročilno pogodbo. Pri slednji gre zgolj za obveznost izročitelja, gre za enostransko obligacijsko razmerje. Pogodba o dosmrtnem preživljanju in preužitkarska pogodba pa ustvarjata dvostransko, tvegano in odplačno obveznostno razmerje. Ključno pa je, da je pri navedenih dveh pogodbah razpolaganje z nepremičninami odloženo do smrti lastnika. V obravnavani zadevi pa je sin kot prevzemnik premoženje pridobil s sklenitvijo pogodbe. Tožnik se sklicuje tudi na stališče upravne prakse, da je treba določbo 46. člena ZVojI razlagati v povezavi z določbami drugih členov tega zakona in upoštevati tudi namen, za katerega se daje invalidski ali veteranski dodatek. Glede na določbo 41. člena ZVojI se namreč invalidski dodatek daje, da se zagotovi reden prejemek v denarju za preživljanje vojnega veterana in tudi za preživljanje njegovih vzdrževanih družinskih članov.

7. Podrejeno tožnik še izpostavlja, da tudi ob sicer napačnem enačenju pravne narave omenjenih pogodb, ni mogoče zaključiti, da je prejel prejemke, ki vplivajo na osnovo za določitev veteranskega dodatka. Med strankami je bila 26. 3. 2014 dogovorjena izročilna pogodba. Vsebina izročilne pogodbe daje pravico, ki pripada staršem v razmerju do otrok, ki pa je odložena in še ni nastopila. Po 124. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Četudi bi bila sklenjena pogodba o preužitku, kar ni, bi bila takšna obveznost otroka prioritetna in je seveda ni mogoče šteti za odplačno dajatev in storitev prevzemnika po 564. členu OZ. V obravnavani zadevi se starša v celoti preživljata z lastnimi sredstvi, imata tudi lastno gospodinjstvo, ki ga bosta obdržala. S pogodbo se njuno premoženjsko stanje ni nič spremenilo. Pomoč in postrežba je vezana na primer bolezni in starostne onemoglosti, torej na pogoj, ki še ni nastopil. Ker si A.A. z izročilno pogodbo ni izgovorila preužitka, ki bi ga bilo mogoče šteti za redni osebni prejemek iz naslova preživljanja, dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno.

8. Prvostopenjski organ je napačno povzel vsebino omenjene izročilne pogodbe, ki jo je ocenil kot preužitek. Posledično je prišel do ugotovitve, da tožnikovi dohodki in dohodki njegovega zakonca presegajo predpisani cenzus za priznanje veteranskega dodatka. Materialne pravice iz izročilne pogodbe pa ne morejo imeti značaj rednega dohodka za tožnika in za njegovo ženo A.A. Po določbi prvega odstavka 47. člena ZVojL se namreč za prejemke, ki vplivajo na pravico in višino invalidskega dodatka, štejejo le takšni, ki jih oseba redno prejema v denarju ali v naravi. Iz izpodbijane odločitve pa tudi ni razvidno na podlagi kakšnih dejstev sta prvostopenjski in drugostopenjski organ prišla do zaključka, da prevzemnik svojima staršema karkoli plačuje oziroma opravlja za njiju kakšne storitve, ki bi jih bilo mogoče šteti kot dodatno pridobljene materialne pravice, na podlagi katerih bi se njun finančni položaj po sklenitvi obravnavane pogodbe izboljšal. Odvzem pravice do veteranskega dodatka je tako popolnoma brez osnove, saj ni prišlo do nikakršne spremembe v premoženjskem stanju. Sama višina izračunanega „preužitka“ v višini 54,55 EUR za tožnika in v enaki višini za njegovo ženo, je abstraktna in za to ni nobene dejanske in pravne podlage. Prav tako pa upravni organ izračuna višine preužitka, niti njegovega temelja ni z ničemer obrazložil. Takšen izračun je pavšalen. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je pri prejemkih, ki vplivajo na tožnikovo pravico do veteranskega dodatka upošteval za tožnika in njegovo ženo preužitek, za vsakega v višini 54,66 EUR. Preužitek v omenjenem znesku je prvostopenjski organ upošteval kot posledico izročilne pogodbe in darilne pogodbe za primer smrti, sklenjene 26. 3. 2014 med tožnikovo ženo, tožnikom in sinovoma, ki naj bi pomenila materialne pravice tako za tožnika, kot tudi za njegovo ženo. Posledično pa tožnik po ugotovitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa presega osnovo, ki je določana za veteranski dodatek (497,15 EUR), zaradi česar po izpodbijani odločbi od 1. 1. 2015 nima več pravice do veteranskega dodatka. Tožnik navedenim ugotovitvam in zaključkom nasprotuje, saj meni, da se po omenjeni izročilni pogodbi tožnikovi prejemki in prejemki njegove žene niso spremenili ter, da je zaključek obeh organov glede preužitka napačen.

12. Sodišče ugotavlja, da je omenjeno pogodbo z dne 26. 3. 2014 prvostopenjski organ štel za novo dejstvo, zaradi česar je s sklepom z dne 27. 8. 2015 obnovil postopek priznanja in odmere veteranskega dodatka za tožnika. Ne glede na to, da se tožnik v tožbi sklicuje, da je bil sklep o obnovi postopka izdan brez tožnikovega sodelovanja in torej nezakonito, sodišče pojasnjuje, da je predmet presoje v tem upravnem sporu zgolj presojanje izpodbijane odločbe, ne pa tudi sklepa o obnovi postopka. Zoper slednjega je namreč imel tožnik ustrezno (samostojno) pravno sredstvo.

13. Utemeljeni pa so po presoji sodišča tožnikovi ugovori, da so tudi v postopku izdaje izpodbijane odločbe bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik je namreč v obravnavani zadevi pred izdajo izpodbijane odločbe na zaključke in ugotovitve prvostopenjskega organa v postopku podal (po pooblaščenih odvetnikih) obsežne pripombe (dopis z dne 29. 10. 2015, ki ga je upravni organ prejel 2. 11. 2015). V slednjih je kot povsem napačen in nepravilen izpodbijal zaključek prvostopenjskega organa, da sta na podlagi 26. 3. 2014 sklenjene pogodbe tožnik in njegova žena upravičenca do preužitka. Prvostopenjski organ pa se do navedenih ugovorov, ki so v zadevi ključnega pomena, sploh ni opredelil. Tako se ni opredelil glede temelja (da sploh gre za preužitek), kot tudi glede višine upoštevanega preužitka (54,66 EUR). Ne glede na to, da bi moralo to izhajati iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pa sodišče tudi ugotavlja, da slednje prav tako ne izhaja iz zapisnika v postopku imenovane komisije (z dne 22. 9. 2015), na kar se sklicuje prvostopenjski organ. Zato so utemeljeni tudi tožnikovi ugovori, da je bil znesek izračunanega preužitka določen povsem pavšalno.

14. Obrazložitev izpodbijane odločbe tako ne vsebuje sestavin, ki jih določa 214. člen ZUP, po katerem obrazložitev odločbe med drugim obsega: ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. V obravnavani zadevi izpodbijana odločba takšne vsebine ne vsebuje, zaradi česar njen preizkus ni mogoč. Navedenih pomanjkljivosti pa prav tako ni odpravil drugostopenjski organ. S tem pa so bile v postopku storjene bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kar je posledično lahko vplivalo na (ne)pravilno uporabo materialnega prava in (ne)pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

15. Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita in jo je sodišče odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS1 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

16. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenih razlogov, sodišče ostalih tožnikovih ugovorov ni presojalo.

17. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 18. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR.