Jedro

Toženka ni vložila odgovora na tožbo, ni se udeležila narokov, zato v pritožbi ne more navajati dejstev, ki bi jih lahko navedla že pred sodiščem prve stopnje. Določba 414. člena ZPP dopušča stranki, da navede nova dejstva, ki so nastala v času po izdaji sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (točka 1), mladoletnega otroka A., rojenega ..., zaupalo v varstvo in vzgojo tožniku (točka 2), toženki pa naložilo plačilo mesečne preživnine od 16. 1. 2013 v višini 150,00 EUR, ki jo je dolžna plačati do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti posameznega zneska do plačila, ki jo je dolžna plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in Centra za socialno delo (točka 3). Prvo sodišče je še razsodilo, da stiki med toženko in mladoletnim otrokom potekajo enkrat tedensko v nedeljo od 16.00 ure, ko tožnik otroka pripelje na dom matere, do naslednjega dne v ponedeljek ob 7.00, ko tožnik otroka prevzame na domu matere (točka 4).

2. Toženka v laični pritožbi navaja, da med pravdnima strankama ni bilo dogovora, da otrok biva pri tožniku. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo, da otrok biva pri tožniku, saj večino časa za otroka skrbita starša toženke. Tožnik ima večinoma službo v popoldanskem času, zato je otrok pri starših toženke. Toženka nima vedno stikov z otrokom ob nedeljah, saj tožnik ob nedeljah ne dela v službi, zato ne pripelje otroka na stike. V korist otroka bi bilo, da bi bil v varstvu pri starših toženke, kjer je tudi živel. Polovico mesečnega časa otrok preživi pri starših toženke in takrat vsi navedeni stroški preživljanja bremenijo starše toženke. Tožnik je netočno izpovedal, da z otrokom živi na vikendu tožnikovega dedka, saj tam uradno obstaja čebelnjak in ne stanovanjski objekt. Obleko in obutev za otroka kupujeta pravdni stranki po svojih zmožnostih, največ pa sestra toženke. Stroške za osebno higieno in za razvedrilo plačujejo starši toženke oziroma toženka. Toženka je kupila otroku mobilni telefon in vsak mesec mu naloži 5,00 EUR za pogovore in klice. Toženka dela v lokalu B. po cele dneve, z zaslužkom pa krije le stroške obratovanja lokala, včasih pa zmanjka tudi za prispevke.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 414. člena Zakona o pravdnem postopku (1) lahko v postopku v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze tudi v pritožbi ne glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP. Toženka ni vložila odgovora na tožbo, ni se udeležila narokov, zato v pritožbi ne more navajati dejstev, ki bi jih lahko navedla že pred sodiščem prve stopnje. Določba 414. člena ZPP dopušča stranki, da navede nova dejstva, ki so nastala v času po izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo v pritožbi navedenih dejstev, ki bi jih toženka lahko navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

6. 65. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2) določa, da sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze, če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, ker je ugotovilo, da je življenjska skupnost pravdnih strank razpadla. Prvo sodišče je tudi pravilno odločilo, ko je otroka dodelilo v varstvo in vzgojo tožniku, ki je že do sedaj skrbel za otroka, kar potrjuje tožnikova izpoved in mnenje CSD, iz katerega še izhaja, da tožnik od 12. 7. 2012 z otrokom ne živi več pri starših toženke. Pritožba zatrjuje, da tožnik živi z otrokom na nepremičnini, ki je na podlagi podatkov GURS označena kot čebelnjak (kar predstavlja nedopustno pritožbeno novoto), ne odgovori pa opredeljeno na navedbe in izpovedbe tožnika, da živi z otrokom v vikendu, ki je v lasti njegovega očeta. Pritožba opredeljeno ne navede konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da so bivalni pogoji otroka pri tožniku neprimerni in tudi opredeljeno ne prereka podatka iz mnenja CSD, v katerem se povzema izjava tožnika, da je otrok dobro sprejel novo okolje. Iz izjave toženke, ki jo je dala na CSD izhaja, da tožnik skrbi za otroka, starši toženke pa mu pomagajo finančno in pri varstvu otroka, zato ni najti utemeljenega razloga, zaradi katerega bi bilo treba otroka dodeliti v varstvo in vzgojo staršem toženke, kot bi se lahko smiselno razlagale v tem delu ne povsem jasne pritožbene navedbe, „da bi bilo dobro, da je otrok v varstvu pri mojih starših“.

7. Tudi stiki, kot jih je določilo sodišče prve stopnje, so primerni in so določeni na način, kot so se izvajali do sedaj, takšne stike pa je predlagal tudi CSD. Četudi bi se izkazale kot resnične pritožbene trditve, ki predstavljajo hkrati nedovoljeno pritožbeno novoto, da tožnik ni vsako nedeljo pripeljal otroka na stik k toženki, navedeno dejstvo ne bi vplivalo na odločitev o načinu in obsegu stikov, kot ga je določilo prvo sodišče, še posebej iz razloga, ker toženka drugačnih stikov ne predlaga, pa tudi njene delovne obveznosti drugačnih stikov ne omogočajo.

8. Starši otroka in ne njegovi stari starši so dolžni zagotavljati sredstva za njegovo preživljanje. Preživninski zavezanec mora plačati za otroka preživnino, ki je v sorazmerju med njegovimi finančnimi zmožnostmi in finančnimi zmožnostmi drugega starša ter preživninskimi potrebami otroka. Pri določitvi preživninskega bremena staršev mora sodišče izhajati iz dejanskih izdatkov, ki so potrebni za preživljanje otroka. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe glede določitve preživnine ni upoštevalo relevantnega dejstva, ki ga je pred sodiščem prve stopnje že izpostavil tožnik, da v času, ko tožnik opravlja celodnevno delo, je otrok v varstvu in vzgoji pri starših toženke. Med pravdnima strankama ni sporno dejstvo, da se je tožnik z otrokom odselil iz hiše staršev toženke in da starši toženke petnajst dni na mesec, ko je tožnik cel dan v službi, skrbijo za otroka in krijejo stroške, ki so povezani z varstvom otroka (prehrana, bivalni stroški, kozmetika in podobno). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik prejema mesečne prejemke v višini 620,00 EUR in otroški dodatek v višini 74,00 EUR, tožnik pa je zatrjeval, da toženka zasluži 1.000,00 EUR mesečno, kar toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala, prvo sodišče pa je še ugotovilo, da toženka nima premičnega in nepremičnega premoženja. Pri določitvi preživninski potreb otroka je prvo sodišče izhajalo iz izpovedbe toženca, predvsem pa na podlagi splošno znanih podatkov o cenah prehrane, obleke, obutve, higiene, kozmetike ter stroškov za razvedrilo in igrače, ob upoštevanju finančnih zmožnosti roditeljev, ugotovilo, da znašajo mesečni stroški otroka 450,00 EUR. Pritožbeno sodišče takšni oceni mesečnim stroškov glede na finančne sposobnosti staršev in okoliščino, da starši toženke krijejo del navedenih stroškov ne sledi in pri tem ob upoštevanju splošno znanih dejstev ugotavlja, da mesečni stroški otroka znašajo: za vrtec 120,00 EUR, za stanovanjske stroške 60,00 EUR, za razvedrilo 20,00 EUR, za higieno 25,00 EUR in za hrano 75,00 EUR, skupaj 300,00 EUR.

9. Pritožbeno sodišče je pri določitvi preživninske obveznosti upoštevalo, da so starši dolžni preživljati svoje otroke v skladu s svojimi (finančnimi) zmožnostmi (prvi odstavek 123. člena ZZZDR) ter glede na dejanske potrebe in izdatke otroka (129.a člen ZZZDR). Glede na ugotovljene mesečne dohodke pravdnih strank, ob dejstvu, da so mesečni stroški tožnika za njegovo preživljanje 300,00 EUR, da ima toženka še enega mladoletnega otroka, da tožnik prejema otroški dodatek v višini 74,00 EUR mesečno, mesečni stroški otroka, kot jih je ugotovilo prvo sodišče, odstopajo od finančnih zmožnosti roditeljev. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ocenilo mesečne potrebe otroka v višini 300,00 EUR. Pritožbeno sodišče je razdelilo breme preživljanja med roditelja v višini 50 % (prvo sodišče je določilo preživninsko breme toženke v višini 33 %). Kljub spremenjenim ugotovitvam pritožbenega sodišča o posameznih mesečnih preživninskih izdatkih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa preživninska obveznost toženke ne more biti nižja od 150,00 EUR, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, glede na njene finančne sposobnosti in glede na okoliščino, da je breme varstva in vzgoje v celoti prepuščeno tožniku in staršem toženke.

10. Preživninski zavezanec mora plačevati preživnino v denarju, razen če obstaja med preživninskim zavezancem in zakonitim zastopnikom otroka drugačen dogovor. Takšnega dogovora toženka ne zatrjuje, pa tudi stroške, ki naj bi jih imela za otroka, toženka uveljavlja šele v pritožbi, kar predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, zato zatrjevani stroški za otroka, ki naj bi jih toženka imela, ne vplivajo na obseg njene preživninske obveznosti.

11. Iz navedenih razlogov se izkaže, da je pritožba neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju ZZZDR.